Jedro

Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tej presoji je v konkretnem primeru davčni organ (naj)večjo težo dal dejstvu, da naj bi v Sloveniji prebivala tožnikova mladoletna hči. To je načeloma možno, vendar je bilo v tem pogledu dejansko stanje premalo raziskano. Prav tako bi bilo po mnenju sodišča zatrjevane ekonomske vezi s Slovenijo (računi pri bankah oziroma hranilnicah, pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, kreditne kartice, izdane v Sloveniji, oziroma zatrjevana aktivna udeležba tožnika v slovenskem podjetju) treba bolj konkretno presoditi in pri tem, če navedene ekonomske vezi s Slovenijo obstajajo oziroma so obstajale, ugotoviti njihov časovni okvir.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada F. št. 4217-1010/2010 (09-1301-03) z dne 26. 8. 2013 se odpravi in se zadeva temu organu vrne v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku na 285 EUR odmerjene stroške upravnega spora, z 22% DDV-jem, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 26. 8. 2013 je Davčni urad F. odločil, da se zavezanec za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 6. 5. 2010 dalje do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status zavezanca.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni organ z odločbo z dne 20. 10. 2010 odločil, da se zavezanec šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 1. 1. 2010 do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na njegov rezidentski status. Na podlagi uradoma pridobljenih evidenc ter naknadno pridobljenih dokazil pa je davčni urad ugotovil, da so se spremenila nekatera dejstva, pomembna za opredelitev rezidentskega statusa zvezanca, ki so bila zavezancu znana že ob izdaji zgoraj navedene odločbe. Pri tem se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje, da je bilo v ugotovitvenem postopku razjasnjeno, da ima zavezanec stalno prebivališče v Združenih državah Amerike. Je imetnik potnega lista Republike Paname. Ker davčni organ ne razpolaga z dokazili, da se zavezanec za davčne namene šteje za rezidenta Združenih držav Amerike, njegovega statusa ni presojal v skladu s prelomnimi pravili iz določbe 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja. Republika Slovenija pa z Republiko Panamo nima sklenjene Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja. Posledično je davčni organ rezidentski status zavezanca presojal v skladu z določbo 6. člena ZDoh-2. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima zavezanec v Republiki Sloveniji središče svojih osebnih interesov. V Republiki Sloveniji na naslovu v A. stalno prebivata zavezančeva žena in hči B.B. Davčni organ je od pristojnih organov pridobil podatek, da je zavezančeva hči od 6. 5. 2010 do 22. 6. 2012 v Republiki Sloveniji obiskovala vrtec. Prav tako je bila od 3. 9. 2012 dalje B.B. učenka Osnovne šole C. v A. Slednje nakazuje na dejstvo, da je zavezančeva družina v Republiki Sloveniji. Prav tako ima zavezanec v Republiki Sloveniji odprta transakcijska računa pri banki Č. d.d. ter D. d.d. V Republiki Sloveniji si tudi plačuje prostovoljne prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Meni, da gre za okoliščine, ki zavezanca vežejo s Slovenijo. Zato se po mnenju tožene stranke na podlagi določbe 4. točke 6. člena ZDoh-2 zavezanec šteje za rezidenta Republike Slovenije od 6. 5. 2000 dalje.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-21-171/2013-4 z dne 18. 3. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se s prvostopnim organom, da pritožnik za davčno rezidenco izpolnjuje pogoje po 4. točki 6. člena ZDoh-2. Meni, da ima od 6. 5. 2010 dalje tožnik središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Na slednje po mnenju pritožbenega organa vpliva predvsem dejstvo, da je pritožnikova družina, to sta žena in hči, v Sloveniji od maja 2010 dalje. Dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je hčerka v spornem času obiskovala vrtec v ZDA, tožnik ni predložil. Dokazil, ki bi potrjevala, da hčerka del leta preživi v ZDA oziroma se tam tudi šola, pritožnik prav tako ni predložil. Tudi po mnenju pritožbenega organa so rezidenčne vezi tožnika s Slovenijo močnejše kot je vez s tujo državo, katere rezident pritožnik trdi da je. V Sloveniji ima družino, bančne račune, plačuje si pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je tudi direktor slovenske družbe. Pri tem še poudarja, da otroci predstavljajo pritožnikovo družino tudi, če ne živijo skupaj in sta s soprogo prekinila svoj partnerski odnos. Pravica in dolžnost staršev namreč obstoji ne glede na zunanje okoliščine. Okoliščine, ki bi kazale, da ima pritožnik v tujini močnejše osebne vezi, pa v postopku in v pritožbi niso bile zatrjevane.

Tudi pritožnikov ugovor, da izpodbijana odločba posega v pravnomočno odločitev o njegovem statusu, ki je bil ugotovljen z odločbo z dne 20. 10. 2010, ne drži. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi novih dejstev in okoliščin. Tudi ugovor pritožnika, da izpodbijana odločba ni bila vročena pravilno, ne vpliva na drugačno odločitev. Pomota pri vročanju ima lahko vpliv samo glede vprašanja pravočasnosti pritožbe, kar pa v danem primeru ni sporno.

Tožnik v tožbi najprej izpostavlja, da zaključek davčnega organa, da je imel tožnik od 6. 5. 2010 dalje središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ne drži. Hči B.B. je vrtec, kasneje pa šolo, obiskovala pol leta v Sloveniji, pol leta pa v ZDA. Slednje izhaja tudi iz izjave njene matere E.E., ko navaja, da sta se s hčerko v letih od 2009 do 2013 več kot 182 dni letno nahajali izven Slovenije. Tudi iz potrdila Osnovne šole C. oziroma potrdila vrtca, izhaja podobna ugotovitev. Davčni organ je zato v izpodbijani odločbi napačno ocenil dokazne listine. Tudi večino počitnic je B.B. preživela v ZDA, sicer na drugem naslovu kot tožnik. Slednji namreč prihaja v Slovenijo izključno zaradi sodelovanja v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v F. Tožnik ponovno poudarja, da v Republiki Sloveniji nima nobenih osebnih in premoženjskih interesov, nobenih nepremičnin, nobenih deležev v družbah in tudi ni direktor nobene pravne osebe. Prav tako nima ostalega premoženja. Kadar je v Sloveniji, pa prespi pri sinu. V dejanski skupnosti z bivšo ženo ne živi več od leta 2009, prav tako pa je tudi že uradno razvezan. Z bivšo ženo imata urejene tudi vse premoženjske zadeve. Je rezident Paname, kjer plačuje davke, prav tako ima premoženje v ZDA. Za dejavnosti, ki jih tam opravlja, plačuje v ZDA vse davke in ostale dajatve. Poudarja še, da je ključna stalnost doma, tega pa ima tožnik samo v ZDA. Da stalnega ali začasnega prebivališča v Sloveniji nima, izhaja tudi iz kopije slovenskega potnega lista. V ZDA ima firmo in je njen davčni zavezanec.

Meni tudi, da se odločbe o ugotovitvi statusa rezidenta ne more izdajati za nazaj ter da mu izpodbijana odločba ni bila pravilno vročena. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa še pojasnjuje, da tudi ne drži ugotovitev tožene stranke, da je vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dne 4. 3. 2014 je prejel odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije OE F., v kateri je navedeno, da je tožniku od 19. 2. 2010 dalje prenehala lastnost zavarovanca. Omenjeno odločbo prilaga tudi v spis. Prav tako v spis vlaga dokazilo o šolanju hčerke v ZDA.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je očitek tožnika o pomanjkljivo obrazloženi odločbi tožene stranke neutemeljen. Do dokazov oziroma trditev, ki v zadevi niso pravno relevantne, se ni potrebno posebej opredeljevati. Dejstvo, da je bil tožnik panamski državljan, nima nobenega pomembnega vpliva. Enako velja za predložen sporazum o delitvi premoženja med njim in njegovo bivšo ženo. Tožnik ne izkazuje nobenih družbenih ali socialnih povezav s tujo državo oziroma samo ekonomske. So pa osebne povezave nedvomno izkazane s tem, da v Sloveniji prebiva njegova družina. Glede na tožbene navedbe tožena stranka ponovno poudarja, da za presojo, kje ima oseba središče življenjskih interesov, ni bistvena okoliščina, kje ta oseba dejansko biva ali čigav potni list poseduje. Pomembno je, da ima osebni in ekonomski interes v določeni državi. Tega pa predstavlja njegova družina oziroma mladoletna hčerka. Ponovno poudarja, da je ekonomski interes izkazan s tem, da ima pritožnik odprte bančne račune v Sloveniji ter da je vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma je direktor družbe. Prav tako tožnik ni predložil uradnega potrdila šole iz Amerike, iz katere bi nesporno izhajalo tožnikova trditev, da se njegova hčerka šola v Ameriki.

Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj je bilo na podlagi tožbe upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

ZDoh-2 v 4. točki prvega odstavka 6. člena določa, da je zavezanec rezident Slovenije, v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času npr. svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri presoji rezidentstva se torej upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju z njegovimi konjički, interesi in podobno. Posameznik namreč postane oziroma ostane rezident Slovenije, ko vzpostavi rezidenčno vez s Slovenijo. Ta je lahko formalna ali dejanske narave. Glede na to, da se davčni organ pri vzpostavitvi rezidenčne vezi tožnika s Slovenijo sklicuje na središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, se torej ugotavlja njegova dejanska rezidenčna vez s Slovenijo. Pri presoji rezidenstva po omenjeni točki je teža, ki se priznava posameznemu dejstvu, odvisna od konkretnih okoliščin. Dejstva, ki vplivajo na središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, so tako zakonec ali izvenzakonski partner, otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, nadalje njegovo osebno premoženje, družbene vezi v Sloveniji ter njegove ekonomske vezi s Slovenijo. Iz odločb obeh davčnih organov izhaja, da je dejstvu, da naj bi v F. prebivala tožnikova mladoletna hči, davčni organ priznal večjo težo. Načeloma je slednje možno, vendar pa je bilo v zvezi z omenjenim tudi po mnenju sodišča dejansko stanje premalo raziskano. Glede na to, da tudi izjava tožnikove bivše žene ne potrjuje v celoti ugotovitev oziroma sklepanj davčnega organa, ki jih je napravilo iz poizvedb pri vrtcu oziroma šoli, v kateri se mladoletna B.B. šola, bi bilo po mnenju sodišča na mestu vsaj še zaslišanje bivše žene tožnika v zvezi z natančno ugotovitvijo kje in kdaj se je mladoletna B.B. v spornem času nahajala ter koliko časa. Prav tako bi bilo po mnenju sodišča potrebno glede zatrjevanih ekonomskih vezi s Slovenijo (račun pri bankah oziroma hranilnicah, pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, kreditne kartice, izdane v Sloveniji oziroma zatrjevana aktivna udeležba tožnika v slovenskem podjetju) konkretneje presojati ter pri tem ugotoviti, v kolikor obstajajo oziroma so obstajale navedene ekonomske vezi s Slovenijo, njihov časovni okvir. Šele potem bo mogoče po mnenju sodišča tudi v skladu s temeljnimi načeli Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti tudi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in ga vrnilo temu organu v ponovno odločanje, da sprejme odločitev v skladu z napotki tega sodišča. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.