Jedro

Določbo 198. člen OZ je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik (solastnik 5/6 nepremičnine) od toženke (solastnice 1/6 nepremičnine) zahteva plačilo uporabnine za devet let in devet mesecev v višini 9.450,91 EUR (prej 2.264.815,80 SIT), ker naj bi v tem času izključno ona uporabljala nepremičnino. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi toženke, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima toženka pravico do uporabe nepremičnine v sorazmerju s svojim deležem. Ne strinja se z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da bi moral tožnik zahtevati ureditev načina uporabe nepremičnine v nepravdnem postopku, oziroma da bi smela toženka kot manjšinski solastnik brezplačno uporabljati nepremičnino v celoti. Trdi, da iz 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju: ZOR) izhaja, da mora tožnik dokazati zgolj toženkino korist in ne svojega prikrajšanja. Poleg tega meni, da so razlogi drugostopenjske sodbe v nasprotju s podatki iz spisa glede tega, da tožnik ni zatrjeval svojega prikrajšanja. Njegovo prikrajšanje naj bi bilo enako koristi, ki jo je z uporabo nepremičnine nad svojim deležem pridobila toženka, saj bi sicer to korist pridobil tožnik. Nazadnje navaja še, da mu toženka nedvomno preprečuje uporabo nepremičnine, saj v njej živi, poseganje v to pa bi bilo v nasprotju z Ustavo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, so naslednje: a) pravdni stranki sta solastnika nepremičnine; b) nepremičnina je v naravi stanovanjska hiša, v kateri so dve stanovanji in klet; c) tožnikov delež na nepremičnini je 5/6, toženkin delež je 1/6; d) toženka uporablja stanovanje v zgornjem nadstropju in del kleti; e) toženka uporablja več kot 1/6 stanovanjske hiše; f) stanovanje v spodnjem nadstropju je prazno in g) tožnik nepremičnine ne uporablja.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Za razmerja med pravdnima strankama, ki so med njima nastala zaradi uporabe solastne stvari, velja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, ZTLR), ki v prvem odstavku 14. člena (sedaj prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/2002, SPZ) določa, da imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega. Vendar je souporaba stvari odvisna od narave in namena stvari, kar še posebej velja za stanovanjske hiše, kjer je souporaba odvisna od števila stanovanjskih enot. Zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko zahtevajo, da o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku.

To sicer ne pomeni, da solastnikom ni treba spoštovati pravic drug drugega na solastni stvari tudi pred določitvijo načina uporabe stvari. Primer kršitve, ko solastnik stvar uporablja v večjem obsegu kot znaša njegov delež, ureja 219. člen ZOR (sedaj 198. člen OZ). Ta določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Vendar iz sodne prakse izhaja, da je treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 210. členu ZOR (sedaj 190. člen OZ). Ta pa določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.(1) Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval konkretnega in realnega prikrajšanja in zato ni zagrešilo v povezavi s tem očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ni namreč navedel, da bi želel sam uporabljati stanovanje v zgornjem nadstropju, v katerem živi toženka, bodisi tako, da bi v njem živel, ali ga kako drugače izkoriščal (na primer z oddajo). Poleg tega ni zatrjeval, da bi mu toženka preprečevala uporabo praznega stanovanja v spodnjem nadstropju. Tožnik torej niti pred vložitvijo tožbe niti med postopkom na prvi stopnji ni navedel, da bi želel spremeniti način uporabe stanovanjske hiše. To pomeni, da tožnik ni izkazal svojega prikrajšanja, zato njegovemu zahtevku za uporabnino ni mogoče ugoditi.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.

.Op. št. (1): Glej sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 210/94 z dne 12. 10. 1995, II Ips 201/2003 z dne 18. 3. 2004 in II Ips 593/2003 z dne 18. 11. 2004.