Jedro

V skladu s teorijo je sicer načelno mogoče v podobnih situacijah prenehanja pogodbe zaradi okoliščin na strani ene od pogodbenih strank, priznati odškodnino prizadeti pogodbeni stranki tako v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi bila pogodba razvezana oziroma ko ne bi prenehala, kot tudi pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (bodisi kot dejansko škodo in izgubljeni dobiček bodisi kot razliko po abstraktnem oziroma konkretnem izračunavanju odškodnine po diferenčni odškodnini). Vendar pa je konkretni primer specifičen in terja strožji (zožujoč oz. restriktiven) pristop pri prisojanju odškodnine iz naslova v tej pravdi uveljavljanega pozitivnega pogodbenega interesa, ko gre za odstop naročitelja brez utemeljenega razloga od pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe), kjer je bil dogovorjen mesečni pavšal tudi, če mandatar ne opravi nobenega dela.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodišča prve stopnje.

Tožena stranka A. A. - odvetnik, ... je dolžan plačati tožeči stranki B. d. o. o., pravdne stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 1.755,32 EUR, v 15 dneh pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.082,16 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi: "Tožena stranka B., d. o. o., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki A. A., ... odškodnino v znesku 104.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo." Toženi stranki A. A. je naložilo, da plača tožeči stranki B. pravdne stroške v znesku 10.291,12 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka po nasprotni tožbi B., d. o. o., ..., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi A. A., ... 104.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila." Tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki in tožeči stranki po nasprotni tožbi pravdne stroške v znesku 1.734,30 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da se potrdi prvostopna sodba, podredno, da naj se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču. V vsakem primeru pa naj se naloži tožeči stranki po nasprotni tožbi, da povrne toženi stranki po nasprotni tožbi stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. Poudarja, da je tožnica že v začetku leta 2009 preverila toženčev projekt P. in ugotovila nesmiselnost izvajanja v resnici neobstoječega projekta in s tem neobstoj potreb po nadaljnjem sodelovanju s tožencem. Zato mu je dne 20. 3. 2009 predlagala sporazumno prenehanje sodelovanja po Pogodbi o izvajanju pravne pomoči z dne 18. 12. 2008 (v nadaljevanju Pogodba). Kot je navedla priča C., se je toženec sporazumni prekinitvi Pogodbe spretno izmikal vse do konca junija 2009 in tožnica je bila prisiljena v njeno prekinitev, od katere ni imela prav nobenih koristi, tožencu pa je že za izdelavo njegovega mnenja plačala 7.900,00 EUR, prav tako pa dodatno še za osem mesecev "sodelovanja" po predmetni pogodbi, vsak mesec pavšal v višini 2.000,00 EUR, povečano za 20 % DDV. Tožnica je že v tožbi navedla, da toženec zanj po pogodbi ni ničesar naredil in je pavšal prejemal dejansko le za svojo pripravljenost svetovanja tožnice. Ko se je zavedla nesmiselnosti predlaganega projekta brez izvajanja kakršnihkoli napovedanih potrebnih storitev toženca v vseh "pravdnih, izvršilnih, gospodarskopravnih, nepravdnih, delovnopravnih ter registrskih zadevah v zvezi s predmetno P. iz 1. člena Pogodbe, s pogodbo ni več mogla niti ni smela nadaljevati. Noben od predvidenih postopkov, ki jih je napovedoval toženec odhajajočemu poslovodstvu tožeče stranke, ki mu je strokovno kot odvetniku zaupala, se ni nikoli začel. Odškodnina je tožencu priznana tudi v nasprotju s temeljnimi načeli Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določbama 766. in 782. člena OZ, ter bistveno odstopa od primerljivih sodb drugih višjih sodišč. Priznana je ne glede na vsebino predmetnega pogodbenega razmerja, ki ga je v celoti oblikoval toženec. Toženec je pravni strokovnjak, ki bi moral vzpostaviti razmerje, ki mora temeljiti na korektnosti in zaupanju (OZ, Zakon o odvetništvu, Odvetniški kodeks, poslovni običaji). Čeprav mu je tožnica kar osem mesecev plačevala za navidezni projekt, ni bil pripravljen na sporazumno prenehanje. Zato je odpovedala pogodbo. Izpodbijana sodba prezre določbo 782. člena OZ, po kateri je odškodnina pogojena s prevzemnikovim "trudom", in da je bistvo mandatne pogodbe v smislu 766. člena OZ opraviti posel ("posle"), pravica do plačila in logično tudi odškodnina pa pripada prevzemniku le za njegov "trud". Neutemeljeno je izpodbijano stališče, da je bil s pogodbo določen pavšal ne glede na to, ali je tožnica koristila storitev pravnega svetovanja ali ne". V 1. členu Pogodbe je določeno, da gre "za potrebo dejanskega postopanja za dosego cilja, opredeljenih v tem mnenju in ker naročnik potrebuje konstantno pravno pomoč ...". Dogovorjeno je bilo torej, da bo toženec dejansko in "konstantno" tudi delal, ne pa prejemal plačila na račun nedela, torej že v času veljavnosti pogodbe, še manj pa ob prekinitvi pogodbe. Tudi stališče sodišča druge stopnje o pripadajočem pavšalu ni pravilno. Odvetniški pavšal je le način obračuna odvetniških storitev, ki jih lahko odvetnik obračuna po posameznih kriterijih iz Odvetniške tarife in se ne izvaja zaradi tekočega "nedela" ali za "nedelo vnaprej". Tudi Zakon o odvetništvu in Odvetniška tarifa omogočata zaračunavanje opravljenih storitev in potrebnih stroškov, ne pa tudi "pripravljenosti" za vnaprej. Tudi v določbi 8. člena OZ se predpisuje v dvostranskih pogodbah načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev in predmetna sodba nasprotuje temeljnim načelom obligacijskih razmerij. Toženec je vedel, da v resnici ne bo izvajal svojih storitev, kot je bilo določeno v pogodbi. Bil je že plačan za pripravljenost vseh osem mesecev. Pravilno je zato stališče prvostopnega sodišča, da je uveljavljanje predmetnega zahtevka za čisti neplačani pavšal ekonomsko in tudi pravno nevzdržno. Zahteva je tudi sama po sebi neetična in neutemeljena. Sklicuje se na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3280/2012, II Cp 3135/2013 in I Cp 3980/2012 ter sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 676/2012. Uveljavlja tudi bistvene procesne kršitve. Poudarja, da toženec ni postavil substanciranih trditev in ni predložil dokazov v skladu z 112. in 186. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in bil zato prekludiran. Tožnica je v pravdi in posebej v odgovoru na pritožbo toženca kritizirala in podrobno razložila, da ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala ugotavljanje škode, ni podal, ter opozorila, da je na to dejstvo že ves čas opozarjala in citirala svoje navedbe iz pripravljalne vloge, pri čemer je navedla: "tožeča stranka je že na prvem naroku pred prvostopnim sodiščem dne 17. 10. 2012 izpostavila, da tožbeni zahtevek tožene stranke ni utemeljen niti po temelju in niti po višini - v skladu z OZ pa tudi ZPP in naj ga sodišče zaradi tega v celoti zavrne (glej sodni zapisnik stran 2 z dne 17. 10. 2012). Toženec trditvene podlage - substanciranega popolnega in jasnega navajanja dejstev ni navedel ter tudi ni predložil dokaze skladno z 212. členom ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), za kar je sam kriv, da bi slednje lahko popravil na poznejših narokih (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tako je edine listine, to je svoje bilance - Davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 predložil (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 14. 3. 2014, stran 3) šele 14. 3. 2014, enako listino za leto 2008 pa šele s svojo pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2014". Ker je opisana prekluzija toženca prezrta, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Saniran je nesklepčen tožbeni zahtevek toženca in nanj oprta sodba. Sklicuje se tudi na nekorektno povzemanje njenih trditev v odgovoru na pritožbo. Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazložila nesklepčnost tožbenega zahtevka toženca, prekluzijo trditvene podlage in dokazov, ter navedla zakonske podlage, ki bi jih sodišče moralo upoštevati in zavrniti nesklepčen tožbeni zahtevek. Sklicuje se tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007 in II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013. Obstajajo tudi nadaljnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odškodnina je prisojena kljub opisani prekluziji navedb dejstev in predlaganih dokazov ter posledično nesklepčni tožbi. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo določb ZPP, niti se do prekluzije ni opredelilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba zato tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti ter je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženec je odgovoril na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Osrednje pravno vprašanje, ki ga zastavlja revizija, je: ali v spornem primeru na podlagi drugega odstavka 782. člena OZ v primeru, ko naročitelj (mandant) brez utemeljenega razloga odstopi od pogodbe o naročilu, mandatarju (prevzemniku naročila) pripada odškodnina v višini pogodbeno dogovorjenega mesečnega pavšala, ki mu zaradi prenehanja pogodbe na podlagi odstopa ni bil plačan. Sodišči prve in druge stopnje pri presoji tega vprašanja izhajata iz mandatarjevega premoženjskega položaja, kakršen bi bil, če naročitelj od pogodbe ne bi odstopil. Škoda po drugem odstavku 782. člena OZ, povrnitev katere lahko zahteva mandatar, je tako enaka plačilu (oziroma delu plačila) do katerega bi bil upravičen, če bi posel končal (opravil), zmanjšanem za koristi, ki jih je imel, ker mu posla (zaradi naročiteljevega odstopa) ni bilo treba opraviti. Vsebina mandatarjeve pravice je enaka vsebini podjemnikove pravice po 648. členu OZ oziroma vsebini pravice stranke dvostranske pogodbe, če za nezmožnost izpolnitve odgovarja druga pogodbena stranka (117. člen OZ). Sodišči se sklicujeta tudi na teorijo v zvezi z določbama 117. člena OZ in 782. člena OZ.1 Sodišče druge stopnje pa še poudarja, da pri škodi na podlagi drugega odstavka 782. člena OZ ne gre za izgubljeni dobiček temveč za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se Pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Drugače kot sodišče prve stopnje pa zaključuje, da bo do davčne obravnave s predmetno tožbo zahtevane denarne odškodnine kot dohodka odvetnika prišlo šele, ko bo ob plačilu prisojene odškodnine ugotovljena davčna osnova od dohodka iz toženčeve odvetniške dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov za leto, v katerem bo odškodnina izplačana (Zakon o dohodnini, Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb). Zato je po stališču sodišča druge stopnje toženec upravičen do celotnega vtoževanega zneska (drugi odstavek 782. člena OZ).

7. Revizijsko sodišče pa ne pritrjuje nobenemu od v prejšnji točki razgrnjenih pravnih stališč sodišč prve in druge stopnje. V skladu s teorijo je sicer načelno mogoče v podobnih situacijah prenehanja pogodbe zaradi okoliščin na strani ene od pogodbenih strank, kakršna je tudi sporna,2 priznati odškodnino prizadeti pogodbeni stranki tako v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi bila pogodba razvezana oziroma ko ne bi prenehala, kot tudi pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (bodisi kot dejansko škodo in izgubljeni dobiček bodisi kot razliko po abstraktnem oziroma konkretnem izračunavanju odškodnine po diferenčni odškodnini).3 Vendar pa je konkretni primer specifičen in terja strožji (zožujoč oz. restriktiven) pristop pri prisojanju odškodnine iz naslova v tej pravdi uveljavljanega pozitivnega pogodbenega interesa, ko gre za odstop naročitelja brez utemeljenega razloga od pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe), kjer je bil dogovorjen mesečni pavšal tudi, če mandatar ne opravi nobenega dela, iz naprej razgrnjenih razlogov.

8. Odgovor na zastavljeno vprašanje je najprej odvisen od same narave in vsebine sklenjene pogodbe. Revizija ima prav, da izpodbijana sodba ne upošteva smisla določbe 782. člena OZ, po kateri je odškodnina pogojena s prevzemnikovim "trudom", ker je bistvo mandatne pogodbe na podlagi 766. člena OZ opraviti posel ("posle"), pravica do plačila in zato logično tudi odškodnina pa pripada prevzemniku le za njegov "trud". Razen tega ima mandatno razmerje, ki je med strankama zaupnega značaja, podlago dokler takšno medsebojno zaupanje tudi obstaja. Te posebnosti razlikujejo predmetno pogodbo o naročilu od podjemne pogodbe, kar pomeni, da tudi določbe 648. člena OZ, na katero se prav tako sklicuje sodišče druge stopnje, ni mogoče vselej in kategorično uporabiti pri presoji pravnih posledic prenehanja pogodbe o naročilu. Zato niso pravno pravilni razlogi sodišča druge stopnje, ki v spornem primeru priznava tožencu odškodnino na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Zgoraj omenjeno stališče komentarja OZ v okviru pozitivnega pogodbenega interesa tudi v primerih iz drugega odstavka 782. člena OZ načelno sicer priznava odškodnino, ki je enaka izgubi plačil, dogovorjenih za delo mandatarja, zmanjšanih za stroške, ki bi jih imel, če ne bi prišlo do odstopa od pogodbe oz. koristi, ki jih je pridobil oziroma bi jih lahko pridobil, ker mu ni bilo treba opraviti dela po pogodbi, ki je prenehala. V spornem primeru pa ne gre za takšen primer, kjer bi lahko to vprašanje sploh nastopilo. Toženec je prejemal plačilo, tudi če ni opravil nobenega dela. Prejemal je plačilo že zgolj za "pripravljenost na delo" in ne torej nujno za samo delo. Ker toženec po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč tudi ni imel niti dodatnih stroškov niti ne koristi zaradi odstopa od pogodbe, se po prenehanju pogodbenega razmerja njegov pravni in dejanski položaj ni spremenil. Prej mu sicer ni bilo treba ničesar storiti, pa je vseeno imel pravico do plačila pavšala, upravičenost do plačila mu je dajala že zgolj pogodbena določba o plačilu. Ko te ni več, pa ni mogoče razlagati oškodovanja skozi prizmo pozitivnega pogodbenega interesa tako, da bi mu lahko pripadala odškodnina, ko torej tudi ne obstaja več niti "dolžnost pripravljenosti na delo". Ali še drugače povedano: toženec bi na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe dejansko prejemal še naprej pogodbeno dogovorjeno plačilo tudi za čas po prenehanju pogodbe, torej kot da pogodbeno razmerje traja še naprej. Izpodbijana odločitev v tem pogledu nasprotuje tudi duhu načela enake vrednosti dajatev (določba 8. člena OZ), na kar prav tako pravilno opozarja revizija.

9. Naložitev plačila odškodnine bi ob takšnem stanju pomenila kazensko sankcijo tožeči stranki zgolj zato, ker se je premislila in odstopila od pogodbenega razmerja, ki je bilo glede plačila sklenjeno izrazito v korist toženca, pa čeprav je šlo za mandatno razmerje, ki je v prvi vrsti v naročiteljevem interesu in temelji na medsebojnem zaupanju. Koncept odškodnine za škodo po našem pravu pa ni kaznovalne narave, še posebej ne v pogodbenem pravu (razen v izjemnih posebej določenih primerih: pogodbena kazen4, penali5, zamudne obresti6), temveč gre za restitucijo, kompenzacijo in satisfakcijo oziroma pravično nadomestilo za nastalo škodo.7

10. Tudi v teoriji je zavzeto stališče, da mandatar v primeru, ko gre za odpoved pogodbe na podlagi 765. člena ZOR (oz. sedaj odstop na podlagi 782. člena OZ) "nima pravice do (celotne) nagrade, ker posel še ni bil (v celoti opravljen) in se tudi ne more šteti, da je mandatar oškodovan, ker posla ni mogel v celoti opraviti. Izpolnitev pogodbe je v mandantovem interesu.".8 Toženec bi bil lahko ob doslej povedanem na podlagi drugega odstavka 782. člena OZ torej upravičen le do odškodnine iz naslova negativnega pogodbenega interesa v zgoraj pojasnjenem smislu, seveda če bi mu v tej smeri nastala kakšna škoda (na primer, ker bi prav in izključno zaradi sklenitve predmetne pogodbe zaposlil koga v odvetniški pisarni, katerega bi bil dolžan kljub prenehanju pogodbe še naprej plačevati oziroma z njim še naprej vzdrževati delovno razmerje, ipd.), katere pa ne zatrjuje oziroma uveljavlja.

11. V sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 226/2008 z dne 23. 1. 2012, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, pa je šlo za drugačen primer - za podjemno pogodbo, ko je bilo dogovorjeno plačilo nadomestila za primer odpovedi pogodbe.

12. Revizijsko sodišče pa nima pomislekov glede pravnega stališča sodišč prve in druge stopnje, da toženec ni upravičen do pavšalne odškodnine na podlagi 8. člena Pogodbe, po katerem je bila odškodnina določena v primeru, ko mandatar razdre pogodbo, ker je naročitelj kršil pogodbeno obveznost plačila izstavljenih računov. Ker je to stališče kritizirano v toženčevem odgovoru na revizijo, s to sodbo pa se spreminja sodba sodišča druge stopnje in vzpostavlja sodba sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče odgovarja tudi na ta - toženčev - očitek. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju II P 123/2011 z dne 12.12.2011 je bilo ugotovljeno, da je "pogodbeno razmerje zaradi odpovedi naročnice veljavno prenehalo že 13. 7. 2009.". Zato toženčeva odpoved Pogodbe podana dne 15. 9. 2009 nima pravnega učinka, kot materialnopravno pravilno pojasnjujeta sodišči. Odstop od Pogodbe tožeče stranke je učinkoval pred toženčevo izjavo o razdrtju pogodbe, ki je že pred tem prenehala. Toženec torej sploh ni mogel več razdreti oz. odpovedati Pogodbe, ki je več ni bilo, pa čeprav je kot zatrjuje - razlog za razdrtje nastopil že pred prenehanjem Pogodbe na podlagi odpovedi tožeče stranke. Izjava o razdrtju pogodbe (odpovedi pogodbe) je enostransko oblikovalno upravičenje, ki lahko povzroči pravne učinke le glede še obstoječega pogodbenega razmerja, v katerega posega. Zato toženec tudi na teh podlagah nima pravice do odškodnine, kot še poskuša prikazati v odgovoru na revizijo.

13. Sodba sodišča prve stopnje je tako pravilna, vendar pa iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Ob povedanem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je sedaj zavrnjena pritožba toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje in ta sodba potrjena. Odločitev temelji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP.

14. Ker je bila revizija v celoti uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je potrjena tudi stroškovna odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje upoštevaje, da je tožeča stranka v celoti uspela v tej pravdi. Ker je na podlagi spremenjene odločitve sodišča druge stopnje s to revizijsko odločbo drugačen tudi stroškovni uspeh tako v pritožbenem kot tudi v revizijskem postopku, je revizijsko sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje in sicer tako, da je priznalo stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke. Ker je bila tožeča stranka v celoti uspešna tudi z revizijo, ji pripadajo tudi stroški nastali v zvezi s tem pravnim sredstvom. Natančneje specifikacija tako pritožbenih kot tudi revizijskih stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožeče stranke v spisu.

1 N. Plavšak v "Obligacijski zakonik, posebni del; zakon s komentarjem, 4. knjiga", GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 262 in nasl.. 2 Predvsem pri razvezi pogodbe na podlagi odstopa zaradi neizpolnitve (prvi odstavek 111. člena OZ), kot tudi pri odstopu pogodbe zaradi nemožnosti izpolnitve, za katero je odgovorna druga pogodbena stranka (tretji odstavek 117. člena OZ). 3 Glej S. Cigoj: "Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem", Ljubljana 1978, ČZ Uradni list SR Slovenije, strani 126 - 129. Podobno tudi M. Juhart: "Obligacijski zakonik, posebni del; zakon s komentarjem, 1. knjiga", GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 589. 4 247. člen OZ. 5 269. člen OZ. 6 378. člen OZ. 7 164., 168.,169., 243. in 246. člen OZ. 8 Glej S. Cigoj: Ibid, stran 666.