Jedro

Redna pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je tožniku pravočasno vročila vabilo na zagovor skupaj z obrazloženim razlogom, zaradi katerega je nameravala podati odpoved. Zgolj dejstvo, da mu je vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo pustila na delovnem mestu (pri čemer ni bilo mogoče ugotoviti, kdo naj bi bil vročevalec, ter ali in kdaj je tožnik pisanje prejel), namreč ne dokazuje, da je bila vročitev pravilno in pravočasno opravljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu točke I./5. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške prevoza na delo v znesku 1.571,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 452,13 EUR od 5. 6. 2006 dalje do plačila, 473,66 EUR od 5. 7. 2006 dalje do plačila, 452,13 EUR od 5. 8. 2006 dalje do plačila in 193,77 EUR od 5. 9. 2006 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo; Višji zahtevek do skupnega zneska 1.734,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki z dne 10. 3. 2006, iz razloga nesposobnosti, ki jo je 18. 8. 2006 podala tožena stranka (točka I/1 izreka); ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30. 11. 2006, višji tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožeči stranki traja tudi od 1. 12. 2006 dalje, je zavrnilo (točka I/2 izreka); toženi stranki naložilo, da obračuna tožeči stranki bruto plače, odvede davke in prispevke in izplača neto plače in razlike plač v znesku 2.990,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so navedeni v izreku, do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek v višini 16.867,85 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v izreku, je zavrnilo (točka I/3 izreka); toženi stranki naložilo, da vpiše tožeči stranki delovno dobo v delovno knjižico od 18. 9. 2006 do 30. 11. 2006, višji tožbeni zahtevek glede vpisa delovne dobe po 13. 11. 2006 je zavrnilo (točka 4 izreka); naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške prevoza na delo v znesku 1.734,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so navedeni v izreku, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek v znesku 456,66 EUR je zavrnilo (točka 5 izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, nična in da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto glavni tajnik od 10. 3. 2006 dalje za nedoločen čas (vse točka II izreka); naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.461,82 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo (točka III izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vse pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ali pa sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku šele 18. 8. 2006 prvič vročena dokumentacija, in sicer obdolžitev in vabilo na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v skladu s členom 83 in členom 177 ZDR. Navedena dokumentacija mu je bila vročena osebno v prostorih delodajalca. Z njo je bil tožnik pravočasno seznanjen, prejel je tudi vabili na udeležbo na sejah dne 31. 7. 2006 in 9. 8. 2006. Obeh sej se je očitno udeležil, izkoristil je pravico do zagovora, imel je tudi dovolj časa za pripravo na zagovor. Tožnik je s podpisom na listini dne 18. 8. 2006 potrdil, da ponovno prejema dokumente, kar pomeni, da so mu bili predhodno tudi vročeni in da je bil z njihovo vsebino seznanjen. Da so bili tožniku ti dokumenti vročeni že prej, sta potrdila tudi D.J. in M.R. Tožnik je podal svoj zagovor dne 31. 7. 2006, odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nato podana v predpisanem roku, to je 18. 8. 2006. Pritožba nadalje uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka ločiti postopek razrešitve s funkcije glavnega tajnika od postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za tako stališče ni zakonske osnove. Tožena stranka je prepričljivo dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Ker je bila tožniku zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni upravičen do dodatnega izplačila plače. Iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, na katero obdobje se to izplačilo nanaša, zneski za posamezne mesece niso natančno določeni, zato sodba v tem delu ni izvršljiva in se je ne da preizkusiti. Napačna je odločitev tudi glede povrnitve stroškov prevoza na delo. Med strankama je bil dosežen dogovor, po katerem bi si morala tožeča stranka zagotoviti stanovanje v ..., zato ji ne pripadajo stroški prevoza na delo. Tudi izračun stroškov je neustrezen, saj ni pravilno, da je sodišče upoštevalo povprečen izračun glede mesečnih stroškov, zato so posamezni mesečni zneski teh stroškov izračunani napačno. Previsoko so odmerjeni tudi stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Napačna je višina za posamezne naroke in pripravljalne vloge, nadalje za odsotnost pooblaščenke tožnika iz pisarne in za njene potne stroške. Upoštevati bi bilo potrebno, da ne gre samo za spor o prenehanju delovnega razmerja, ampak tudi za spor o plačilu plače in drugih stroškov. Zaradi tega za ta spor ne veljajo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, zato je tožena stranka upravičena do sorazmerne povrnitve stroškov.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, v njej ni nasprotja med razlogi ali med izrekom in razlogi sodbe, tako da jo je mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen deloma v ugodilnem delu točke I/5 izreka, ki se nanaša na obveznost tožene stranke za povrnitev tožnikovih stroškov prevoza na delo. Pritožbeno sodišče se v tem obsegu v pretežnem delu strinja z razlogi v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, podana dne 18. 8. 2006 (priloga A2) iz razloga nesposobnosti, nezakonita, zato jo je razveljavilo. Razloge za tako ugotovitev je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno utemeljilo, z razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja. Dodaja le, da toženi stranki, na kateri je dokazno breme glede zakonitosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) ni uspelo dokazati, da je bilo tožniku pravočasno vročeno vabilo na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR), skupaj z obrazloženim razlogom, zaradi katerega je tožena stranka tožniku nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 83. člena ZDR). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je navedene listine tožniku vročila pred 18. 8. 2006. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZDR mora biti namreč vabilo na zagovor z obdolžitvijo vročeno delavcu v skladu s 87. členom ZDR. To pomeni, da bi tožena stranka morala vabilo na zagovor z obdolžitvijo vročiti praviloma na tožnikovem delovnem mestu (2. odstavek 87. člena ZDR), v skladu s pravili pravdnega postopka (3. odstavek 87. člena ZDR). Vročanje pisanj ureja ZPP v 11. poglavju (členi 132 – 150). V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na določbe glede potrdila o vročitvi (vročilnica – člen 149 ZPP) in ravnanje delodajalca oziroma vročevalca, če naslovnik brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja (144. člen ZPP). Iz izvedenih dokazov je namreč tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bile navedene listine tožniku puščene na delovnem mestu, ni pa bilo mogoče ugotoviti kdaj, niti kdo naj bi bil vročevalec, prav tako ni bilo mogoče natančneje ugotoviti, ali in kdaj se je tožnik seznanil s tem, da je vabljen na zagovor in z obdolžitvijo, to je z razlogi za nameravano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno opozorilo, da ni mogoče enačiti postopka za razrešitev tožnika kot tajnika pri toženi stranki, s „postopkom“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR.

Glede na ugotovljeno nezakonitost in razveljavitev sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje posledično pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (priloga A1), to je do 30. 11. 2006 in da je za obdobje po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, to je od 18. 9. 2006 dalje do 30. 11. 2006 upravičen do izplačila plače, kot bi jo po pogodbi o zaposlitvi prejemal v tem obdobju. Pri tem je pravilno upoštevalo podatke o plači tožnika (priloga A20), v času od maja do septembra 2006 in na podlagi teh podatkov ugotovilo, da bi tožnik prejemal od prenehanja delovnega razmerja do 30. 11. 2006 mesečno plačo v višini najmanj 1.218,52 EUR neto. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi tega dela sodbe tudi natančno navedlo, za katere mesece je ugotovljena obveznost tožene stranke, medtem ko je v izreku sodbe (točka I/3 izreka) navedeno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od posameznega mesečnega neto zneska plače oziroma razlike plače dalje do plačila. Zaradi tega je pritožba tudi v tem delu neutemeljena, kar velja tudi za odločitev prvostopnega sodišča glede priznanja delovne dobe do 30. 11. 2006. Delno je utemeljena pritožba, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške prevoza na delo in z dela v višini 1.734,09 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska stroškov dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v tem delu (ugodilni del točke I/5 izreka) sicer pravilno ugotovilo temelj obveznosti tožene stranke iz tega naslova, zato se nanje pritožbeno sodišče sklicuje in z njimi soglaša, pravilna je tudi ugotovitev o ceni avtobusnega prevoza na relaciji ... v spornem obdobju. Nepravilna pa je odločitev, da je za mesece od maja 2006 do približno sredine septembra 2006 upoštevalo kar povprečje 22 delovnih dni. Za tak način izračuna obveznosti tožene stranke ni imelo zakonite podlage. V maju 2006 je bilo namreč po podatkih iz plačilnih list tožnika (priloge A20) 21 delovnih dni, v juniju 2006 22 delovnih dni, v juliju 2006 21 delovnih dni in v avgustu 2006 10 delovnih dni. Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno obračunalo potne stroške tožniku tudi za 11 dni septembra 2006, čeprav se tožbeni zahtevek na to obdobje ne nanaša (6. točka dopolnjenega tožbenega zahtevka (list. št. 200 in 201 spisa ter v zvezi s tem pojasnilo tožeče stranke na naroku dne 24. 11. 2009 – list. št. 215 spisa, nadalje tožnikova dopolnitev tožbe z dne 27. 10. 2006, list. št. 29 spisa, kjer tožnik v točki 6 uveljavlja plačilo potnih stroškov za prevoz na delo in z dela in sicer za 73 delovnih dni, to je od maja 2006 do 18. avgusta 2006). Kot je razvidno iz izračuna, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, je upoštevalo ceno avtobusnega prevoza na relaciji ... v višini 21,53 EUR na dan. Pri tem ni natančneje navedlo, pri katerem avtobusnem prevozniku je ugotavljalo ceno prevoza, vendar je glede na navedbo tožene stranke (list. št. 74 spisa), da je znesek potnih stroškov v višini javnega prevoza v navedenem obdobju 11,10 EUR v eno smer, to je 22,20 EUR na dan, potrebno upoštevati kot pravilnega. Pritožba tožene stranke je tako v tem delu delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo ugodilni del točke I/5 izreka izpodbijanega dela sodbe tako kot je razvidno in izreka te sodbe, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (353. člen ZPP).

V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP), saj je je ugotovilo, da s tožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka, ki jih je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki. Pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in da se denarni del tožbenega zahtevka (razen v nebistvenem delu) nanaša na obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), to pa pomeni, da tožena stranka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kar je v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), v zvezi s 1. odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Tožena stranka je uspela s pritožbo v nebistvenem delu, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi spora (1. odstavek 155. člena ZPP), zato te stroške krije sama.