Jedro

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upnik nima pravne možnosti z ugovorom izpodbijati vodenje postopka prisilne poravnave, če z zadostno verjetnostjo izkaže, da izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ne bo odpravila dolžnikove insolventnosti, kot je značilno za postopek redne prisilne poravnave. Zato za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, ni primerno smiselno uporabiti šestega odstavka 152. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je tudi za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP. Sklenemo lahko, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Če je bila poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, po petem odstavku 14. člena ZFPPIPP velja izpodbojna domneva, da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, da torej z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nadaljuje predhodni stečajni postopek, ki je bil prekinjen zaradi postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom (St ...).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Upnica S. d.d., je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da je opravičil odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka s tem, da je vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, ki je bila pravnomočno potrjena (St ... z dne 16.2.2018). Na podlagi sedmega odstavka 152. člena ZFPPIPP bi zato sodišče prve stopnje moralo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zavreči. Ne glede na to, da 221b. člen ZFPPIPP izrecno ne določa smiselne uporabe 152. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave, pritožnik ocenjuje, da gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z uporabo pravil ZFPPIPP, ki določajo razmerje med stečajnim postopkom in postopkom prisilne poravnave. Tudi poenostavljena prisilna poravnava ima namreč prednost pred stečajnim postopkom.

6. Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 238. člena in prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP prekinilo predhodni stečajni postopek za čas do zaključka postopka poenostavljene prisilne poravnave. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je upnik 19.3.2018 predlagal nadaljevanje postopka odločanja o njegovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, saj je dne 6.3.2018 sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave postal pravnomočen.

7. V postopku poenostavljene prisilne poravnave upnik nima pravne možnosti z ugovorom izpodbijati vodenje postopka prisilne poravnave, če z zadostno verjetnostjo izkaže, da izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ne bo odpravila dolžnikove insolventnosti, kot je značilno za postopek redne prisilne poravnave. Zato za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, ni primerno smiselno uporabiti šestega odstavka 152. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je tudi za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP. Sklenemo lahko, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Če je bila poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, po petem odstavku 14. člena ZFPPIPP velja izpodbojna domneva, da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, da torej z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti (dr. Nina Plavšak, Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, Pravna praksa - 2014, št. 21. str. 22).

8. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.