Jedro

Zavezanec mora imeti možnost izjaviti se o ugotovljenem dejstvu, ki se nanaša na vprašanje pravice prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države, kajti to dejstvo je pomembno za odločbo, saj se z njo odškodnino po ZDen prizna le tistemu prejšnjemu lastniku, ki je upravičen do denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 32105-40/93-257 (1309) z dne 10. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota Šmarje pri Jelšah (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da je tožnica kot zavezanka dolžna pokojni A.A. in B.B., proglašenemu za mrtvega, kot upravičencema, za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, danes parc. št. 62 in 63, obe k.o. ..., priznati odškodnino v obveznicah v skupni vrednosti 16.738,53 DEM, vsakemu do 1/2, ter da je dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbnikoma za poseben primer, za skrbnika za posebni primer pa določila C.C., da bo upravljal s premoženjem, vrnjenim B.B., in odvetnico D.D., da bo upravljala s premoženjem, vrnjenim A.A. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je v postopku ugotovil, da sta B.B. in A.A. upravičena do denacionalizacije premoženja, ki jima je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, saj sta bila v času podržavljenja jugoslovanska državljana. V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da niso podane ovire iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ugotovljeno je bilo, da prejšnja lastnika nista imela pravice do odškodnine od Švicarske konfederacije in tudi ne od Republike Avstrije. Z listinami je bilo dokazano, da A.A. in B.B. na dan 15. 9. 1947 nista bila državljana Švicarske konfederacije. Prav tako iz listin izhaja, da v času podržavljenja in tudi pred podržavljenjem nista bila avstrijska državljana. Tožnica je sicer v svojih pripombah v dopisu z dne 24. 9. 2010 menila, da je potrebno preveriti, ali je sin upravičencev E.E. imel pravico pridobiti odškodnino od Nemčije, ker naj bi iz listin bilo razvidno, da je v Nemčiji imel stalno prebivališče. Prvostopenjski organ pa je na podlagi pogodbe z dne 18. 7. 1960, sklenjene med E.E. in F.F. izjave E.E. z dne 22. 10. 1990 o priznanju pogodbe z dne 18. 7. 1960 in podatkov iz smrtovnice za A.A. z dne 10. 9. 1954, ugotovil, da E.E. na dan 31. 12. 1952 ni živel v Republiki Nemčiji ampak v Jugoslaviji, v mestu ..., vsaj do 18. 7. 1960. Nemški Zakon o porazdelitvi bremen (Lastenausgleich Gesetz, v nadaljevanju LAG) v par. 230 določa datum, na katerega je oseba, ki bi po tem zakonu lahko uveljavljala odškodnino, morala imeti stalno bivališče na območju ZR Nemčije ali v mestu Zahodni Berlin, in sicer je to 31. 12. 1952. Tega pogoja pa E.E. ni izpolnjeval. Prvostopenjski organ dalje navaja, da je v postopku v celoti že odločil o denacionalizaciji zahtevanih nepremičnin, in sicer z delnimi odločbami z dne 26. 8. 2002, 4. 2. 2004 in 31. 5. 2007. Zadnje navedena odločba je postala pravnomočna 3. 6. 2008, z njo pa je bilo odločeno o vrnitvi nepremičnin s parc. št. 60, 61, 62, 63 in 65, vse k.o. ..., v last in posest; vrnjene nepremičnine predstavljajo poslovni kompleks A. Predmet izpodbijane dopolnilne odločbe pa je odločitev o zahtevku za odškodnino zaradi manjše vrednosti nepremičnine A., ki zajema današnji parc. št. 62 in 63, obe k.o. ..., na podlagi 26. člena ZDen. Po cenitvi izvedenca G.G. je vrednost obravnavanih nepremičnin v času podržavljenja znašala 324.496,00 DEM. Vrednost nepremičnin v času vračanja, po cenitvi istega izvedenca z dne 10. 8. 2009 in s popravki, pa znaša 307.757,47 DEM. Razlika je 16.738,53 DEM, kar predstavlja zmanjšano vrednost nepremičnine. Ker so izpolnjeni pogoji 26. člena ZDen, je organ odškodnino v taki višini upravičencema tudi priznal. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 18. 1. 2012 pritožbo tožnice zoper izpodbijano dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo. Pri tem je ta organ zavzel tudi stališče, da so pravice, ki so poleg pravice do denacionalizacije urejene v ZDen, akcesorne narave; na primer pravica do odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine, pravica do odškodnine zaradi bistveno povečane vrednosti nepremičnine kot posledica vlaganj itd.. Glede na to je po mnenju drugostopenjskega organa treba v postopku o zahtevku po 26. členu ZDen privzeti, da so pogoji za denacionalizacijo (vrnitev nepremičnine) izkazani, če je bila poprej izdana pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Ponovno ugotavljanje pogojev za denacionalizacijo bi bilo pravno nevzdržno.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da gre pri zahtevku za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine za akcesorno pravico, ki je odvisna le od pravice do denacionalizacije in da zato pri njenem odločanju ponovno preverjanje pogojev za denacionalizacijo ne bi bilo pravno vzdržno. Po mnenju tožnice drugostopenjski organ zmotno meni, da ima pravica iz 26. člena ZDen akcesorno naravo. Uveljavljanje odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine je le modaliteta osnovne pravice iz denacionalizacije, to je pravica do vrnitve nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja in ne neka posebna pravica, ki bi bila povezana z eno od osnovnih pravic do denacionalizacije. Osnovna pravica do denacionalizacije je vrnitev premoženja; v to pa je vkorporirana tudi pravica do vrnitve premoženja do polne vrednosti podržavljenega premoženja. V izpodbijani odločbi tako ni šlo za odločanje o akcesorni pravici, ampak o pravici do vrnitve premoženja do polne vrednosti, zaradi česar je razlogovanje drugostopenjskega organa, da pri določanju odškodnine po 26. členu ZDen ni več mogoče ponovno ugotavljati pogojev za denacionalizacijo, napačno. Upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, mora po drugem odstavku 10. člena ZDen ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali so podane ovire za vračanje zaradi morebitnih okoliščin, da je upravičenec dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države. Tožnica je že v prvostopenjskem postopku opozorila, da bi bilo treba preveriti, ali je sin upravičencev E.E., ki ima prebivališče v Nemčiji, lahko uveljavljal odškodnino za zaplenjeno premoženje svojih staršev, saj je šlo za premoženje oseb nemške narodnosti. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi zmotno zaključil, da E.E. ni imel možnosti dobiti odškodnine od Nemčije, ker do 31. 12. 1952 tam še ni imel stalnega prebivališča. Tožnica je v pritožbi opozorila, da LAG ni določil pogoja stalnega prebivališča na območju ZR Nemčije na dan 31. 12. 1952 kot temeljnega in generalnega ter da je paragraf 230 LAG kot enega izmed pogojev stalnega prebivališča v ZR Nemčiji določil tudi časovni okvir po 31. 12. 1952 in do 1. 1. 1993. Glede na navedeno je po mnenju tožnice ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je zelo verjetno, da je sin upravičencev E.E., ki se je leta 1960 odselil v ZR Nemčijo, tam do 1. 1. 1993 pridobil stalno prebivališče in s tem tudi pravico do odškodnine po četrtem odstavku paragrafa 230 LAG (pravica do pregnanske škode za dediča preminulih oškodovancev kot vojnih ujetnikov in internirancev). Prvostopenjski organ pa je preverjanje navedenih dejstev in okoliščin zavrnil. Tožnica glede na to sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo F.F. v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe tožnice, da je E.E. verjetno dobil odškodnino za odvzete nepremičnine, le ugibanja, ki niso podprta z nobenim dokazom. Navaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno dejansko stanje in da je posledično na ugotovljeno dejansko stanje upravni organ izdal denacionalizacijsko odločbo, ki je postala pravnomočna, kar tožnica v tožbi tudi priznava. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica na odgovor stranke z interesom navaja, da iz tožbe jasno izhaja, da gre pri izpodbijani odločbi za zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki upravnemu organu nalaga, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali je oseba imela pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države. Ker dejansko stanje glede navedenega ni bilo raziskano na pravilen način (prvostopenjski organ je zmotno ocenil, da je za pravico do odškodnine po LAG ključno stalno prebivališče v Nemčiji do 31. 12. 1952), je odločitev o pravici do odškodnine vsaj preuranjena, kar je zadosten razlog za tožbo po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ne gre torej le za ugibanja tožnice, ki niso podprta z nobenim dokazom, kot navaja stranka z interesom. Tožnica vztraja pri navedbah v tožbi in tožbenem predlogu.

Stranka z interesom F.F. v naknadni pripravljalni vlogi navaja, da se z izpodbijano dopolnilno odločbo odloča samo o odškodnini zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine. Kar pomeni, da se v tem postopku lahko odloča o višini odškodnine. O tistem, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, pa se ne more še enkrat voditi postopka, še posebno ne v odnosu na akcesorne zahtevke.

Tožnica v naknadni pripravljalni vlogi še navaja, da je že v tožbi obrazložila, da ne gre za akcesoren zahtevek, kjer bi lahko bilo predmet postopka le vprašanje višine odškodnine. Navedeno še zlasti izhaja iz okoliščine, da gre pri obeh postopkih za različne zavezance. V postopkih za vrnitev nepremičnine v naravi je zavezanec pravna oseba, v katere sredstvih se nahaja nepremičnina. V postopku za odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine pa je zavezanec vselej tožnica, zato je pravno teoretično nesprejemljiv koncept, da gre za akcesoren postopek, kjer se določi le višina odškodnine. Če bi bilo tako, bi tožnica v postopku za odškodnino za zmanjšano vrednost morala sprejeti postopek v stanju, v kakršnem je in ne bi mogla dajati nobenih navedb in predlogov glede temelja, niti se pritožiti in tako dalje. Tožnica navaja, da iz same prakse izhaja, da navedenemu ni tako, poleg navedenega bi bilo to tudi kršitev ustavnega načela pravice do pravnega sredstva in enakega varstva pravic.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ zaključek o tem, da prejšnji lastnik za odvzeto premoženje ni imel pravice dobiti odškodnine od tuje države - na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen - sprejel ob pravilni uporabi materialnega prava, in ali je v postopku za izdajo dopolnilne odločbe, vodenem o zahtevku za odškodnino do polne vrednosti nepremičnine ob podržavljenju na podlagi 26. člena ZDen, organ sploh mogel (ponovno) ugotavljati, ali je oseba imela pravico do odškodnine od tuje države.

Sodišče pritrjuje stališču tožnice, da je upravni organ v postopku za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 26. člena ZDen mogel ponovno ugotavljati upravičenost prejšnjega lastnika do denacionalizacije. Po 26. členu ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (prvi odstavek); če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo (četrti odstavek). Izdajo dopolnilne odločbe pa ureja, kolikor gre za uveljavljanje pravic po ZDen, ZUP/86 v 216. členu. V tem določa, da organ lahko v primeru, če z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba); če je bila zadeva že zadosti obravnavana, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka; dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. Iz določb citiranega 216. člena ZUP/86 tako izhaja, da je v primeru izdaje dopolnilne odločbe vodenje (novega) ugotovitvenega postopka pravilo (izjemoma lahko organ odloči brez ugotovitvenega postopka, če je bila zadeva že zadosti obravnavana). Tudi 26. člena ZDen pa ne posega v vprašanje, v kakšnem obsegu organ vodi ugotovitveni postopek, kadar odloči o zahtevku za odškodnino do polne vrednosti nepremičnine ob podržavljenju naknadno z dopolnilno odločbo. Glede na to sodišče meni, da organ ugotovitveni postopek lahko vodi tudi v takem obsegu, da ponovno ugotavlja relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je moral ugotoviti že v postopku za izdajo denacionalizacijske odločbe - npr. dejstvo, ali je prejšnji lastnik imel pravico do odškodnine od tuje države. Z denacionalizacijsko odločbo, tudi če je bila v času, ko je bil v teku postopek za izdajo dopolnilne odločbe, že pravnomočna, namreč o vprašanju upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države ni bilo odločeno. V obravnavani zadevi tedaj ugotovljeno dejstvo, da prejšnji lastnik ni imel pravice do odškodnine od tuje države, je zgolj predstavljalo del dejanskega stanja, na katero je organ oprl odločbo, s katero je odločil o denacionalizaciji. Na (pravnomočno) denacionalizacijsko odločbo organ tudi ni bil vezan glede ugotovitve o upravičenosti prejšnjega lastnika do denacionalizacije; ugotovljeno dejstvo, da prejšnji lastnik izpolnjuje pogoje za upravičenca do denacionalizacije, je zgolj predstavljalo del dejanskega stanja, na katero je organ oprl odločbo, s katero je odločil o denacionalizaciji; o vprašanju upravičenca do denacionalizacije se namreč ne odloča z deklaratorno odločbo kot o statusu upravičenca (prvi odstavek 66. člena ZDen), na katero bi bil organ pri odločanju o denacionalizaciji podržavljenega premoženja vezan. Poleg tega je v postopku za izdajo odločbe na podlagi 26. člena ZDen zavezanec za odškodnino po zakonu druga oseba - SOD (51. člen ZDen) kot tista, ki je kot zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi nastopala v denacionalizacijskem postopku. Zato ni mogoče pritrditi razlogovanju drugostopenjskega organa, da ponovno ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za denacionalizacijo v postopku za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 26. člena ZDen ne bi bilo pravno vzdržno. Nasprotno – nedopustno se posega v procesne pravice zavezanca za odškodnino iz 26. člena ZDen, če se mu ne da možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (8. člen ZUP/86). To pa pomeni, da zavezanec mora imeti možnost izjaviti se o ugotovljenem dejstvu, ki se nanaša na vprašanje pravice prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države, kajti to dejstvo je pomembno za odločbo, saj se z njo odškodnino po ZDen prizna le tistemu prejšnjemu lastniku, ki je upravičen do denacionalizacije.

Sodišče pa se s tožnico tudi strinja, da je organ dejansko vprašanje, ali je prejšnji lastnik oziroma njegov pravni naslednik imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, reševal ob nepravilni (razlagi in) uporabi materialnega prava. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbe LAG (nemški Zakon o porazdelitvi bremen).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na navedbe tožnice v teku postopka, da je potrebno preveriti, ali je sin upravičencev E.E. imel pravico pridobiti odškodnino od Nemčije, ker naj bi bilo iz listin razvidno, da je v Nemčiji imel stalno prebivališče, (v odločbi) odgovoril, da je iz spisne dokumentacije ugotovil, da E.E. na dan 31. 12. 1952 in vsaj do 18. 7. 1960 ni živel v Republiki Nemčiji, ampak v Jugoslaviji, ter da LAG v par. 230 določa kot presečni datum, na katerega je oseba, ki bi po tem zakonu lahko uveljavljala odškodnino, morala imeti stalno bivališče na območju ZR Nemčije ali v mestu Zahodni Berlin, 31. 12. 1952; tega pogoja pa E.E. ni izpolnjeval. Vendar pa sodišče pritrjuje tožnici, da je LAG v par. 230, četrti odstavek, uredil pravico do pregnanske škode za dediča preminulih oškodovancev kot vojnih ujetnikov in internirancev tako, da je določil (drugačen) časovni okvir, v katerem morajo biti izpolnjene predpostavke zakona (med drugim glede stalnega prebivališča), in sicer do 1. 1. 1993, in da je glede na navedeno določbo ostalo dejansko stanje v pogledu obstoja pravice do odškodnine prejšnjih lastnikov oziroma njihovih dedičev od tuje države nepopolno ugotovljeno. Iz četrtega odstavka par. 230 LAG namreč med drugim izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. decembrom 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je (med drugim) kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. decembru 1952 in pred 1. januarjem 1993 itd. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ, ko je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljal, ali sta prejšnja lastnika oziroma ali so njuni dediči imeli pravico, da za odvzeto premoženje dobijo odškodnino od tuje države, določb LAG ni pravilno razlagal in uporabil. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane dopolnilne odločbe kršen materialni zakon, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V tem bo ta moral ponovno ugotavljati, ali so prejšnji lastniki oziroma njihovi dediči imeli pravico do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, ob uporabi vseh relevantnih določb LAG ter ob upoštevanju relevantnih dejstev glede navedenih oseb, kot izhajajo iz spisne dokumentacije (npr. glede B.B., da je bil razglašen za mrtvega z dnem 31. 8. 1945, da so kot kraj smrti navedene ...; navedbo v izjavi E.E. z dne 22. 10. 1990, da je nastanjen v Nemčiji itd.), in po potrebi še drugih.