Jedro

Nepravilno je stališče upravnega organa, da je odločba o odvzemu nacionaliziranega zemljišča iz posesti prejšnjega lastnika ter imetnika pravice uporabe na tem zemljišču izvršljiva, tudi če je navedeni v času izdaje odločbe že mrtev. Kadar izrek odločbe nasprotuje pravnemu redu, je (namreč) podana pravna neizvršljivost odločbe. Stranka postopka je lahko le oseba s pravno sposobnostjo (to je sposobnostjo pridobivati pravice in prevzemati obveznosti) in ki jo imajo, ko gre za fizične osebe, le žive fizične osebe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4901-6/2014/2/00641111 z dne 10. 10. 2014 in sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-8/2014 z dne 4. 9. 2014 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom z dne 4. 9. 2014 zavrgla predloga tožnika za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti odločbe Občinske skupščine Ljubljana Moste Polje št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964, v delu, ki se nanaša na odvzem nepremičnine parc. št. 127 vl. 475 k.o. ... v delu v izmeri 75 m2 iz posesti A.A., in za izrek ničnosti navedene odločbe v delu, kolikor je z njo odločeno, da se A.A. odvzame iz posesti takratna nepremičnina parc. št. 127 vložna št. 475 k.o. ..., v delu v izmeri 75 m2. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo sklep prvostopenjskega organa z dne 4. 9. 2014 odpravilo ter zavrnilo predloga tožnika za izrek ničnosti odločbe Občinske skupščine Ljubljana Moste Polje št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 in za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti navedene odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zmotna ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev predlogov, ker v upravnem postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 13. 3. 1964, ni bil udeležen kot stranka. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2247/2008-I z dne 10. 9. 2010 namreč izhaja, da je tožnik v letu 2001 kupil nepremičnino s parc. št. 127 k.o. ... v takšni izmeri, kot je parcela merila že po tistem stanju, ko je bil v letu 1963 izdelan delilni načrt, izveden v zemljiški knjigi in na podlagi katerega se je zaradi odločbe z dne 13. 3. 1964 poočitila poprava zarisa mejne črte parcele št. 127 vrt na 251 m2 in se je površina v izmeri 75 m2 pripojila parceli 130/1 k.o. ... Vendar pa po presoji drugostopenjskega organa tožnik ni izkazal nobenega od pogojev za ugotovitev ničnosti odločbe, niti da bi bil podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je izrecno uveljavljal. Pri odločbi št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 gre namreč za pravnomočno odločbo z določnim izrekom, ki ga je v takratnem času bilo mogoče pravno in dejansko izvršiti. Bistvo odločbe je odvzem zemljišča, ki je bil tako tudi izvršen, ne glede na takratnega imetnika pravice uporabe na njem, ob dejstvu, da je zemljišče po izvedeni nacionalizaciji pomenilo družbeno lastnino v upravi občine in so prejšnji lastniki na zemljišču na podlagi zakona obdržali posest oziroma pravico uporabe. Odvzem zemljišča je bil izvršen torej kljub temu, da je bil dejansko izveden pravnim naslednikom A.A., saj je bila navedena že pokojna.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju je nepravilno stališče drugostopenjskega organa, da je upravno odločbo, izdano zoper mrtvo stranko, mogoče izvršiti. Meni, da je v obravnavanem primeru podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Da je tako, potrjujeta tudi sodna praksa in procesna teorija v zvezi s sodbami, izdanimi v sodnih postopkih. Kot tipični primer neizvršljivih oziroma ničnih sodb se navaja prav sodbo, izdano zoper neobstoječo osebo, ki nima (več) pravne subjektivitete; prav za tovrstne sodbe sodna praksa in procesna teorija štejeta, da so neizvršljive in nične. Če pa to velja za sodbo sodišča, ni videti nobenih razlogov, da enako ne bi veljalo tudi za upravne odločbe, še posebej ob dejstvu, da je ničnost upravnih odločb zakonsko izrecno urejena. Ker ni sporno, da je bila A.A. iz ... v času izdaje upravne odločbe o odvzemu spornega zemljišča iz posesti že pokojna in zato kot zavezanka po navedeni odločbi ni mogla biti, niti nosilec pravic in obveznosti in/ali posesti, niti procesni subjekt, je upravna odločba z dne 13. 3. 1964 nična, saj je pod nobenim pogojem ni bilo mogoče izvršiti. Zaradi očitno napačne odločitve je podana tudi kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ob povedanem so očitno nepravilne ugotovitve v izpodbijani odločbi, da je bila upravna odločba o odvzemu iz posesti v celoti izvršena tako pravno kot dejansko. Izvršitev nične odločbe v zemljiški knjigi pomeni le formalno izvršitev v evidenci, ki sama po sebi še ne pomeni pravne izvršitve. Z vidika pravne izvršljivosti namreč ni bistveno, kako se upravna odločba izvrši v zemljiški knjigi, temveč ali lahko resnično vzpostavlja kakršnekoli pravne posledice za njene pravne naslovljence. Sklep drugostopenjskega organa, da naj bi bila navedena upravna odločba o odvzemu spornega zemljišča iz posesti tudi dejansko izvršena, pa je arbitraren in protispisen ter kot tak procesno nedopusten ter očitno napačen. Mrtvi osebi posesti ni mogoče vzeti, poleg tega pa iz procesnega gradiva izhaja, da sporno zemljišče očitno ni bilo odvzeto iz posesti pokojni A.A., temveč je morala Mestna občina Ljubljana za pridobitev posesti sprožiti pravdo zoper tožnika kot singularnega pravnega naslednika pokojne A.A. Drugostopenjski organ pa v izpodbijani odločbi tudi ni navedel nobenih razlogov, ki naj bi utemeljevali zavrnitev tožnikovega predloga za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti na upravni odločbi o odvzemu spornega zemljišča iz posesti. Izpodbijana odločba je v tem delu arbitrarna. Podana je absolutna postopkovna kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Kršena pa je tudi tožnikova pravica do izjave in s tem pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Poleg tega pa je izpodbijana odločba v tem delu tudi očitno napačna. Tožnik je v svoji vlogi z dne 9. 6. 2014 zatrjeval in za to predložil dokaze, da upravna odločba o odvzemu spornega zemljišča iz posesti ni bila vročena A.A., saj je bila navedena takrat že pokojna, ravno tako ne njenim dedičem. Ker navedena upravna odločba še ni bila vročena stranki, ni potekel rok za njeno izpodbijanje s pritožbo, zato ni mogla postati pravnomočna. Drugostopenjski organ bi moral postopati po četrtem odstavku 180.a člena oziroma po petem odstavku 225. člena ZUP ter sporno potrdilo o pravnomočnosti na upravni odločbi o odvzemu spornega zemljišča iz posesti popraviti oziroma spremeniti tako, kot je tožnik predlagal. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi v 2. in 3. točki izreka ter zadevo vrne v novo odločanje organu, ki jo je izdal. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopenjskega organa, da se zavrne tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti odločbe Občinske skupščine Ljubljana Moste- Polje št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 (v delu glede nepremičnine parc. št. 127 k.o. ... v obsegu 75 m2) in za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti navedene odločbe (kolikor se ta nanaša na odločbo v navedenem delu).

7. Sodišče se s tožnikom strinja, da je nepravilno stališče organa, da je odločba o odvzemu nacionaliziranega zemljišča iz posesti prejšnjega lastnika ter (hkrati) imetnika pravice uporabe na tem zemljišču izvršljiva (pravno in dejansko), tudi če je navedeni v času izdaje odločbe že mrtev (saj naj bi po mnenju organa tako odločbo bilo mogoče zemljiškoknjižno izvršiti, ob tem ko naj bi bilo dejansko odvzem zemljišča mogoče izvršiti tudi proti pravnim naslednikom umrlega imetnika pravice uporabe). Kadar izrek odločbe nasprotuje pravnemu redu, je (namreč) podana pravna neizvršljivost odločbe. Glede na to, da ZUP (prvi odstavek 42. člena) določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega in javnega prava (na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek), in da je tako določal zakon že v času izdaje odločbe št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964, namreč ZUP/SFRJ/1956, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 50. člena), to pomeni, da je stranka lahko le oseba s pravno sposobnostjo (to je sposobnostjo pridobivati pravice in prevzemati obveznosti) in ki jo imajo, ko gre za fizične osebe, le žive fizične osebe. Odločba, izdana kot pravnemu naslovljencu mrtvi fizični osebi, in o katere pravicah ali obveznostih je odločeno z izrekom odločbe, tako nasprotuje pravnemu redu in je posledično pravno neizvršljiva.

8. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da je bila A.A. v času izdaje odločbe 13. 3. 1964 že pokojna, saj naj bi po podatkih spisnih listin umrla ... 1958. To pa pomeni, da je njej kot pravnemu naslovljencu izdana odločba št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 pravno neizvršljiva, razen če so v postopku za njeno izdajo bili udeleženi kot pasivne stranke njeni pravni nasledniki ter je odločba tem tudi bila vročena. Glede na to bi torej ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je uveljavljal tožnik, lahko bil podan. Trditveno in dokazno breme glede ničnostnega razloga, ki ga vložnik zahteve uveljavlja, je sicer na njem. Toda v obravnavanem primeru je tožnik v zahtevi za izrek odločbe z dne 13. 3. 1964 v dokazne namene predlagal med drugim pregled upravnega spisa Občine Ljubljana Moste – Polje št. 466-10/64, pregled zapuščinskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. O 182/58 in pregled pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 2247/2008, z izvedbo teh dokazov, ki jih tožnik niti ni mogel predložiti sam, pač pa je njihovo izvedbo lahko le predlagal, pa bi po mnenju sodišča glede odločbe o izvzemu zemljišča iz posesti bilo mogoče ugotoviti in izkazati obstoj oziroma neobstoj ničnostnega razloga neizvršljivosti odločbe. Z navedenimi dokazi bo po mnenju sodišča mogoče ugotoviti tudi, ali je bila odločba z dne 13. 3. 1964 lahko dejansko izvršena z odvzemom pravice uporabe pravnim naslednikom A.A., ki so (v tem svojstvu) na nepremičnini parc. št. 127 pridobili posest. 9. Sodišče tožniku tudi pritrjuje, da izpodbijana odločba nima razlogov za odločitev v 3. točki izreka, da se tožnikova zahteva za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti odločbe št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 zavrne. Taka opustitev organa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi s ponovnim postopkom pa sodišče še dodaja, da sta uveljavljana zahtevka v taki medsebojni zvezi, da bo organ o navedenem zahtevku odločal meritorno le, če zahtevku, da se odločba št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964 v delu izreče za nično, ne bo ugodil. Dejansko podlago za odločanje pa bodo tudi v tem primeru lahko predstavljala dejstva, ugotovljena z dokazi, kot jih je tožnik v zahtevi predlagal. 10. Ker je drugostopenjski organ nepravilno razlagal zakon, je o tožnikovi zahtevi, da se v delu za nično izreče odločbo št. 466-10/64-4/3 z dne 13. 3. 1964, odločil (tudi) na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; s tem ko za zavrnitev tožnikove zahteve za popravo oziroma spremembo potrdila o pravnomočnosti navedene odločbe ni navedel razlogov za odločitev, pa je zagrešil tudi bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti iz razlogov po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker bo po navedenem v ponovnem postopku treba dejansko stanje dopolnjevati, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi prvostopenjski akt v zadevi in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, v katerem bo ta moral postopati v skladu s četrtim odstavkom tega člena.

11. O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 %-ni DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.