Jedro

Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika).

Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).

Izrek

1. Pritožbi sodnega izvedenca A. A. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se sodnemu izvedencu A. A., prizna plačilo za delo in povrnitev stroškov v znesku 504,29 €, - v IV. točki izreka spremeni tako, da se od priznanega zneska obračuna in plača v breme izplačevalca - 8,85 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 44,62 EUR - 0,53 % prispevka za poškodbe pri delu v višini 2,68 € - v V. točki izreka spremeni tako, da plačilo zneska v višini 551,59 EUR v zakonskih rokih izvede finančno računovodska služba sodišča prve stopnje iz sredstev predujma (šifra 052763) založenega s strani tožeče stranke.

- v VII. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v roku 8 dni doplačati predujem v višini 46,73 € na račun sodnih predujmov Okrožnega sodišča v Kranju in v istem roku temu sodišču predložiti potrdilo o plačilu.

2. V preostalem se pritožba izvedenca zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu priznalo nagrado za delo in povrnitev stroškov v znesku 502,97 EUR (I. izreka). Ugotovilo je, da je izvedenec zavarovan po drugi pravni podlagi (II. izreka), da ni zavezanec za plačilo DDV (III. izreka) in mu od priznanega zneska obračunalo in naložilo, da je treba v breme izplačevalca plačati 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 44,51 EUR in 0,53 % prispevka za poškodbe pri delu v višini 2,67 EUR (IV. izreka). Odločilo je, da se plačilo zneska v višini 550,15 EUR po pravnomočnosti sklepa v zakonskih rokih izvede preko finančno-računovodske službe sodišča iz sredstev predujma založenega s strani tožeče stranke. Neto znesek osebnega prejemka izvedenca se po predložitvi računa s strani podjetja B., d. o. o., nakaže na račun B., d. o. o. (V. izreka). Akontacija dohodnine, prispevki, v breme izplačevalca 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 0,53 % prispevek za poškodbe pri delu ter prispevke v breme izvajalca 6,36 % prispevek za zdravstveno zavarovanje se nakažejo na ustrezne račune (VI. izreka). Tožeči stranki je naložilo še, da mora v roku osem dni doplačati predujem v višini 45,29 EUR na račun sodišča (VII. izreka).

2. Zoper takšen sklep se je pritožil izvedenec A. A. in sicer v delu, kjer so opredeljeni preostali materialni stroški v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo in v delu sklepa (IV., V. in VII. točka izreka ter 12. in 13. točka obrazložitve), kjer sodišče ni sledilo njegovemu predlogu, da bi račun za opravljeno delo izvedenca sodišču izstavil delodajalec izvedenca, to je družba B., d. o. o., v višini priznanega plačila za delo izvedenca in 22 % DDV (podjetje je namreč zavezanec za DDV), čeprav gre za prihodek iz dejavnosti podjetja, v katerem izvedenec opravlja delo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Izvedenec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o povrnitvi materialnih stroškov, ko je izvedencu priznalo 2% od višine odmerjenega plačila za delo, ne pa tudi od stroškov, na primer kilometrine, časa potovanja, kar mu pripada po petem odstavku 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Sodišče prve stopnje po mnenju izvedenca napačno v osnovi za obračun preostalih materialnih stroškov v višini 2% od odmerjenega plačila za delo ni upoštevalo priglašenega nadomestila časa potovanja na sodišče in nazaj. Četrti odstavek 41. člena Pravilnika namreč ovrednoti nadomestilo za čas potovanja izvedenca na sodišče in nazaj ter je določba umeščena v poglavje 8.1. Plačilo za delo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev, kar pomeni da gre za plačilo za delo in ne za stroške.

5. Pravno podlago za odločitev o povračilu stroškov in nagrade izvedencu predstavlja 249. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo ter pravico do nagrade za to delo. Ker je bil izvedenec v tem konkretnem primeru postavljen s sklepom z dne 29. 3. 2023, pravno podlago za odločitev o stroških postopka predstavlja tudi Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: ZSICT), ki se uporablja od 1. 1. 2019 dalje, v 1. odstavku 45. člena pa določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do plačila za opravljeno izvedensko in cenilsko delo oziroma delo tolmača in pravico do povrnitve stroškov, ki so jih imeli v zvezi z izvedenskim in cenilskim delom oziroma delom tolmača, v 4. odstavku 45. člena pa še, da minister predpiše višino plačila za opravljeno delo ter povrnitev stroškov iz 1. odstavka tega člena. Ministrica za pravosodje je tako 20. 12. 2018 izdala Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), ki velja od 1. 1. 2019 in se uporablja v zadevah, v katerih je bil sklep o postavitvi izvedenca izdan po 1. 1. 2019. 6. V skladu s 1. odstavkom 49. člena Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika preostali materialni stroški ovrednotijo v višini dveh odstotkov od višine odmerjenega plačila za delo.

7. Prav ima pritožnik, ko navaja, da je v četrtem odstavku 41. člena Pravilnika navedeno, da za čas potovanja na sodišče in nazaj pripada sodnemu izvedencu ali sodnemu cenilcu za vsake začete pol ure 11 EUR. Ta določba je umeščena v 8. poglavje Pravilnika, ki je naslovljeno: Plačilo za opravljeno delo in povrnitev stroškov in v podpoglavje 8.1, ki je naslovljeno: Plačilo za delo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Določba petega odstavka 49. člena Pravilnika, ki določa povrnitev stroškov, spada v podpoglavje 8.3, ki je naslovljeno: Posebni primeri in povrnitev stroškov. Ta določba ureja povrnitev stroškov ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku glede preostalih materialnih stroškov, ki se ovrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo stroškov. Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno obračunalo materialne stroške od plačila za delo v višini 302,00 EUR, ker pri tem pa ni upoštevalo plačila za čas potovanja na sodišče in nazaj v višini 66,00 EUR. Pravilen obračun je 2 % materialnih stroškov od 368,00 EUR, kar znese 7,36 EUR in ne 6,04 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Skupna nagrada in stroški izvedenca torej znašajo 504,29 EUR.

9. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in priznano nagrado in stroške zvišalo na 504,29 EUR, posledično pa zvišalo tudi prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za poškodbe pri delu in poklicno bolezen, celoten obračun in naložitev manjkajočega predujma.

10. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je izvedenec v stroškovniku navedel, da bo račun za obračun nagrade in stroške izvedenca izstavilo podjetje B., d. o. o., v katerem je izvedenec edini družbenik in njen zaposleni kot direktor. Račun bo torej izdal izvedenčev delodajalec, vendar je sodišče prve stopnje upoštevaje navodila Skupne revizijske službe pri vrhovnem sodišču navedlo, da se v primeru, ko nastopa izvedenec kot fizična oseba, ki ni zavezanec za plačilo DDV in je na podlagi izjave izvedenca pokojninsko in invalidsko zavarovan po drugi pravni podlagi (v konkretnem primeru je v rednem delovnem razmerju v podjetju B., d. o. o.), izda e-račun v imenu in za račun tretje osebe, torej v imenu izvedenca. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da je podjetje le posrednik, znesek nagrade ni prihodek podjetja, pač pa ga mora podjetje izplačati izvajalcu, ki ga je določilo sodišče, torej izvedencu kot fizični osebi. Pri tem ni pomembno ali je podjetje enoosebno in kakšen status ima izvedenec znotraj tega podjetja. Iz računa, ki ga izstavi podjetje, mora biti razvidno, da je izdan v imenu in za račun sodnega izvedenca.

11. Izvedenec je v pritožbi navedel še, da je sodna praksa sodišč prve stopnje glede obračuna stroškov in DDV podjetja, ki izstavi račun, različna. Sklicuje se tudi na mnenje Ministrstva za pravosodje, Davčne uprave Republike Slovenije in Finančne uprave Republike Slovenije glede možnosti izstavljanja računa sodišču za delo, ki ga opravi izvedenec, s strani delodajalca. Pritožnik vztraja pri tem, da zato, ker je edini družbenik podjetja in edini zaposleni v tem podjetju kot direktor, skladno z njegovim predlogom račun in obračun DDV sodišču izstavi to podjetje, ki je njegov delodajalec. Po njegovem mnenju, ker gre za enoosebni d. o. o, je namen ter bistvu enoosebne d. o. o, da se lahko primerja z namenom in bistvom samostojnega podjetnika, saj gre za družbo, kjer je poslovni delež v rokah ene osebe. Navaja, da je enoosebna družba v slovenskem pravnem redu predstavljena kot posebna oblika družbe z omejeno odgovornostjo, za katero veljajo posebna pravila, ki jih sicer ne specificira.

12. Stališče, ki ga uveljavlja izvedenec, je napačno. Prvi odstavek 244. člena ZPP določa, da izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. V skladu s prvim odstavkom 245. člena ZPP izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev. V skladu s tretjim odstavkom 245. člena ZPP se sme izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji (bolnišnici, kemičnemu laboratoriju, fakulteti ipd.). Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedenec je pomočnik sodišča, ki je fizična oseba, saj mora za svoje delo opraviti preizkus strokovnosti pri Ministrstvu za pravosodje1 in tudi za svoje delo disciplinsko, odškodninsko in kazensko odgovarja. Sodišče ga lahko kaznuje v denarju do 1.300,00 EUR, če ne pride na narok, čeprav je bil v redu povabljen, in svojega izostanka ne opraviči, ali če brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela, ali če ne ne ravna v skladu s četrtim odstavkom 246. člena ZPP, in če brez upravičenega razloga ne opravi izvedenskega dela v roku, ki ga je določilo sodišče (prvi odstavek 248. člena ZPP). Vse navedeno potrjuje razlago, da je fizična oseba tista, ki je postavljena kot izvedenec. Takšno stališče je zavzela tudi teorija.2 Izvedenec je lahko le fizična oseba in tudi kadar je izvedensko delo zaupano strokovni instituciji, opravijo izvedensko delo in potem v dokaznem postopku nastopajo kot izvedenci posamezni člani te institucije. Iz komentarja zakona o pravdnem postopku izhaja tudi, da je izvedba dokaza z izvedencem v določeni fazi podobna zaslišanju priče.3

13. Tudi ZSICT v 16. členu določa, da je za sodnega izvedenca lahko imenovana le fizična oseba. ZSICT sodne izvedence opredeljuje kot osebe, ki so imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katere tako določa zakon ali glede katerih sodišče meni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Pravilnik, ki med drugim ureja tudi izplačilo plačila za opravljeno delo in stroškov sodnim izvedencem cenilcem in tolmačem, v četrtem odstavku 50. člena določa, da se izplačilo plačila za opravljeno delo in povračilo stroškov sodnemu izvedencu opravi neposredno na njegov račun.

14. Izvedenec je v tej zadevi priglasil nagrado v stroškovniku z dne 28. 11. 2023, v katerem je navedel, da sam ni zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (DDV), je pa zavezanec za plačilo DDV podjetje, kjer je zaposlen. Navedel je, da iz mnenja Ministrstva za pravosodje in Finančne uprave Republike Slovenije (ki jih je predložil, priloge spisa C1 do C5) ter nekaterih odločb sodišč izhaja možnost izstavljanja računa s strani delodajalca izvedenca. Izrecno je izpostavil, da je bil v času opravljanja storitve za potrebe sodišča pokojninsko zavarovan po drugi pravni podlagi (delovno razmerje).

15. Takšno stališče ne drži, saj je Finančna uprava Republike Slovenije zavzela drugačno stališče, kot ga zatrjuje izvedenec.4 Pri davčni obravnavi dohodkov sodnih izvedencev je pomembno, kdo je lahko sploh sodni izvedenec. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je to lahko le fizična oseba, ki izpolnjuje določene pogoje razen v izjemnih primerih iz tretjega odstavka 245. člena ZPP, ko gre za strokovne institucije, kar v konkretnem primeru ni podano dejansko stanje. Iz stališča davčnih predpisov je torej pomembno, kdo je dejanski ekonomski lastnik dohodka in to je pri sodnih izvedencih lahko le fizična oseba, kar pomeni, da se z vidika davčne obravnave dohodek lahko obravnava le kot dohodek fizične osebe in ne kot gospodarske družbe, kjer je izvedenec zaposlen. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo dohodek sodnega izvedenca kot dohodek fizične osebe. Pri tem je tudi pravilno obračunalo prispevke, ni pa obračunalo DDV, saj je izvedenec izrecno izjavil, da ni zavezanec za njegovo plačilo.

16. Pri tem z vidika davčnih predpisov ni ovira, da se nagrada in stroški izvedenca plačajo gospodarski družbi oziroma pravni osebi, v kateri je sodni izvedenec zaposlen ali je njen družbenik ali direktor, če je sodišču ta gospodarska družba izstavila račun. Še vedno pa je treba z vidika davčne obravnave to šteti za dohodek sodnega izvedenca - fizične osebe. Pri davčni obravnavi dohodkov ni toliko pomembno poimenovanje dohodka ali status, v katerem je bil dohodek dosežen, temveč je potrebno dohodke vsebinsko obravnavati po njihovi vsebini, kar je v konkretnem primeru izvedeniško delo na podlagi ZPP in ZSICT.5 Po stališču FURS lahko po zakonodaji o davku na dodano vrednost račun za izvedeniško mnenje kot tretja oseba v imenu in za račun sodnega izvedenca (torej v tujem imenu in za tuj račun) izda tudi gospodarska družba, v kateri je sodni izvedenec zaposlen, mora pa biti pred tem iz računa razvidno, da je izdan v imenu in za račun sodnega izvedenca, ki je fizična oseba.

17. Glede na vse navedeno je torej treba zaključiti, da konkretno izvedeniško delo opravlja zgolj izvedenec, ki je fizična oseba in je zato tudi ta upravičen do nagrade in povrnitve stroškov v skladu z ZPP in Pravilnikom, razen v primerih iz tretjega odstavka 245. člena ZPP ali ko izvedenec ni sodni izvedenec. Ni mogoče torej slediti stališču iz pritožbe, da je upravičenec do plačila nagrade in stroškov gospodarska družba, tudi če je to enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in tudi zaposleni izvedenec. Prav tako nima prav izvedenec, ko enači položaj gospodarske družbe z institutom samostojnega podjetnika. Samostojni podjetnik je fizična oseba, gospodarska družba je pravna oseba. Glede na vse do sedaj navedeno tako ni mogoče, da bi izvedeniško delo opravljala gospodarska družba in zato tudi ne more obračunati nagrade in dajatev v lastnem imenu, tudi če gre za enoosebno gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in tudi direktor je izvedenec. Lahko pa v imenu in za račun izvedenca sodišču izstavi račun, ki pa je še vedno dohodek izvedenca in ne družbe. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo izvedenca zavrnilo.

18. Glede na vse navedeno je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in priznano nagrado in stroške zvišalo na 504,29 EUR, posledično pa zvišalo tudi prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za poškodbe pri delu in poklicno bolezen, skupno nagrado in doplačilo predujma. V preostalem je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj je sodišče prve stopnje v preostalem pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka.

1 Le izjemoma je lahko imenovan za izvedenca nekdo, ki nima opravljenega strokovnega preizkusa in ki ni uvrščen na listo sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje (smiselno drugi odstavek 245. člena ZPP). 2 Glej Zobec. J, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2 knjiga, GV založba, 2010, str. 472. 3 Enako. 4 Mnenje Finančne uprave Republike Slovenije, Generalni finančni urad, 0920 - 7591/2022 - 3, z dne 14. 7. 2023 (priloga spisa C5). 5 Enako.