Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka kapitalizirane zamudne obresti lahko uveljavljala šele po plačilu računov oziroma po pravnomočnosti sodbe, s katero bi bila ugotovljena sporna terjatev po računih. Neplačane zamudne obresti tožnik lahko uveljavlja v istem postopku, v katerem se ugotavlja tudi utemeljenost sporne terjatve po vtoževanih računih. Načelo ekonomičnosti postopka utemeljuje skupno obravnavanje obeh zahtevkov. Logično pa je, da je odločitev o utemeljenosti uveljavljanih kapitaliziranih obresti odvisna od predhodne ugotovitve utemeljenosti terjatve po računih, od katerih so te obresti obračunane. Nobene zakonske določbe ni, ki bi omejevala uveljavljanje obračunanih obresti šele po poplačilu glavnice, od katerih so obresti obračunane. Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom vtoževanih računov že takoj po zapadlosti le-teh. Njena dolžnost plačila zamudnih obresti zato temelji na 277. členu ZOR. Tožeča stranka je zato imela podlago za uveljavljanje obračunanih in neplačanih zamudnih obresti v drugem odstavku 279. člena ZOR in od vsote tako obračunanih obresti in glavnic po vtoževanih računih za uveljavljanje nadaljnjih zakonitih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga 27.6.1996 dalje do plačila. Nobenega razumnega razloga ni, da sodna praksa skupnega uveljavljanja terjatve po vtoževanih računih in kapitaliziranih zamudnih obrestih na te terjatve ne bi dopuščala, zlasti še glede na uveljavljen konformni način obrestovanja, po katerem se zamudne obresti dnevno pripisujejo dolgovani glavnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče v celoti obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 96/00337 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 36.668,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1999 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno pa je uveljavljala pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in s stroškovno posledico. Navedla je, da je sodišče neutemeljeno priznalo obračunane zamudne obresti od vtoževanih glavnic, saj zamudne obresti tožnik lahko obračuna le za plačane račune, ne pa za neplačane terjatve, ki so sporne. O zamudnih obrestih bi sodišče lahko odločilo šele po pravnomočnosti sodbe, s katero bi bilo odločeno o sporni glavnici (po vtoževanih računih). Sicer pa tožena stranka obračuna obresti od tožeče stranke ni prejela. Sodišče je tudi neutemeljeno priznalo tožeči stranki stroške za trikratno neudeležbo na glavni obravnavi, torej ji je priznalo stroške za neopravljeno delo. Posledica trikratne neudeležbe tožeče stranke pa je tudi ustavitev postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo večih neplačanih računov, od katerih zapadlosti je obračunala tudi zakonite zamudne obresti do 19.6.1996. Od seštevka zneskov neplačanih računov in kapitaliziranih obresti pa je zahtevala še zakonite zamudne obresti za čas od 27.6.1996, ko je vložila izvršilni predlog, do plačila. Tožena stranka v teku postopka na prvi stopnji ni pojasnila, zakaj naj bi bila terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih sporna. V predloženih listinah - računih in dobavnicah (priloga A3 do A7), ki jih tožena stranka ni izpodbijala, je zato prvostopno sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo vtoževanih računov. Dolžnost plačila zamudnih obresti pa je po 277. členu ZOR objektivna posledica zamude plačila denarne obveznosti. Tožena stranka se zato ne more sklicevati na to, da obračuna obresti od tožeče stranke ni prejela. Najkasneje v izvršilnem postopku, ki mu je sledil obravnavani spor, je prejela tudi vtoževane obračune obresti, kar izkazuje tudi povratnica v spisu (pripeta pri list. št. 2).

Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka kapitalizirane zamudne obresti lahko uveljavljala šele po plačilu računov oziroma po pravnomočnosti sodbe, s katero bi bila ugotovljena sporna terjatev po računih. Neplačane zamudne obresti tožnik lahko uveljavlja v istem postopku, v katerem se ugotavlja tudi utemeljenost sporne terjatve po vtoževanih računih. Načelo ekonomičnosti postopka utemeljuje skupno obravnavanje obeh zahtevkov. Logično pa je, da je odločitev o utemeljenosti uveljavljanih kapitaliziranih obresti odvisna od predhodne ugotovitve utemeljenosti terjatve po računih, od katerih so te obresti obračunane. Nobene zakonske določbe ni, ki bi omejevala uveljavljanje obračunanih obresti šele po poplačilu glavnice, od katerih so obresti obračunane. Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom vtoževanih računov že takoj po zapadlosti le-teh. Njena dolžnost plačila zamudnih obresti zato temelji na 277. členu ZOR. Tožeča stranka je zato imela podlago za uveljavljanje obračunanih in neplačanih zamudnih obresti v drugem odstavku 279. člena ZOR in od vsote tako obračunanih obresti in glavnic po vtoževanih računih za uveljavljanje nadaljnjih zakonitih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga 27.6.1996 dalje do plačila. Nobenega razumnega razloga ni, da sodna praksa skupnega uveljavljanja terjatve po vtoževanih računih in kapitaliziranih zamudnih obrestih na te terjatve ne bi dopuščala, zlasti še glede na uveljavljen konformni način obrestovanja, po katerem se zamudne obresti dnevno pripisujejo dolgovani glavnici. Prvostopno sodišče je zato na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede na trditveno in dokazno podlago spora pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na uspeh pravdnih strank, upoštevaje spisovne podatke o poteku postopka, je tudi pravilno odločilo o povračilu stroškov postopka. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da tožeča stranka na tri naroke ni pristopila. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je narokov, razpisanih za dne 22.2.1999, dne 29.3.1999 in dne 7.6.1999 tožeča stranka vselej udeležila, vendar so bili ti naroki iz procesnih razlogov preloženi (narok dne 22.2.1999 zaradi opravičila tožene stranke, narok dne 29.3.1999 zaradi neizkazanega vabila toženi stranki in narok dne 7.6.1999 zaradi pribave novih dokazov tožene stranke). Prvostopno sodišče je zato imelo podlago za priznanje stroškov tožeče stranke za pristop na te naroke v tarifni št. 15/2 Odvetniške tarife.

Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).