Jedro

Podana bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, če stranka, ki jo je odvetnik med pravdo (in v pritožbenem postopku) zastopal brez pooblastila, kasneje z izdajo pisnega pooblastila ne bi odobrila odvetnikovih procesnih dejanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku poleg odškodnine, določene s sodbo tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Piranu z dne 10.04.1992 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 16.09.1992 plačati še odškodnino v znesku 2,976.126 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.02.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino, ki jo mora tožena stranka še plačati tožeči stranki, znižalo na 1,676.126 SIT.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrženjem pritožbe tožene stranke, podrejeno pa spremembo s priznanjem zakonitih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Zatrjuje, da je pooblaščenec tožene stranke vložil pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje, čeprav za to ni imel veljavnega pooblastila. Takšnega pooblastila ni imel tudi za sodelovanje v postopku pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977). Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista odločili o priznanju zakonitih zamudnih obresti od dosojenega zneska, kar predstavlja kršitev materialnega prava.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revident ima prav, da odvetnik D. K., ki je med postopkom nastopal kot pooblaščenec tožene stranke, vse do pravnomočnosti sodbe, torej tudi v pritožbenem postopku, ni predložil veljavnega pooblastila za zastopanje. Zato bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977; vendar le pod pogojem, da bi pomanjkljivost pri zastopanju ne bila odpravljena z izdajo primernega pooblastila in z odobritvijo procesnih dejanj, ki jih je pooblaščenec odvetnik opravil za toženo stranko. Tožena stranka pa je dostavila sodišču prve stopnje pooblastilo odvetniku D. K. iz Kopra za zastopanje v pravdi, ki ima sicer datum 14.03.2002, vendar pa je očitno, da je s kasnejšim pooblastilom tožena stranka odobrila vsa procesna dejanja, v katerih jo je pred sodiščem zastopal omenjeni odvetnik kot pooblaščenec. Napaka je bila torej odpravljena, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi sicer imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe, ne obstoji.

Kršitev materialnega prava je revizijsko uveljavljena s trditvijo, da sodišči druge in prve stopnje nista odločili o priznanju zakonitih zamudnih obresti, oziroma sta odločili, "kot da teh zakonitih zamudnih obresti tožeča stranka in njen pooblaščenec nista zahtevala". Taka revizijska trditev pa je v nasprotju z odločitvama v izpodbijanih sodbah. V obeh primerih je o teku zakonitih zamudnih obresti odločeno v skladu s tožbenim zahtevkom. Slednji je uveljavljal tek zakonitih zamudnih obresti "od izdaje sodbe dalje", sodba sodišča prve stopnje in izpodbijana sodba pa sta odločili v skladu z zahtevkom tako, da zamudne obresti tečejo od 1.2.1999 dalje, ko je o stvari bilo razsojeno na prvi stopnji.

Drugačne revizijske trditvene podlage, ki bi opozarjale na nepravilno uporabo materialnega prava, revident ni navedel. Preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) pa je pokazal, da so bile pravilno uporabljene tudi določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na višino odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP 1977.