Jedro

Če se je toženec s pogodbo zavezal, da bo tožniku dopuščal uporabo določenega prostora za določen čas, nato pa v tem času ravna v nasprotju z zavezo in tožniku prepreči vstop v prostor tako, da zabije vrata, tožniku pa zato nastane škoda, potem ima ta škoda pravno naravo pogodbene škode. Zahtevek po povrnitvi take škode zastara v roku, ki je določen za zastaranje kršene pogodbene zaveze.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O stroških pritožbe bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu mora toženec plačati 780.000,00 SIT z obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila, in odločilo, da mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 32.168,00 SIT. Presodilo je, da je tožnikov odškodninski zahtevek zastaral. Tožnik je v pritožbi predlagal razveljavitev takšne sodbe in navajal, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Gre za škodo, ki je dejansko nastala in nosi izraz pogodbena škoda, torej škoda, ki je nastala iz določenega pravnega razmerja, neizpolnitve obligacije. V tem primeru ne gre za delikt. Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena. Neizpodbijano dejstvo je, da tožnik uveljavlja povrnitev škode na podlagi navajanj, da sta pravdni stranki 26.6.1990 sklenili pogodbo, ki je vsebovala tudi klavzulo, po kateri si je prodajalec (tožnik) izgovoril pravico uporabe prostora za obrt v prodani hiši. V noči od 17. do 18.1.1993 je toženec (prej kupec hiše) zabil vrata v ta prostor, s čemer je tožniku onemogočil uporabo prostora. Tožnik je nato trdil, da mu je zaradi tega v obdobju od 18.1.1993 do 17.2.1994 nastajala škoda v obliki izgubljenega zaslužka, ker ni imel prostora, kjer bi lahko opravljal obrt. Tudi po presoji sodišča druge stopnje temelji izpodbijana sodba na napačno uporabljenem materialnem pravu. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 376.členu posebej ureja zastaranje terjatve za povrnitev škode, ki izvira iz delikta, ter posebej za škodo, ki izvira iz kršitve pogodbene obveznosti. Obstajajo določeni kriteriji za razlikovanje med pogodbeno in nepogodbeno škodo: - kadar gre za nepogodbeno škodo, je šele škodni dogodek tisti, ki med strankama vzpostavi pravno razmerje; kadar gre za pogodbeno škodo zaradi kršitve pogodbene zaveze, je pravno razmerje med strankama vzpostavljeno že prej, s pogodbo. V konkretnem primeru bi bil toženec že s pogodbo z dne 26.6.1990 zavezan, da bo dopuščal uporabo oz. se vzdržal oviranja tožnika pri uporabi določenega prostora in je potemtakem z zatrjevanim dejanjem kršil med strankama predhodno sklenjen dogovor; - kadar gre za nepogodbeno škodo, je škoda posledica kršitve splošnega pravnega akta; kadar gre za pogodbeno škodo, je škoda posledica kršitve med strankama dogovorjenega pravila. V konkretnem primeru je šlo prav za slednje, ker ni splošnega predpisa, ki bi lastniku prostora prepovedoval zabitje vhodnih vrat v lasten prostor.

Zato je za presojo zastaranja tožbenega zahtevka potrebno uporabiti določbo 3.odstavka 376.člena ZOR, ki pravi, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti,zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Zakon ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, na katerega bi moral paziti upnik (tožnik), če bi želel reagirati ob dolžnikovi kršitvi zaveze, da bo nekaj trpel oz. se nečesa vzdržal. Zato takšna terjatev upnika zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (371.člen ZOR). Dalje je zato tudi za presojo odškodninske terjatve, ki izvira iz kršitve omenjene pogodbene zaveze, treba upoštevati zastaralni rok petih let. Tožnik je trdil, da mu je škoda začela nastajati dne 18.1.1993. Tedaj je tudi pridobil pravico zahtevati povrnitev škode. Zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (konkretno 19.1.1993; 361.člen ZOR) in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (t.j. pet let, konkretno je terjatev zastarana 20.1. 1998; 362.člen ZOR). Ob uporabi določbe 3.odstavka 376.člena ZOR tožbeni zahtevek še ni zastaran in ga bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati dalje z ugotavljanjem, ali obstojijo v tožbi zatrjevani elementi kot podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (370.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).

Odločitev o stroških pritožbe temelji na določbi 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.