Jedro

Tožnik ne navaja dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali da bi tam obstajala nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v 18 mesecih od 24. 8. 2024.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 2. 8. 2024 pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pred tem je vložil prvo prošnjo, ki je bila s sklepom z dne 22. 11. 2023 zavržena zaradi predaje odgovorni državi članici Evropske unije Republiki Hrvaški. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bil tam že obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, zaradi česar je tožena stranka prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je bil nato 26. 7. 2024 predan v Republiko Hrvaško, 29. 9.2024 (pravilno 27. 7. 2024) pa se je vrnil v Republiko Slovenijo in nato 2. 8. 2024 v Sloveniji vložil drugo prošnjo.

3.Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške 12. 8. 2024 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 24. 8. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Dublinska uredba v b točki prvega odstavka 18. člena namreč določa, da mora država članica pod pogoji s členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice, brez dokumenta za prebivanje. Peti odstavek 20. člena Dublinske uredbe pa določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

4.Tožena stranka s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, kot določa 1. točka 5. člena Dublinske uredbe. V 1. alineji 2. točke 5. člena Dublinske uredbe je določeno, da se osebni razgovor s prosilcem lahko opusti, če je prosilec pobegnil. Iz uradne evidence o nastanitvi prosilca za mednarodno zaščito pa je razvidno, da je tožnik 7. 9. 2024 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar osebni razgovor z njim ni bil opravljen.

5.Nadalje tožena stranka ugotavlja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema, in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožena stranka se je dogovorila s pristojnim organom Republike Hrvaške o sprejemu tožnika, ki bo potekal na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je več datumov zapisanih napačno in se jih tudi po logični razlagi ne da raztolmačiti. Navedeno je, da je prvo prošnjo vložil 16. 10. 2023, v centralno bazo EURODAC je bil vnesen 28. 9. 2023, tožena stranka pa je pristojnemu organu Republike Hrvaške 25. 10. 2023 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca in s strani Republike Hrvaške prejela 8. 11. 2023 odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

7.Nadalje je navedeno, da je bil tožnik 26. 7. 2024 predan v Republiko Hrvaško, kar se ne sklada s predhodnimi datumi, 29. 9. 2024 se je vrnil v Republiko Slovenijo in 2. 8. 2024 vložil svojo drugo prošnjo in tudi ti datumi se ne skladajo.

8.Nadalje tožnik v tožbi navaja, da se sklepa ne da preizkusiti, ker ni obrazloženo, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Poleg tega pooblaščenka ni mogla dovolj zgodaj prejeti dokumentacije in je s tem tožniku okrnjena pravica do pravnega sredstva. Pooblaščenka tudi ne more preveriti, zakaj se osebni razgovor ni izvedel, ker ni prejela dokumentacije in ne more vedeti za dejansko stanje. To okoliščino bo potrebno razčistiti na glavni obravnavi. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

9.Hkrati s tožbo vlaga tožeča stranka tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Izvrševanje sklepa bi tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, poleg tega mu mora biti zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Lahko bi nastala situacija, da bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede očitka o napačnih datumih v izpodbijanem sklepu pojasnjuje, da je bila predaja tožnika Republiki Hrvaški na podlagi sklepa z dne 22. 11. 2023 izvedena 26. 7. 2024 in ne sledi očitkom tožnika, da se datum predaje ne sklada s predhodno navedenimi datumi. Poleg tega prejšnji postopek ni predmet razprave v zadevnem upravnem sporu, saj gre že za zaključen postopek in je odločitev že postala pravnomočna. Glede očitka o napačnem datumu vrnitve tožnika nazaj v Republiko Slovenijo pa tožena stranka pojasnjuje, da gre pri tem za evidentno manjšo tipkarsko napako tožene stranke, ki ne vpliva bistveno na sam postopek. Tožnik je ponovno vstopil v Slovenijo 27. 7. 2024, drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite pa je vložil 2. 8. 2024.

11.Glede očitka, da tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, pa tožena stranka odgovarja, da je bilo ugotovljeno, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pri čemer se tožena stranka sklicuje na več sodb upravnega in vrhovnega sodišča, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. Predaje v Hrvaško se izvajajo neprekinjeno, kar potrjujejo tudi statistični podatki. Osebni razgovor s tožnikom pa ni bil opravljen zato, ker je tožnik prostore azilnega doma zapustil 7. 9. 2024 in se vse do 23. 9. 2024 vanj ni vrnil. Tožeči stranki ni bila kratena pravica do pravnega varstva. Imela je vpogled v izpodbijani sklep, saj je 26. 9. 2024 uspešno vložila tožbo na upravnem sodišču. Tožnikovi pooblaščenki je bila dokumentacija na podlagi izkazanega pooblastila posredovana 27. 9. 2024. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12.Sodišče je v navedeni zadevi dne 8. 10. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnik se glavne obravnave ni udeležil, prišla je le njegova pooblaščenka.

K točki I izreka:

13.Tožba ni utemeljena.

14.Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

15.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je v sklepu več datumov zapisanih napačno in da se jih ne da raztolmačiti. S tem v zvezi navaja datume iz prvega sklepa o določitvi odgovorne države članice z dne 22. 11. 2023, vendar pa iz tožbe ni razvidno, zakaj naj bi bilo časovno zaporedje teh datumov nelogično. Tožnik je 16. 10. 2023 prvič zaprosil za mednarodno zaščito, prvi sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, je bil izdan 22. 11. 2023 in v skladu s tem sklepom je bil tožnik predan 26. 7. 2024. Vsi ti datumi si časovno logično sledijo. Ne glede na navedeno pa je sklep z dne 22. 11. 2023 postal pravnomočen in ni predmet tega upravnega spora. Sodišče pa se strinja z navedbo tožnika, da je pri izpodbijanem sklepu napačno navedeno, da se je tožnik 29. 9. 2024 vrnil v Republiko Slovenijo, nato pa 2. 8. 2024 vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju sodišča gre za očitno tipkarsko napako tožene stranke, kar tožena stranka tudi priznava v odgovoru na tožbo, saj iz obvestila v zvezi s predhodnim postopkom Policijske postaje za izravnalne ukrepe A. izhaja, da je tožnik v Slovenijo ponovno vstopil 27. 7. 2024. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega treba sklep odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, saj gre za očitno tipkarsko napako v obrazložitvi, medtem ko je izrek sklepa napisan pravilno.

16.Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da v sklepu ni obrazloženo, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Dublinska uredba temelji na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake države članice zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v eni izmed zadnjih sodb (št. I Up 220/2024 z dne 26. 9. 2024, tč. 9. obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbijati, vendar pa je v konkretnem primeru tožnik v tožbi ne izpodbija, temveč očita toženi stranki, da sklep v tem delu ni dovolj obrazložen. Sodišče tem navedbam ne more slediti, saj je v obrazložitvi sklepa navedeno, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema, in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Nadalje je navedeno, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (stran 3 izpodbijanega sklepa). Tožnik pa v tožbi ne navaja dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali da bi tam obstajala nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

17.Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva, saj je tožbo zoper izpodbijani sklep pravočasno vložil. Glede tožbenega očitka, da pooblaščenka ne more vedeti, zakaj se resnično osebni razgovor ni izpeljal, pa sodišče pojasnjuje, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik prostore azilnega doma samovoljno zapustil 7. 9. 2024 in se vanj do 23. 9. 2024 ni vrnil. Datum vrnitve je razviden iz prilog k odgovoru na tožbo. Ker je bil tožnik odsoten po svoji krivdi, je tožena stranka imela pravno podlago, da je lahko o zadevi odločila brez osebnega razgovora. V drugi točki 5. člena Dublinske uredbe je določeno, da se lahko osebni razgovor opusti, če je prosilec pobegnil.

18.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

19.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

20.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

21.Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi s tožbo uspel, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

22.Nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški tožnik ni izkazal in tudi v tožbi ni tovrstnih očitkov, temveč očita toženi stranki, da v tem delu sklep ni dovolj obrazložen. Poleg tega je treba upoštevati, da je potrebno med državami članicami Evropske unije izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

23.Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila v Republiko Slovenijo. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 3/2-2, 18, 18/1, 18/1-b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.