Jedro

Organizator čistilne akcije je dolžan poskrbeti tudi za varnost udeležencev. Za udeležence, ki so v vrečah zbrane odpadke transportirali, bi organizator moral zagotoviti primerne zaščitne rokavice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se datum začetka obrestovanja 6.1.2012 nadomesti z datumom 6.11.2012. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje – zaradi umika tožbe za znesek 8.951,10 EUR – postopek v tem delu ustavilo. S sodbo je ugodilo zahtevku za plačilo 7.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.062,49 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da ni upoštevano dejstvo, da je bila čistilna akcija prostovoljna in vseslovenska čistilna akcija „O“. Organizirala jo je organizacija E. Iz dopisa tega društva z dne 16.12.2014 je razvidno, da je društvo pripravilo navodila za udeležbo in jih poslalo na preko 110.000 elektronskih naslovov. Navodila so objavili na spletu in jih razdelili v obliki zloženk. Največji informativni učinek pa so imele medijske objave in poročanje v dneh pred čistilno akcijo. Tožnik, ki je bil koordinator za svoje področje, se je moral še dodatno seznaniti s potekom akcije in navodili ter navodila prenesti naprej. Če se z navodili ni seznanil, je za to sam odgovoren. Tudi Občina S. je udeležencem čistilne akcije dala navodila. Na koordinacijskem sestanku, ki se ga je namesto tožnika udeležila A. A., je bilo določeno, kdo bo na posameznem področju seznanil prostovoljce z delom. Za Športni park B. je bil zadolžen tožnik; društvo ŠRD B. je prevzelo odgovornost glede vodenja čistilne akcije; obveščalo se je preko elektronske pošte. Seznanjanje udeležencev je izvedel tudi C. C., ki je udeležencem zjutraj dal rokavice in vreče ter pojasnil vrsto odpadkov, ki se zbira v vreče določene barve. Navodila niso bila skopa. Če je bilo steklo s stani neznanih prostovoljcev zbrano v nasprotju z navodili (v vrečo neustrezne barve), zavarovanec tožene stranke za to ni odgovoren. Nemogoče je, da bi delavci občine kontrolirali vsakega udeleženca akcije. Razen tega je bil za koordinacijo na področju S. odgovoren prav tožnik in če je kdo opustil nadzor nad udeleženci, je bil to prav on. Neutemeljena je zato obrazložitev, da tožnik ni imel vpliva na to, kaj bodo prostovoljci dajali v vreče. Opozarja, da so bili udeleženci pozvani, da prinesejo rokavice s seboj. Društvo E. in Občina S. so prostovoljcem želeli priti nasproti in so kljub takim navodilom tudi sami zagotovili nekaj rokavic, ki so bile primerne za običajno pobiranje smeti. Tožnik, ki je prevzel delo nalaganja smeti na kamion, bi moral poskrbeti za svojo varnost in uporabiti bolj trpežne rokavice. Občina S. tožniku ni naročila nalaganja vreč na kamion. Iz zaslišanja priče D. D. je razvidno, da je bila odločitev o dostavi zbranih odpadkov na zbirno mesto stvar društva ŠRD B., glede katerega je odločitve sprejemal tožnik kot predsednik. Če bi bila odločitev o odgovornosti toženčevega zavarovanca potrjena, je treba upoštevati tožnikov najmanj 70 % prispevek k nastali škodi. Ker tožeča stranka zatrjuje zamudo šele od 6.11.2012 dalje, je z odločitvijo o obrestovanju od 6.1.2012 dalje trditvena podlaga presežena. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, ker razlogi za obrestovanje od 6.1.2012 dalje niso navedeni. Tožena stranka je odškodninski zahtevek prejela šele 6.11.2012 in je skladno z določilom 943. čl. Obligacijskega zakonika v zamudi šele 14 dni po prejemu zahtevka. Nasprotuje priznanju nagrade za posel v znesku 367,00 EUR, ker vložitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Razen tega je nagrada za sestavo zahtevka konzumirana v nagradi za postopek na prvi stopnji. Gre za pripravljalno dejanje v smislu 17. čl. Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in odvetnik ni upravičen do posebne nagrade.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da do poškodbe ni prišlo pri zbiranju odpadkov, ampak pri njihovem transportiranju na zbirno lokacijo, zato pritožbene trditve o nezadostnih navodilih občine že iz tega razloga označuje za nesprejemljive, pa tudi neutemeljene. Meni, da je treba ločevati med organizacijo zbiranja odpadkov in transportiranjem odpadkov, pri izvedbi katerega zavarovanka tožene stranke tožniku ni zagotovila ustreznih rokavic.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša odločitvijo, da je bila Občina S. (zavarovanec tožene stranke) organizator čistilne akcije, v kateri se je poškodoval tožnik. To je izpovedal C. C., ki je bil s stani občine zadolžen za izvedbo oz. koordiniranje te akcije. Občina je sklicala sestanek, na katerem so bili nosilci akcije na lokalnem nivoju seznanjeni z izvedbo akcije; ona je med udeležence akcije razdelila potrebne vreče, rokavice in bone za malico. Z izpovedbo te priče skladni so podatki, ki jih je posredovalo Društvo E. Društvo je bilo pobudnik in promotor akcije, v organizacijskem smislu pa je poskrbelo zgolj za priporočila občinam in časovno usklajenost čistilne akcije na nivoju države. Odločitev o ne/izvedbi akcije je sprejela vsaka občina sama in akcijo izvedla. Z odgovorom društva skladni so podatki, objavljeni na spletu.

6. Kot organizator akcije je bila občina dolžna poskrbeti tudi za varnost udeležencev. Res je, kar opozarja pritožba, da vsakega prostovoljca ni bilo možno kontrolirati in vseh tudi opremiti ne z vso, za delo potrebno opremo (obutev, obleka …). Možno pa je bilo udeležence bolj ali manj natančno seznaniti z načinom zbiranja in ločevanja zbranih odpadkov ter varnim načinom zbiranja. S prvostopenjsko oceno, da so bila ta navodila zelo skopa, pritožbeno sodišče soglaša. Nihče od zaslišanih ni opisal niti informiranja udeležencev niti navodil, ki bi jih v zvezi z načinom dela in zagotavljanjem varnosti koordinatorji od organizatorja akcije morali dobiti. Razen tega bi za udeležence, ki so v vrečah zbrane odpadke transportirali, tudi po oceni pritožbenega sodišča, organizator moral zagotoviti vsaj najnujnejšo opremo, ki bi jih varovala pred poškodbami. Rokavice zagotovo sodijo med to opremo. Rokovanje z vrečami, katerih vsebina ni vidna in transportnim delavcem ni znana, predstavlja táko nevarnost, da bi organizator zbiranja odpadkov mogel in moral računati na možnost poškodbe. Občina se ne bi smela zanesti, da bodo ustrezne rokavice udeleženci prinesli s seboj, saj je vedela, da se bodo akcije udeležili prostovoljci, ki objavljenih priporočil (v brošuri, na spletu) ne bodo brali, ki jim to delo ni poznano in zanj tudi niso opremljeni. Ker je škoda nastala ravno zaradi neustrezne opremljenosti transportnega delavca z rokavicami, je vzročna zveza med deliktom (protipravnim ravnanjem občine) in nastalo škodo (tožnikovo vreznino) podana.

7. Tudi s pritožbeno trditvijo, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode, pritožbeno sodišče ne soglaša. Res je bil tožnik zadolžen za koordiniranje akcije na področju, za katerega čiščenje je bilo zadolženo društvo, katerega predsednik je bil. Ni izkazano, da bi bil s strani organizatorja (občine) kot koordinator ali kot udeleženec čistilne akcije opozorjen na nevarnosti pri izvajanju akcije. Res je v brošuri in na spletu lahko dobil navodilo, naj prinese rokavice s seboj, vendar je bil po drugi strani seznanjen tudi, da rokavice preskrbi organizator. Ker ni izkazano, da bi sodeloval že v predhodnih čistilnih akcijah, iz izkušenj ni mogel vedeti, da rokavice, ki jih je nudil organizator, za prekladanje polivinilastih vreč z odpadki niso primerne. D. D. je močne usnjene rokavice prinesel s seboj, ker je že v predhodnih akcijah sodeloval pri prevozu napolnjenih vreč do zbirnega mesta in je zato iz izkušenj vedel za nevarnosti tega dela. Ker ni niti zatrjevano niti izkazano, da bi poleg D. še kdo drug od prostovoljcev s seboj prinesel močne, za prekladanje vreč primerne rokavice, tožniku ni mogoče očitati, da se je nevarno delo, ki ga je bilo treba opraviti, odločil (skupaj z D.) izvesti z rokavicami, ki jih je imel na razpolago. Tožniku zato ni mogoče očitati, da je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja (171. čl. Obligacijskega zakonika).

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja na prekoračitev zahtevka v zvezi z obrestovanjem prisojene terjatve. Ker je tožeča stranka obresti od uveljavljane terjatve zahtevala šele od 6.11.2012 dalje, je z odločitvijo, da se prisojeni znesek obrestuje od 6.1.2012 dalje, tožeči stranki prisojeno več kot je zahtevala. Ker je sodišče dolžno odločiti v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 4. čl. ZPP), je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da se terjatev obrestuje od 6.11.2012, kakor je tožeča stranka zahtevala (358. čl. ZPP). Pritožbena trditev, da ima tožena stranka na razpolago 14 dni, da zahtevek prouči in da je v zamudi šele po izteku tega roka, je pritožbena novota. Pritožbeno sodišče je ne more upoštevati, ker tožena stranka ni navedla, zakaj te trditve ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

9. Pritožbeni očitek o nepravilni odmeri pravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je upravičen tudi do nagrade za posel, ker je njegova pooblaščenka pred pravdo sodelovala v postopku, katerega namen je bila rešitev spornega razmerja brez posredovanja sodišča. Gre za nagrado za posel po tar. št. 2200 ZOdvtT, ki jo sodišče le deloma všteje v nagrado za postopek (Opomba št. 3.3. v 3. delu I. poglavja tarife). Prvostopenjsko sodišče je to storilo, saj je od nagrade za posel, ki se odmeri s količnikom v razponu od 0,5 do 2,5, nagrado za posel odmerilo z upoštevanjem količnika 1. 10. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). V odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ni treba posegati, saj v pritožbenem postopku odločitev o glavni stvari ni spremenjena in je uspeh strank tak, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pritožnik ni upravičen, ker je njegov uspeh s pritožbo minimalen. Sodbo je izpodbijal v celoti, uspel je zgolj s pritožbo zoper stransko terjatev. Gre za neznaten uspeh. Ker je uspeh stranke tudi v pritožbenem postopku merilo za odločitev o stroških postopka, je tožena stranka dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP). Tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku ni prispeval (prvi odstavek 155. čl. ZPP).