Jedro

Besedilo v opisu, da sta obsojenca storila kaznivi dejanji v T. d. d., je zadostno in določljivo opredeljen kraj storitve kaznivega dejanja - z navajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ta naj ne bi bil zadostno opredeljen, in ne da bi sodišču pojasnila, v čem je bila zaradi tega prikrajšana v svojih pravicah, obramba ne more biti uspešna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo obsojena A. H. in S. J. spoznalo za kriva storitve kaznivih dejanj goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 (točka 1) in kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 (točka 2). Obsojencema je za vsako kaznivo dejanje vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora za dejanje pod točko 1 in en mesec zapora za dejanje pod točko 2, nato je obsojencema vsakemu izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati oškodovanemu podjetju T. d. d., znesek 399,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2009 do plačila. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencema naložilo v plačilo vsakemu polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do tedaj znani v višini 212,68 EUR in vsakemu sodno takso. S popravnim sklepom je popravilo očitno pisno napako, kjer je bil v prepisu sodbe pomotoma izpuščen pravni pouk. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano drugostopenjsko sodbo pritožbi zagovornika obsojene A. H. in obsojenega S. J. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbi sodišča prve stopnje. Obsojencema pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti A. H. po zagovorniku zaradi kršitev materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v nov postopek. Med drugim navaja, da sodišče ni vsakemu izmed obsojencev določilo kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo vsakemu enotno kazen, da se sodišče ni opredelilo do kraja storitve kaznivega dejanja ter da v procesnem gradivu ni dokazov o subjektivnih znakih tako kaznivega dejanja goljufije kot kaznivega dejanja tatvine.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 243. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene, saj obramba le ponavlja razloge, ki so bili navedeni že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in jih je prepričljivo in jasno zavrnilo že višje sodišče. 4. Zagovornik obsojenke se z odgovorom vrhovne državne tožilke ne strinja ter poudarja, da je pravnomočna sodba po vsebini in nesorazmerno strogi kazenski sankciji v neskladju z načelom pravičnosti.

5. Trditev obrambe, da sodišče prve stopnje ni vsakemu od obsojencev določilo kazni za posamezno kaznivo dejanje in vsakemu izreklo enotno kazen skladno z določbo 53. člena KZ-1, je argumentirano zavrnilo že pritožbeno sodišče ob presoji vsebinsko enakega pritožbenega ugovora. Razlogom, da je ta trditev v izrecnem nasprotju z odločbo o kazenski sankciji v izreku izpodbijane sodbe, kjer ravno uporaba besed „vsakemu“ se določi kazen oziroma se „jima“ izreče enotna kazen, potrjuje, da je sodišče prve stopnje obsojencema, za katera je ugotovilo, da sta vsak storila dve kaznivi dejanji, za katera jim je hkrati sodilo, določilo najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreklo za vsa kazniva dejanja enotno kazen, skladno z določbo 53. člena KZ-1, ni kaj dodati.

6. Z navedbo v opisu, da sta obsojenca storila kaznivi dejanji v T. d. d. je tudi po stališču Vrhovnega sodišča zadostno in določljivo opredeljen kraj storitve kaznivega dejanja, kar je obsojencema pravilno pojasnilo že višje sodišče, ko je v pritožbenem postopku zavrnilo vsebinsko enak pritožbeni ugovor z navedbo, da je kraj storitve kaznivega dejanja določen kot kraj, kjer sta storilca delala oziroma je tam nastala prepovedana posledica. Sicer pa kraj storitve dejanja ni zakonski znak obravnavanih kaznivih dejanj. Zato vložnica le z navajanji, da ta naj ne bi bil zadostno opredeljen, in ne da bi sodišču pojasnila, v čem je bila zaradi tega prikrajšana v svoji obrambi, ne more biti uspešna.

7. Nadalje zagovornik obsojenke uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 2. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje s sklicevanjem na zbrano procesno gradivo, ki po njegovem mnenju ne potrjuje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da sta obsojenki obe kaznivi dejanji dokazani po subjektivni (kot tudi po objektivni) plati. Z obširnimi navedbami o obnašanju obsojenke kot solidne, urejene in prijazne gostje hotela, ki ne more biti način storitve kaznivega dejanja goljufije, ter z opredelitvijo razmerja med njo in oškodovanim hotelom kot obligacijsko pravnim, vložnik v nasprotju z dokazno oceno sodišča, da je obsojenka v sostorilstvu z obsojenim J. s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake obeh očitanih ji kaznivih dejanj, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter s tem uveljavlja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.