Jedro

Sporni račun je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje izstavljen za preteklo delo v letu 2011, ki toženki do izdaje računa še ni bilo zaračunano. Prav tako je ugotovljeno, da so bila dela po izdanem računu opravljena (glej zgoraj). Izdajo ločenega računa za že opravljeno delo je predvidevala sama pogodba, pri čemer se toženka neutemeljeno zavzema, da ji ni treba plačati opravljenih del, ker naj račun ne bi bil izdan v skladu s (sporno) prakso izdaje računov in ker je bil izdan šele po več kot enem letu od podpisa pogodbe. V tem delu torej ni podane zmotne uporabe pogodbenega prava, pa čeprav je pogodba predvidevala siceršnje mesečno obračunavanje in potrjevanje stroškov ter izdajo in obračun stroškov, ki so nastali do podpisa pogodbe, do datuma podpisa pogodbe. Da za opravljeno pogodbeno delo toženka ne bi bila dolžna tožnici plačati pogodbeno predvideno plačilo, tudi sicer ne izhaja niti iz pogodbenih določil niti iz obširno pritožbeno zatrjevanega dogovora med ″glavnima akterjema posla″.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164940/2015 za plačilo 35.408,52 EUR in 186,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 8.198,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2014 dalje do plačila in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 3.987,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da se ugodi zahtevku po nasprotni tožbi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ključna priča tožnice (nekdanji direktor in vodja projekta) P. N. ni potrdila tožničinih trditev, da so bile ob izstavitvi spornega računa storitve (v celoti) opravljene, in da je pretežno potrdila trditve toženke, da bi morale biti storitve pretežno šele opravljene, da tožnica ni imela niti sredstev za plačilo DDV in da je zagotovil delo za vnaprej, ter obstoj dogovora med njim in F. P. Zaključki sodišča so preuranjeni in brez tehtanja dokazov. V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja nekatere izpovedbe omenjene priče. Predmetno sta potrdila tudi direktor toženke F. P. in priča T. P. Slednji je bil pri toženki skrbnik projekta. V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja dele izpovedbe T. P. in zaključi, da bi moralo sodišče prve stopnje omenjenim izpovedbam dati večjo težo. Sodišče prve stopnje se je zmotno zaneslo le na poročila o meritvah, za katera ni jasno na kateri projekt se nanašajo. Toženka je trdila, da se nanašajo na projekt po pogodbi št. 10/2009, v zvezi s katerim so bile storitve poravnane. Sodišče prve stopnje bi moralo poveriti vero obema direktorjema, akterjema posla, ki sta o tem računu dosegla dogovor, ga delno izvršila, nato pa tožnica zaračunanih storitev v pretežnem delu ni opravila. Ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Neizvedba nekaterih dokazov v zvezi s slabim finančnim stanjem, izboljšanjem bilance in vsebino dogovora v vnaprejšnjem fakturiranju (izvedenec finančne stroke in zaslišanje priče M. P. - vodje finančno računovodske službe pri toženki) je še dodatno pripomogla k napačni ugotovitvi dejanskega stanja, saj bi se z izvedbo dokazov potrdile trditve toženke o vsebini dogovora med pravdnima strankama, naravi in vsebini spornega računa ter vprašanju njegove materialne utemeljenosti. Na to pomanjkljivost (bistvena kršitev) je toženka opozorila z grajo ob zaključku obravnave. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo pravno podlago tožbenega zahtevka. Toženka se je sklicevala na pogodbo in vzpostavljeno poslovno prakso. Izrecno je bilo dogovorjeno (3. člen pogodbe MS03/2011) in spoštovano pri drugih računih, da je pogoj za plačilo izstavljenega računa obračun stroškov, ki mora biti potrjen s strani naročnika in se obračuna mesečno od podpisa pogodbe. Vsi ostali računi so imeli za podlago in prilogo potrjen obračun stroškov. Tega tožnica ni argumentirano prerekala, zato je treba ta dejstva šteti za priznana. Priče so izpovedale, da obračuna ni bilo, pa bi moral biti (F. P., T. P. in neprerekano). Takšen obračun, četudi bi šlo za ločen obračun že opravljenih del, bi moral biti izdan do podpisa pogodbe (6. 9. 2011) in ne šele konec leta 2012. Prav tako ne drži, da je tožnica zaračunane storitve opravila. Kasneje v postopku je predložila poročila, ki so nejasna in v nasprotju s trditvami ter vsebino listin (nanašajo se na drugo podlago kot sporni račun in ne dokazujejo storitev). Gre za drugo vsebino, ki s spornim računom nima zveze, kot je zmotno zaključilo sodišče in je v zvezi s temi odločilnimi dejstvi prišlo v nasprotje z vsebino listin (pogodbe) in vsebino izpovedb zgoraj omenjenih, s čimer je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Knjiženje spornega računa, nezavračanje, delno plačilo in potrditev IOP so le posledica omenjenega dogovora in ne posledica nastale materialne obveznosti. Izpodbijano sodbo je treba razveljaviti oziroma spremeniti, saj je obremenjena s preveč napačnimi ocenami, ki so privedle do napačne končne presoje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim navaja, da je verodostojnost izpovedbe priče N. nizka, saj je ne samo bral iz listine, temveč še vedno pogodbeno sodeluje s toženko. Toženka (P.) in P. sta bila pri toženki na vodilnih pozicijah in sta izpovedovala v korist toženke. Ostali dokazi in potek dejanskega stanja ju demantirajo. P. se je pogajal za 30 % znižanje spornega računa. S spornim računom so zaračunane že opravljene storitve do nove pogodbe, s katero je toženka hotela spremeniti način in metodo plačevanja. Če bi šlo za avansni račun, bi se po logiki stvari sredstva najprej izčrpala iz akontacije, račun pa je bil poknjižen, ni bil zavrnjen in je bil v znatnem delu plačan. Priča Š. je vse razumljivo pojasnil. Tožnica je z dokumentacijo tudi izkazala opravljena dela. Izvedba ostalih dokazov ni bila potrebna. Ne drži, da navedbe toženke glede izstavitve računa po potrditvi obračuna stroškov niso bile prerekane.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba, ki je vložena iz vseh razlogov, očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretneje ne opredeli. Očitek v zvezi z neizvedbo nekaterih dokazov je po svoji vsebini očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj toženka navaja, da je neizvedba dokazov z zaslišanjem njene vodje finančno računovodske službe in angažiranjem izvedenca finančne stroke znatno pripomogla k napačni ugotovitvi dejanskega stanja, medtem ko v izpodbijani sodbi podrobno obrazloženih (in utemeljenih) razlogov za zavrnitev obeh dokazov (glej razloge v izpodbijani sodbi) niti ne izpodbija. Toženka sicer dodaja, da je na to pomanjkljivost (bistveno kršitev) opozorila že na naroku za glavno obravnavo, vendar je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato morebitne med postopkom na prvi stopnji sojenja podane navedbe v postopku s pritožbo ne morejo biti upoštevne. Toženka smiselno uveljavlja očitek iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (tako imenovano protispisnost) v delu pritožbe, v katerem meni, da bi moral imeti sporni račun podlago v s strani naročnika potrjenem obračunu stroškov in da bi moral biti pripravljen in obračunan do podpisa pogodbe (6.9.2011). Zaključki sodišča prve stopnje naj bi bili v tem delu v nasprotju z vsebino pogodbe in izpovedbami N., P. in P. Tako imenovana protispisnost je lahko podana le v primeru, ko sodišče v sodbo prenese napačno vsebino dokaza, ni pa omenjene kršitve, če sodišče izvedeni dokaz le napačno dokazno oceni in če napačno uporabi materialno pravo. Povedano drugače, pritožbeno zavzemanje, da so zaključki sodišča prve stopnje (dokazna ocena in materialno pravna stališča) v tem delu v nasprotju z vsebino dokazov, ne more pomeniti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako je tožnica v vlogi z dne 7. 12. 2017 izrecno nasprotovala toženkinim trditvam o vzpostavljeni praksi glede potrjevanja obračunov, zato ne gre za nesporna dejstva (214. člen ZPP). K slednjemu pa pritožbeno sodišče že na tem mestu pripominja, da pritožba niti ne pojasni utemeljenih razlogov, kako naj bi bilo vtoževano plačilo za opravljeno delo odvisno od potrditve naročnika na način, da je zahtevek pogodbene stranke za plačilo opravljenega dela neutemeljen in ga je treba posledično zavrniti, če druga pogodbena stranka obračuna stroškov ne potrdi. Enako velja za sklicevanje v smeri, da k računu ni bil priložen obračun stroškov, glede katerega velja še poudariti, da je nenazadnje dokumentacija o opravljenem delu bila predložena v tej pravdi.

6. Sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Na podlagi skrbne in pravilne ocene odločilnih dokazov je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Razlogi o relevantnih dejstvih so razumljivi, natančni, v zadostni meri pojasnjeni, prepričljivi in pravilni. Upoštevaje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in posledično utemeljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo ter zavrnilo neutemeljen zahtevek po nasprotni tožbi. Povedano drugače, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki so prepričljivi in pravilni ter vsebovani v izpodbijani sodbi, in se jim torej pridružuje. Skladno z vsem navedenim pritožbeno sodišče na tem mestu tudi ni podrobneje povzelo ugotovljenega dejanskega stanja, saj je le-to v celoti razvidno že iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno gradi očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na izredno selektivnem in minucioznem poudarjanju le nekaterih delov izpovedb N., P. in P. ter vsebine listinskih dokazov, ki bi toženki morebiti lahko bili v korist. Medtem ko je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

7. Tožnica je izkazala, da so bila dela po spornem računu opravljena, in sicer je v tej smeri predložila obširne listinske dokaze, opravo del pa so potrdili tudi zaslišani N. (delno), Š. in K. Sodišče prve stopnje je listine (poročila o meritvah) dokazno ocenilo, in sicer ni sledilo toženkinim dokaj pavšalnim navedbam, da se nanašajo na predhodno pogodbo (glej predvsem 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno je razumljivo pojasnilo upoštevaje vsebino samih poročil in izpovedb Š., N. ter K. in dejstvo, da je bila prva pogodba zaključena, druga, ki se nanaša na delo na projektu M. 300, pa je bila sklenjena šele v septembru 2011. Predvsem s slednjim je pojasnilo zaključek, da je kot podlaga v poročilih navedena prva pogodba, a se nanašajo na delo po drugi pogodbi. Toženka pritožbo gradi predvsem na izpovedbah prič N., P. in P., ki jim sodišče prve stopnje v spornih delih utemeljeno ni sledilo, saj sta nasprotno izpovedala Š. in K. (predvsem prvi). Izpovedbi slednjih sta namreč podprti z listinami (dokumentacijo o opravljenem delu (evidenco ur in poročili o delu) ter tudi pogodbenimi določili o ločenem obračunanju dela od 1.1.2011 do podpisa pogodbe) in siceršnjimi ravnanji obeh pravdnih strank (npr. izstavitev običajnega računa, knjiženje računa, nezavrnitev računa, delna plačila računa v višini 43.606,84 EUR v skupni višini kar 22.113.02 EUR, kdaj je račun postal sporen za toženko, podpis in žigosanje IOP obrazca), ki jim pritožba neutemeljeno odvzema vsakršno dokazno vrednost. Pričanju N. v tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo iz razloga, ker se priča niti ni posebej ukvarjala z dejansko opravljenim in še ne zaračunanim delom. Priči P. pa v tem delu ni sledilo tudi iz razloga, ker je še v letu 2014 podal predlog za zapiranje spornega računa. Na tem mestu velja še pripomniti, da je toženka v postopku na prvi stopnji sojenja zatrjevala, da dela niso bila opravljena niti delno, v pritožbi pa deloma kontradiktorno navaja, da je bil dogovor med ″glavnima akterjema posla″ delno izvršen, nato pa tožnica zaračunanih storitev v pretežnem delu ni opravila.

8. Sporni račun je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje izstavljen za preteklo delo v letu 2011, ki toženki do izdaje računa še ni bilo zaračunano. Prav tako je ugotovljeno, da so bila dela po izdanem računu opravljena (glej zgoraj). Izdajo ločenega računa za že opravljeno delo je predvidevala sama pogodba, pri čemer se toženka neutemeljeno zavzema, da ji ni treba plačati opravljenih del, ker naj račun ne bi bil izdan v skladu s (sporno) prakso izdaje računov in ker je bil izdan šele po več kot enem letu od podpisa pogodbe. V tem delu torej ni podane zmotne uporabe pogodbenega prava, pa čeprav je pogodba predvidevala siceršnje mesečno obračunavanje in potrjevanje stroškov ter izdajo in obračun stroškov, ki so nastali do podpisa pogodbe, do datuma podpisa pogodbe. Da za opravljeno pogodbeno delo toženka ne bi bila dolžna tožnici plačati pogodbeno predvideno plačilo, tudi sicer ne izhaja niti iz pogodbenih določil niti iz obširno pritožbeno zatrjevanega dogovora med ″glavnima akterjema posla″.

9. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 1000 točk za odgovor na pritožbo, 20 točk materialnih stroškov (2% nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 746,64 EUR.