Jedro

Obdolženec ima sicer pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, toda ta je omejena z dokaznimi prepovedmi. V primeru obvestil, danih organom za notranje zadeve s strani obdolženca, prepoved izhaja iz pridobitve njegove izjave na neformalen način izven kazenskega postopka. Sodišče je zato ravnalo prav, ko je zavrnilo njegovo zahtevo za pridobitev uradnega zaznamka z obsojenčevim razgovorom s kriminalisti.

Stališče, da zoper pridržanega obsojenca v uradnih prostorih, konkretno v pisarnah UNZ, ni bilo dovoljeno izvajati ukrepa tajnega opazovanja in slikovnega snemanja ter prisluškovanja s tehničnimi napravami, ni utemeljeno.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. B.X. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13.3.1998 je bil obs. B.X. spoznan za krivega kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. člena in tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni, za prvo dejanje 8 let zapora, za drugo pa 1 leto in 10 mesecev zapora. Na podlagi določbe 1. odstavka 52. člena KZ je obsojencu bila preklicana pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 22.1.1998, v kateri mu je bila zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ določena kazen 3 mesece zapora ter preizkusna doba 1 leta in nato na podlagi določbe 2. odstavka 247. člena KZ izrečena enotna kazen 10 let zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v izrečeno enotno kazen vštet čas, ki ga je od 29.8.1997 od 20.45. ure dalje prebil v priporu. Po 1. odstavku 40. člena KZ mu je bila izrečena kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo 10. let. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Odločeno je tudi bilo, da mora P.S. plačati premoženjskopravni zahtevek v tolarski protivrednosti 27.000 DEM, 3.250 švicarskih frankov in 700.000 ITL po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom z dne 12.8.1998 delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovih zagovornikov ter sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, kolikor se nanašajo na to kaznivo dejanje, razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno enotno kazen znižalo na 8 let in 2 meseca zapora. V ostalem je pritožbi obsojenca in zagovornikov, v celoti pa pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih ter nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika, odvetnica M.Š. iz S. in odvetnik I.T. iz P., vložila dne 21.12.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in z navedbo, da je podana tudi kršitev kazenskega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti nima končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da zatrjevanje v zahtevi o grobem ravnanju policije z obsojencem v predkazenskem postopku, zaradi česar naj bi ta sodniku priznal dejanje, ki ga ni storil, ni predmet presoje v tem postopku. Isto velja za vprašanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tudi pri zatrjevanju, da je pištola, najdena v bližini trupla, v zvezi z ubojem, da gre za nejasnost glede udarcev v glavo, ki jih je utrpela pokojna, prav tako pa tudi glede najdene zapestne ure in časa, ki ga je kazala. Končno gre za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tudi pri zatrjevanju, da bi bilo treba obdolženčevo dejanje kvalificirati kot uboj na mah po 128. členu KZ. Iz izreka sodbe namreč izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 128. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti sta sodišči v obeh napadenih sodnih odločbah zagrešili vrsto kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar sta sodbi nezakoniti in tudi zmotni.

Po oceni zahteve sodbi nimata razlogov v zvezi z okoliščinami, ki so vplivale na obsojenčevo priznanje kaznivega dejanja. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje (na 25. in 26. strani) obširne razloge o tem, kako presoja obsojenčev spremenjeni zagovor in kako ocenjuje po njem opisane okoliščine, zaradi katerih bi naj v prvih dveh zagovorih priznal kaznivo dejanje. V zvezi s tem ocenjuje tudi dogajanje na Policijski postaji v S. ter navaja, iz katerih razlogov je zavrnilo zaslišanje komandirja te policijske postaje in kako ocenjuje ravnanje policije z obsojencem po prijetju. Prav tako s podrobno obrazložitvijo zavrača obsojenčev prikaz, da je priznanje kaznivega dejanja bilo dano zaradi strahu pred pričakovanim grobim ravnanjem policistov ter pri tem obrazlaga okoliščine, zaradi katerih takšne obsojenčeve trditve nimajo utemeljene podlage. Sodišče druge stopnje je soglašalo s temi razlogi in v svoji sodbi z dovolj obširnimi razlogi, s katerimi je odgovorilo tudi na bistvene pritožbene navedbe, pojasnilo, zakaj sprejema prvostopno oceno v zvezi z navedenimi okoliščinami kot pravilno.

Obe nižji sodišči sta se v sodbah opredelili do zatrjevane okoliščine, da obsojenec od odhoda iz V. ob 22.20 uri do vrnitve ob 00,30 uri, ni imel časa storiti vsega, kar se mu očita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe določno navedlo, kako presoja trditev obrambe v zvezi s to okoliščino, sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov in ga zavrnilo z nasprotno ugotovitvijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi navaja, da prvostopna sodba ne presoja pritožbenih navedb glede okoliščine, da naj bi si V.S. v trenutku, ko bi jo naj obsojenec udaril, oblačila in zapenjala hlače, medtem ko so bile hlače na truplu zapete z zadrgo, gumbom in pasom. Ta okoliščina po stališču zahteve potrjuje, da je bila ubita na drugačen način, kot sledi iz obsojenčevega priznanja, danega v prvih dveh zagovorih v preiskavi. Obsojenec je dne 31.8.1997 v zagovoru (l. št. 114) opisal ravnanje v kritičnem trenutku z navedbo, da se je z avtomobilsko dvigalko približal V., ki je bila s hrbtom obrnjena proti njemu in si je takrat že oblekla hlače, pri čemer se ni spomnil, ali si je že zapela pas od hlač (l. št. 116). V zvezi z oceno obsojenčevega spremenjenega zagovora navedena okoliščina zato ni odločilna. Sodbi sodišča druge stopnje, ki izrecno ni odgovorila na tozadevne navedbe pritožbe, ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Izpodbijana pravnomočna sodba ima tudi razloge, s katerimi ocenjuje dejstvo, da sta se kazalca ročne ure, najdene ob truplu V.S., ustavila ob 12.28, prav tako daje razlago, zakaj ta okoliščina ni bistvena in zakaj ne more vplivati na ostale sprejete dejanske zaključke. Pri tem vsebuje tudi oceno dela obsojenčevega zagovora, v katerem je ob priznanju kaznivega dejanja prikazoval, da je V.S. sama padla v kamnolom in dokazov, ki jih je izvedlo v zvezi z ugotavljanjem te okoliščine.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da pravnomočna sodba nima nobenih razlogov o "notranji sklepčnosti" obsojenčevega priznanja. Iz njene obrazložitve je razvidno, da pravnomočna sodba presoja obsojenčev zagovor v povezavi z izvedenimi dokazi ter določno navaja, s katerimi dejstvi in dokazi se ujema njegovo prvotno priznanje kaznivega dejanja in katere okoliščine nasprotujejo prikazu dogodkov, ki jih je opisal v spremenjenem zagovoru. S temi razlogi daje tudi odgovor na vse ostale navedbe in pomisleke, ki sta jih v zvezi z obsojenčevim zagovorom uveljavljala zagovornika in ki jih ponavljata v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti sta nižji sodišči nekritično uporabili določbo 3. odstavka 83. člena ZKP. Ta določba obvezuje preiskovalnega sodnika, da po končani preiskavi in tudi v primerih, ko da soglasje, da se sme obtožnica vložiti brez preiskave (1. odstavek 170. člena ZKP), izda po uradni dolžnosti sklep, s katerim izloči obvestila, ki so jih po 148. členu ZKP dali organom za notranje zadeve obdolženec in osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP), ki so se v skladu z zakonom odrekle pričevanju (236. člen ZKP) ali, ki po tem zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedence (1. odstavek 231. člena ZKP). Sistemska ureditev zakona o kazenskem postopku temelji na načelu, da se lahko sodna odločba opira le na dokaze, ki jih izvede sodnik oziroma sodišče ob upoštevanju in spoštovanju vseh procesnih garancij. Organi za notranje zadeve lahko po določbi 2. odstavka 148. člena ZKP zahtevajo potrebna obvestila v zvezi z nalogami, določenimi v 1. odstavku navedenega člena, tudi od oseb, vendar jih ne smejo zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev (3. odstavek 148. člena ZKP). Pri zbiranju obvestil namreč niso vezani na formalna procesna pravila. Zato se sodna odločitev ne more opreti na obvestila, pridobljena na takšen način. Posebej ne na obvestila, ki jih je dal obdolženec organom za notranje zadeve, za katera je v določbi 3. odstavka 83. člena ZKP izrecno zapovedana njihova izločitev. V 2. odstavku 18. člena ZKP je tudi določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zakon o kazenskem postopku ne določa izjeme, po kateri bi se lahko obvestila, ki jih je organom za notranje zadeve dal obdolženec, uporabila na glavni obravnavi in v nadaljnjem postopku, tudi ne na zahtevo obdolženca samega. Nasprotno, v 5. odstavku 83. člena ZKP je izrecno določeno, da se sodna odločba ne sme opreti na obvestila, ki bi morala biti izločena po 3. odstavku tega člena. Zato ni mogoče sprejeti razlage, ki jo v zvezi s tem vprašanjem ponuja zahteva za varstvo zakonitosti. Obdolženec ima tako po ustavi (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) kot tudi po določbah ZKP (3. odstavek 16. člena) sicer pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist, toda ta pravica je omejena z dokaznimi prepovedmi. V primeru obvestil, danih organom za notranje zadeve s strani obdolženca, prepoved izhaja iz pridobitve njegove izjave na neformalen način izven kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ker je zavrnilo pribavo uradnega zaznamka z obsojenčevim razgovorom s kriminalisti UNZ K., sodišče druge stopnje pa je takšni odločitvi pritrdilo in do nje zavzelo povsem pravilno stališče. Določbe 3. odstavka 83. člena ZKP izhajajo iz sistemske ureditve kazenskega postopka. Glede na namen in naravo te določbe, da dokazov, ki niso pridobljeni na predpisan način, ni mogoče uporabiti pri sodni odločitvi, tudi če bi jih bilo treba izvajati v korist obdolženca oziroma obsojenca, zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno meni, da bi sodišče moralo uporabiti ustavo in dovoliti dokazovanje v po njej nakazani smeri. Pravnomočna sodba se ne opira na obvestila, ki jih je obsojenec dal organom za notranje zadeve, temveč poleg ostalega na zagovora obsojenca, dana preiskovalnemu sodniku. Okoliščine, pod vplivom katerih bi naj obsojenec kaznivo dejanje priznal, je sodišče vsestransko ocenilo, tudi iz vidikov trditev, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev o tajnem zvočnem in slikovnem snemanju pridržanih oseb, to je obsojenca in B.M. v prostorih UNZ K. Ocenjuje, da je nesprejemljivo stališče, da je takšno tajno zvočno in slikovno snemanje pridržanih oseb dovoljeno in zakonito, saj gre za zvijačen in nedovoljen način pridobivanja izjav.

Navedeni ukrep je bil izvajan na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 30.8.1997 z uporabo takrat veljavnih določb 2. odstavka 150. člena in 1., 2. ter 5. točke 1. odstavka 150. člena ZKP z natančno časovno opredelitvijo posameznih ukrepov. Odredba ugotavlja obstoj razlogov za sum v smeri kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena ZKP in vsebuje obrazložitev, zakaj je potrebna odreditev posebnih ukrepov. Zato je z vidika teh pogojev odredba zakonita. Nobenih utemeljenih razlogov tudi ni za stališče vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti, da ukrepa tajnega opazovanja in slikovnega snemanja ter prisluškovanja s tehničnimi napravami ni dovoljeno izvajati v uradnih prostorih, konkretno v pisarnah UNZ K. V tej zadevi se je ukrep izvajal potem, ko je bilo s sklepom odločeno o pridržanju obsojenca in B.M., s katerim jima je bila odvzeta prostost. ZKP določa vrsto ukrepov, ki jih je mogoče ob vseh izpolnjenih zakonskih pogojih odrediti in izvajati, pri čemer izvajanje tovrstnega ukrepa ni omejeno le na določen kraj ali določene vrste prostorov. Posebni ukrepi se glede na njihovo naravo in namen, z njimi se v zakonsko določenih primerih in pogojih omogoča zbiranje dokazov, izvajajo na prikrit način, to je brez vednosti osebe, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je izvršila kaznivo dejanje določene vrste. Ob ugotovljenem pravilnem postopku za uporabo prikritih ukrepov ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da je v primeru odreditve in izvajanja ukrepov v prostorih UNZ K. šlo za zvijačno ravnanje, ki bi ga bilo treba enačiti z določbo 1. odstavka 228. člena ZKP, ki predpisuje način zasliševanja obdolženca in pri tem prepoveduje preslepitev za dosego kakšne njegove izjave ali priznanja. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, napadena pravnomočna sodba pri ugotavljanju obsojenčeve krivde za storjeno kaznivo dejanje, ne daje odločilno dokazno vednost navedenim ukrepom. Po obrazloženem se tako pokaže, da z odreditvijo in izvajanjem prikritih ukrepov niso bile kršene določbe 150. člena ZKP, prav tako pa ne določba 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti napada tudi s pravnomočno sodbo sprejeto pravno opredelitev obsojenčevega dejanja. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sprejelo obsojenčev zagovor, ki ga zahteva v tem delu v celoti povzema in nato ocenjuje, da je pokojna V.S. s hudimi žalitvami brez njegove krivde močno razžalila obsojenca. Zato nakazuje, da bi obsojenčevo dejanje bilo treba pravno opredeliti kot kaznivo dejanje uboja na mah po 128. členu KZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo obsojenčev zagovor v delu, v katerem je prikazal ravnanje pokojne V.S. neposredno pred izvršitvijo kaznivega dejanja in kakšno je bilo takrat njegovo psihično stanje, kot sprejemljiv. Sprejelo je tudi ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke dr. D.Ž. o tem, da je obsojenčeva sposobnost razumevanja pomena dejanja in sposobnost obvladovanja ravnanj zaradi strahu in jeze, izzvanih s strani oškodovanke, bila nekoliko zmanjšana, vendar ne bistveno. Nato je zaključilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine in njegov opis, je obsojenčevo dejanje tudi pravilno pravno opredelilo. Ker okoliščin, ki zadevajo obsojenčevo psihično stanje ni ocenilo tako, kot jih ocenjuje zahteva za varstvo zakonitosti, razlogi prvostopne sodbe niso v protislovju z njenim izrekom, prav tako pa ni prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Ponujanje drugačne ocene navedenih dejanskih okoliščin predstavlja predvsem utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi vse ostale navedbe, ki zadevajo najdbo pištole v kamnolomu, okoliščino, da je obsojenec levičar, vprašanje, kdaj se je ustavila oškodovankina ura in dejstvo, da kritičnega večera ni vzela s seboj svoje torbice, po vsebini predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. B.X. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).