Jedro

Za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti običajno sicer najmočnejši dokaz o uradno opravljenem dejanju, ni pa nujno vedno le edini, še zlasti ob dejstvu, da je obdolženec poklicni voznik, za katerega preizkusi psihofizičnih sposobnosti ne morejo biti neznanka.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1), posledično pa s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun (četrti odstavek člena 144 ZP-1).

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada predlagateljica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca spozna za odgovornega storitve očitanega mu prekrška in se mu posledično izreče sankcija in sicer globa v višini najmanj 1.200,00 EUR in pa stranska sankcija prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja naslednje: obdolženec je kritičnega dne (28. 6. 2012) ob 10.55 uri pripeljal v kraj T. iz smeri M.-C., približno 250 metrov od cestninske postaje T. naprej pa je na odstavnem pasu te avtoceste (...) ustavil (posledično mu je zaradi ravnanja v nasprotju z desetim odstavkom člena 30 ZPrCP na podlagi devetnajstega odstavka tega istega zakonitega določila bila izrečena globa v znesku 300,00 EUR – plačilni nalog (priloga ...) po delavcu DARS-a S. L. je bil kraj, kjer je obdolženec ustavil, zavarovan, ugotovljeno je bilo, da je obdolženec v vozilu spal, zato je bila obveščena pristojna Policijska postaja v S. K. na kraj dogodka sta prišla dva policista, eden izmed njiju je bil policisti S. P., ki je obdolžencu kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom D. ... št. ... (št. preizkusa ... – priloga ...), iz zapisnika o preizkusu št. ... izhaja, da je obdolženec pravilno v skladu z navodili proizvajalca opravil preizkus alkoholiziranosti, da najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač, da je indikator v njegovi prisotnosti pokazal stopnjo alkoholiziranosti 1,42 mg alkohola v litru izdihanega zraka in da je bil obdolženec tudi opozorjen na uporabo GSM aparata, tak zapisnik pa je tudi podpisal iz citiranega zapisnika pa v točkah I/5 ne izhaja ugotovitev, da se je preizkušanec z rezultatom, ki ga je pokazal indikator strinjal – ne strinjal, kot tudi ne (točka I/6), da je obdolžencu posledično bil odrejen preizkus z etilometrom – strokovni pregled obdolžencu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje (potrdilo v prilogi ...), zoper njega pa je bilo odrejeno tudi pridržanje (sklep o pridržanju priloga ...), ki je podpisan s strani obdolženca, ki pa zoper tako odrejeno pridržanje ni vložil pravnega sredstva.

Ob takih ugotovitvah, ki izhajajo iz napadene sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolžencu storitev očitanega prekrška ni dokazana, ker je obdolženec zanikal vožnjo pod vplivom alkohola, iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti pa ni razvidno, da se je ob podpisu zapisnika z rezultatom obdolženec dejansko strinjal, sam naj bi to dejstvo celo zanikal in navajal, da iz zapisnika ne izhaja, da bi mu vsebina le-tega pred podpisom s strani tolmačke bila prevedena in da bi tako z njo bil tudi seznanjen. Posledično je sodišče zaključilo, da je namreč v skladu z določbo člena 107 ZPrCP mogoče upoštevati le tisti rezultat preizkusa z indikatorjem alkoholiziranosti, s katerim se obdolženec v postopku strinja, v nasprotnem primeru pa je tega potrebno preveriti še s strokovnim pregledom ali pa z etilometrom, ker pa v konkretnem postopku to ni bilo spoštovano, je sodišče štelo, da obdolžencu očitana storitev prekrška ni dokazana, zato je sledila ustavitev postopka o prekršku (5. točka prvi odstavek člena 136 ZP-1).

Pritožba tako odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno graja in opozarja, da je preizkus alkoholiziranosti obdolžencu odredil poslujoči policist S. P., ki je tudi vodil postopek preizkusa alkoholiziranosti v prisotnosti prevajalke za madžarski jezik I. L. S. Preizkus alkoholiziranosti je nedvomno pokazal visoko stopnjo alkoholiziranosti (1,42 mg/l), obdolženec je z navodili proizvajalca bil seznanjen v svojem jeziku, po opravljenem preizkusu pa se je z rezultatom strinjal. Tolmačka mu je zapisnik v celoti prevedla in obdolženec ga je nato podpisal. Pritožnica priznava in ponavlja, da je že policist P. v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je pri samem zapisu zapisnika prišlo do napake pri izpolnjevanju le-tega, ko je pozabil v zapisniku obkrožiti rubriki I/5 in I/6. Ni dvoma, da je šlo za očitno napako, saj sta v obeh rubrikah označeni dve možnosti, vendar pa v primeru, da se obdolženec z rezultatom zapisnika ne bi strinjal, bi mu policist moral odrediti bodisi preizkus z etilometrom ali pa strokovni pregled, kar pa ni bilo storjeno, ker se je obdolženec strinjal in to potrdil tudi pred navzočo tolmačko. Zato policist tudi ni imel podlage za morebitni nadaljnji postopek (preizkus z etilometrom oziroma strokovni pregled). Pritožba nadalje izpostavlja, da je obdolžencu bila nadaljnja vožnja prepovedana, zoper njega pa je tudi bilo obligatorno izvedeno pridržanje po določbi člena 24 ZPrCP, zoper takšno postopanje pa obdolženec sam tudi ni imel nobenih pripomb in tudi ni koristil pravne pomoči, čeprav je s tem bil seznanjen. V primeru nestrinjanja z rezultatom preizkusa se obdolženec prav tako ne bi smel strinjati z odrejenim pridržanjem, katero v primeru nestrinjanja z rezultatom in posledično odrejenim strokovnim pregledom in negativnim rezultatom pregleda tudi ne bi bilo odrejeno. Pritožba predlaga, da se v dokazne namene zasliši tolmačko, ki je bila ves čas prisotna v postopku z obdolžencem, upošteva pa tudi zapis v uradnem zaznamku o napaki, katerega je napisal policist PP S. K. S. P. Takim navedbam predlagateljice v pritožbi je pritrditi. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navajanj je pokazal, da je sodišče prve stopnje v predmetni prekrškovni zadevi svojo odločitev gradilo na obdolženčevem zagovoru o tem, da ni vozil vinjen (čeprav je priznal uživanje alkohola – dve steklenici piva), s čemer očitno (zapisnik o podaji zagovora l. št. ...) ni prepričal niti sodišča in na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, glede katerega se je sodišče o v tam zapisanih dejstvih dokazno opredelilo le do pomanjkljivosti oznak glede izrecnega obdolženčevega (ne)strinjanja s preizkusom alkoholiziranosti in (ne)odločitve policista P., ki pa sicer v nadaljevanju ni odrejal, kot pravilno opozarja pritožba preizkusa alkoholiziranosti z etilometrom oziroma strokovni pregled. Je pa zoper obdolženca bilo odrejeno pridržanje (člen 24 ZPrCP), za kar pa ne bi bilo podlage v primeru obdolženčevega nestrinjanja z rezultatom preizkusa, kajti v tem primeru bi bil odrejen strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom, kot tudi pravilno opozarja pritožba. Do ostalih dejstev, ki iz zapisnika izhajajo in sicer, da je bil obdolženec seznanjen s pravilno uporabo indikatorja, da je stopnja alkoholiziranosti (točka I/4) zabeležena v vrednosti 1,42 mg/l in da je obdolženec brez siceršnjih pripomb takšen zapisnik podpisal, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, ker teh dejstev tudi ni posebej ocenjevalo. Pri tem ima pritožba prav, da se sodišče tudi ni v celoti opredelilo do izpovedi policista P., ko je izrecno navajal, da je zapisnik tolmačka obdolžencu kot preizkušancu prevedla, obdolženec se je z rezultatom strinjal in je zapisnik tudi podpisal in da je priča šele ob zaslišanju ob predočitvi tega listinskega dokaza s strani sodišča ugotovila, da je v rubrikah I/5, 6, ki izražata (ne)strinjanje s stopnjo alkoholiziranosti, pozabila obe rubriki obkrožiti. Drži sicer, kar sodišče prve stopnje zaključuje (točka 6) in sicer, da ima zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti na podlagi določbe člena 80 Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) značaj javne listine, kar pomeni, da je tak zapisnik tudi dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim tisti, ki je procesuiran, poda pripombe, da zapisnik ni pravilno sestavljen. Drži tudi, da je dovoljeno dokazovanje nepravilnosti zapisnika (pomanjkljivosti) in da je posledično dokazno breme v tej smeri vselej na strani tistega, ki tako pomanjkljivost zatrjuje. V konkretnem primeru je to obdolženčevo (ne)strinjanje s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je (po odbitku odstopanj 0,10 mg/l) pokazal indikator. Zato je pritrditi pritožbi, da se s tako hitrim in formalističnim sklepanjem v izpodbijani sodbi in sicer, da obdolžencu vožnja pod vplivom alkohola ni dokazana, res ni mogoče strinjati, čeprav je evidentno, da je izpolnjevanje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti bilo s strani poslujočega policista premalo skrbno. Ni pa sodišče prve stopnje sicer ugotovljeno hibo v postopku izpolnjevanja zapisnika presojalo tudi v odnosu z drugimi dokazi (izpoved policista P., obdolženčev zagovor, sklep o pridržanju, …) in s samim potekom preizkusa alkoholiziranosti, ki je potekal v navzočnosti sodne tolmačke, čeprav je imelo na voljo tudi dokaze, ki jih je predlagatelj ponudil že v obdolžilnem predlogu in sicer imena preostalih policistov, ki so bili ob preizkusu alkoholiziranosti navzoči. Zapisnik je v skladu s členom 80 ZUP-a res dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, torej dokaz o ustnih izjavah, ki so bile dane med samim dejanjem, vendar pa se resničnost dejstev, ki izhajajo iz tako danih ustnih izjav lahko ugotavlja tudi na podlagi presoje vseh ostalih dokazov (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS U 1008/1993). Povedano drugače, za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti je sicer zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti običajno sicer najmočnejši dokaz o opravljenem uradnem dejanju, ni pa nujno vedno le edini, še zlasti ob dejstvu, da je obdolženec v konkretnem postopku poklicni voznik, zato zanj postopki (vsaj) v Evropski uniji glede preizkusa psihiofizičnih sposobnosti ne morejo biti neznanka, saj so le-ti v državah članicah EU primerljivi, zlasti kar zadeva podpis zapisnika, do česar se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo, saj tudi ni (čeprav bi moralo) raziskovalo (drugi odstavek člena 68 ZP-1), kaj je s strani navzoče sodne tolmačke bilo obdolžencu sploh predočeno in pojasnjeno glede podpisa zapisnika, še posebej ob ugotovitvi, da je obdolženec do cestninske postaje v T. pripeljal ob 10.55 uri, sam preizkus alkoholiziranosti pa je opravil dosti kasneje in sicer šele ob 13.49 uri (stopnja 1,42 mg/l !), prav tako pa ni oporekal pitju alkohola, niti ni nasprotoval pridržanju, ki je temeljilo na ugotovitvi, da je vozil s stopnjo alkoholiziranosti več kot 0,5 mg/l, kar pritožba tudi utemeljeno izpostavlja in kar bi bilo v primeru, če ne bi bil vinjen, povsem neobičajno.

Ker je torej predlagateljica s svojimi pritožbenimi navedbami uspela prepričati pritožbeno sodišče o tem, da je sodišče prve stopnje odločitev v izpodbijani sodbi sprejelo preuranjeno in da odločitev v izpodbijani sodbi temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede obdolžencu očitanega prekrška, je bilo potrebno taki pritožbi pritrditi in ob zakonskem pooblastilu iz osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo nižjemu sodišču v nov postopek, kajti pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more izvesti dokaznega postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo nižje sodišče dokazni postopek dopolniti ob doslednem upoštevanju določbe prvega odstavka člena 68 ZP-1 in drugega odstavka člena 133 ZP-1 ter ponovno in temeljito o vseh relevantnih dejstvih v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti zaslišati obdolženca, delavca DARS-a S. L., policista P. in F., ki sta bila navzoča pri preizkusu alkoholiziranosti in po potrebi tudi, kot predlaga pritožba, sodno tolmačko I. L. S., ki je komunikacijo med prekrškovnim organom in obdolžencem prevajala, zlasti o tem, kako je obdolženec v času preizkusa dojel sam podpis zapisnika, ki ga je očitno prostovoljno (ne glede na zapisano stopnjo alkoholiziranosti 1,42 mg/l !) podpisal. Tako dopolnjen dokazni postopek pa bo sodišče, glede na obdolženčevo zahtevo po sodelovanju pri procesnih dejanjih, najhitreje in najracionalneje lahko izvedlo na ustni obravnavi (členi 125 do 129 ZP-1). Šele tako izveden dokazni postopek pa bo pokazal, ali je obdolžencu z gotovostjo mogoče očitati, da je v kritičnem času v cestnem prometu (po avtocesti) vozil s stopnjo alkoholiziranosti 1,32 mg/l in s tem ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZPrCP.