Jedro

Za izračun odpravnine po 36.f čl. ZDR se upošteva izhodiščna plača za V. tarifni razred, do katere bi bila tožnica upravičena zadnje tri mesece pred prenehanjem deovnega razmerja, če bi delala, saj je bila tožnica več kot leto dni v bolniškem staležu in je prejemala nadomestilo plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče delno ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo (v 1. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odpravnino bruto 578.361,00 SIT, kot trajno presežni delavki, regres za dopust za leto 1992 29.250,00 SIT in leto 1993 v znesku 39.025,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti dalje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 97.585,00 SIT. Kar zahteva tožnica več iz naslova regresa in odpravnine, se zavrne. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da pravna oseba, ki je navedena v glavi izpodbijane sodbe, ne obstoja in je zato podana bistvena kršitev postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Tožena stranka ugovarja ugotovitvam sodišča glede delovno pravne kontinuitete in delovnega razmerja tožnice. Sodišče je o tem odločilo v nasprotju z listinami in gre zato še za eno bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je tudi prisodilo višino odpravnine ob upoštevanju izhodiščne plače za V. tarifni razred, ne pa njeno dejansko plačo v zadnjih treh mesecih. Iz primerjave plač dveh drugih tehnikov izhaja, da je sodišče prisodilo tožnici večje nadomestilo plače, kot sta ga prejela delavca, kar je v nasprotju s 7. tč. 48. čl. SKPG. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve pravdnega postopka v zvezi s pravim imenom tožene stranke, saj je s popravnim pravnomočnim sklepom popravilo izpodbijano sodbo tako, da je navedlo pravilne podatke o toženi stranki. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo delovnopravne kontinuitete ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je svojo odločitev oprlo na dokaze v spisu. Iz III. točke sklepa z dne 29.12.1986 o sprejemu tožnice v delovno razmerje v I. TOZD T. je navedeno, da se ji prizna delovna doba ustvarjena pri predhodnem delodajalcu S. občine T., kot neprekinjena delovna doba pri I. T.. To pa pomeni v celotni takratni delovni organizaciji I. T. z njenimi TOZD. Iz drugega sklepa z dne 8.2.1991, ki ga je izdal tudi I. T. p.o. pa je razvidno, da je tožnica razporejena na delovno mesto referenta v I.-R. T. oziroma k toženi stranki. Če bi tožnica s toženo stranko takrat sklenila novo delovno razmerje, za kar pa ta sodišču ni predložila nobenega dokaza, potem vsekakor I. T p.o. tožnici ne bi izdala tega sklepa, temveč le tožena stranka. Nadaljnji dokaz za delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženi stranki, ki pa sicer ne bazira na pravnem nasledstvu, na kar je pritožbeno sodišče že enkrat opozorilo v svoji prejšnji odločitvi (sklepu), predstavljata ugovor tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja in odgovor oziroma odločitev tožene stranke o tem ugovoru iz maja 1993. Tožnica je v ugovoru zahtevala odpravnino po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), pri čemer je opozorila na vso zaposlitev pri toženi od 9.7.1973 dalje. Tožena stranka je ugodila ugovoru in tožnici priznala pravico do zahtevane odpravnine in navedla, da je prvotni izpodbijani sklep s temi pojasnili dopolnjen. Pri tem tožena stranka ni zavrnila zahteve, da se pri odmeri odpravnine upošteva v ugovoru navedena delovna doba tožnice pri toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka s tem dokončno odločila tudi o priznanju delovne dobe tožnice pri njej in zato njeni nasprotni ugovori niso utemeljeni. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi v izpodbijani sodbi, da je za odmero tožnici pripadajoče odpravnine upoštevati celotno prej navedeno delovno dobo, kot izhaja iz omenjenih sklepov I. T. in tožene stranke. Tožnica je v ponovnem postopku modificirala zahtevek glede višine odpravnine in sicer na glavni obravnavi dne 11.5.2001 ter podala način izračuna odpravnine ob upoštevanju njej pripadajoče izhodiščne plače za V. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Ker tožene stranke ni bilo na obravnavi, ji je sodišče poslalo zapisnik s te obravnave skupaj z vabilom za naslednjo obravnavo. Tožena stranka na glavno obravnavo dne 13.6.2001 ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena in tudi ni podala odgovora na modificirano tožbo in v njej navedeni način izračuna odpravnine, zato je sodišče prve stopnje odločilo o modificiranem zahtevku. Zaradi tega v pritožbi navedene podatke o plačah dveh primerljivih delavcev kot nov dokaz, ki ni bil predložen na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče glede na določbe 286. in 337. člena ZPP ni moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da je za izračun odpravnine upoštevalo izhodiščno plačo za V. tarifni razred, saj je bila tožnica več kot leto dni v bolniškem staležu in je prejemala nadomestilo plače. Do te izhodiščne plače bi bila tožnica vsekakor upravičena, če bi bila na delu. Tožena stranka namreč ni izkazala, da je v tem času izvedla postopek za znižanje plač po SKPG. Njeno sklicevanje na zajamčene plače v zadnjih treh mesecih, ki se upoštevajo za odmero odpravnine po 36. f členu ZDR pa je glede na namen zakona o teh plačah, ki omejuje le skupno maso za plače, neutemeljeno. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.