Jedro

Ugotavljanje določenosti dejanja v Kazenskem zakoniku.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca M.I. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 26. 6. 2020 po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca M.I., vloženega zoper obdolženega A.B. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). To je bilo storjeno s sklepom I K 58485/2018. 2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot posledico nepravilne uporabe prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. To ni mogoče, kajti sodišče je dolžno podati samo razloge v zvezi z izdano odločbo in ne razlogov v zvezi z odločbo, ki bi jo po presoji katerega od upravičencev do pritožbe moralo izdati. V danem primeru razlogi sklepa sodišča prve stopnje utemeljujejo izrek in jim v tem okviru ničesar ne manjka. Druga stvar pa je, ali je bila pri samem izreku sklepa 1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP pravilno uporabljena. Tedaj je namreč lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, glede katere je sodišče druge stopnje ugotovilo naslednje.

5. Dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje tedaj, ko nima vseh zakonskih znakov ali ko je izključena njegova protipravnost (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, stran 800). V prvem primeru sodišče opravi zgolj primerjavo med dejanjem, opisanim v obtožbi z dejanjem, opisanim v KZ-1 ali v drugem zakonu z določenimi kaznivimi dejanji ter ugotovi, ali se opisa eden drugemu prilegata. Več od navedenega sodišče tedaj ne sme storiti, sicer zaide v ugotavljanje razlogov za izključitev protipravnosti, ki predpostavlja predhodno dokazanost kaznivega dejanja ali v ugotavljanje zadostnosti dokazov o obdolžencu kot verjetnem storilcu kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Različno od prvega, sodišče v zadnjih dveh primerih ravna po vrednostni metodi, pri čemer je jasno, da obdolžencu kaznivo dejanje brez izvedenih dokazov na glavni obravnavi ne more biti dokazano, medtem ko za ugotovitev o obdolžencu kot (zgolj) verjetnem storilcu kaznivega dejanja zadostuje ocena pridobljenih dokazov in glavne obravnave ni treba opraviti.

6. Zgornje je sodišče druge stopnje povzelo zato, ker se strinja s pritožnikom, ki v jedru zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo tako kot da bi že izvajalo dokaze, na kar kažejo razlogi v 5. točki obrazložitve sklepa in še, da je po razlogih v 6. točki obrazložitve sklepa posamezne znake kaznivega dejanja preizkušalo v smislu njihove dokazanosti namesto določenosti v KZ-1, ki je po pritožbeni obrazložitvi nedvomna. Pomeni, da je bil dejansko opravljen drugačen preizkus od preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ki ga po ugotovljenem sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo ter je bilo sklep, brez da bi se sodišče druge stopnje ukvarjalo s preostalimi izpodbojnimi razlogi, skladno s pritožbenim predlogom razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).