Jedro

Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom PR 1432/2021 z dne 26. 4. 2022 postopek o prekršku proti mladoletniku A. A. zaradi prekrška po osmem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju: ZVoz-1), prekrška po šestem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju: ZMV-1), prekrška po sedmem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZMV-1 in prekrška po desetem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ustavilo. Predlagateljev predlog za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila je zavrnilo, stroške postopka pa naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Celju je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je zoper pravnomočni sklep o ustavitvi postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. in 4. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka, tretjim in šestim odstavkom 25. člena ZMV-1, ter zaradi bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 68. člena ZP-1. V zahtevi uveljavlja dva sklopa kršitev. Prvenstveno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje očitek proti mladoletniku, da je vozil neregistrirano motorno vozilo Suzuki, tip RM 125, številka okvirja ..., pravno opredeliti in presojati po določbi šestega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, ne pa po šestem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZMV-1, na kateri temelji izpodbijani sklep. In drugič, vložnik uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom iskanja materialne resnice po uradni dolžnosti raziskati in pridobiti podatke o tehničnih karakteristikah konkretnega vozila, če jih ni bilo mogoče ugotoviti iz vpogleda v javne evidence. Vrhovnemu sodišču predlaga izdajo ugotovitvene sodbe, saj je bila zahteva vložena v mladoletnikovo škodo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo mladoletniku po njegovem zakonitem zastopniku B. B. (gl. vročilnico z dne 14. 11. 2022), vendar odgovora ni prejelo.

B-I.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep o ustavitvi postopka zoper mladoletnika (samo) v delu, ki se nanaša na prekršek po šestem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZMV-1. Vložnik namreč trdi, da bi moralo sodišče očitano dejanje pravno opredeliti po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, ker je z navedbo, da je mladoletnik vozil »motorno vozilo Suzuki, tip RM 125, številka okvirja ...« v zadostni meri konkretiziran abstraktni dejanski stan prekrškovne norme, da je bil mladoletnik v cestnem prometu udeležen z vozilom, ki je namenjeno izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih. Vložnik navaja, da sodišče ni vezano na pravno opredelitev prekrška, poleg tega pa abstraktni dejanski stan ni obvezna sestavina opisa očitanega prekrška.

5. Vrhovni državni tožilec s temi navedbami po vsebini utemeljuje kršitev določb materialnega zakona iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, saj trdi, da je sodišče glede prekrška, ki je bil predmet obdolžilnega predloga, uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti, oziroma ni uporabilo predpisa, ki bi ga moralo. Za presojo zatrjevane kršitve so relevantne naslednje določbe materialnega prava: - 1. točka prvega odstavka 25. člena ZMV-1, ki predpisuje, da morajo biti motorna in priklopna vozila za udeležbo v cestnem prometu registrirana, - tretji odstavek 25. člena ZMV-1, ki določa, da »ne glede na prvi odstavek tega člena v cestnem prometu ne smejo biti udeležena vozila, ki so namenjena izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih,« ter - šesti odstavek 25. člena ZMV-1, po katerem se za prekršek z globo kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju s prvim ali tretjim odstavkom tega člena.

6. V konkretni zadevi je iz podatkov spisa razvidno, da se je mladoletniku z obdolžilnim predlogom med drugim očitalo, da je dne 18. 10. 2021 ob 16.09 uri po lokalni cesti izven naselja Dol pod Gojko vozil neregistrirano motorno kolo znamke Suzuki, tip RM 125, številka okvirja ... Prekršek je bil pravno opredeljen po določbi šestega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZMV-1, kar je bilo v obrazložitvi obdolžilnega predloga utemeljeno s tem, da je mladoletnik vozil neregistrirano motorno vozilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da mladoletniku storitev očitanega prekrška ni dokazana, ker navedenega motornega kolesa sploh ni mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, kar torej pomeni, da mladoletniku ni mogoče očitati, da se je v vozil z neregistriranim motornim vozilom. Sodišče druge stopnje je tej presoji pritrdilo in hkrati vsebinsko utemeljilo, da očitanega dejanja ni mogoče pravno opredeliti po določbi šestega v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, ker iz opisa prekrška v obdolžilnem predlogu ne izhaja, da bi se mladoletniku očitalo, da z motornim kolesom sploh ne bi smel biti udeležen v cestnem prometu, ker je vozilo namenjeno tekmovanjem na zaprtih poligonih.

7. Vrhovno sodišče je pri presoji zatrjevane kršitve določb materialnega zakona izhajalo iz procesnega pravila, da se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga (drugi odstavek 132. člena ZP-1). Gre za zahtevo po t.i. subjektivni in objektivni identiteti sodbe in obdolžilnega predloga, ki velja v rednem sodnem postopku in se smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku proti mladoletnikom (172. člen ZP-1). Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje. V tem primeru bi namreč sodišče poleg funkcije sojenja prevzelo tudi funkcijo pregona za prekršek, kar bi bilo v nasprotju s pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS.1

8. V danem primeru je bil središčni očitek obdolžilnega predloga v tem, da je mladoletnik kritičnega dne vozil neregistrirano motorno kolo znamke Suzuki, tip RM 125, številka okvirja ... Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako zasnovan očitek niti na konkretni niti na abstraktni ravni ne zajema očitka, da je šlo pri motornem kolesu za vozilo, ki je namenjeno izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih. Zgolj navedba znamke in modela motornega kolesa ter številka njegovega okvirja ne sporočajo nobenih (splošno znanih) značilnosti vozila, ki bi lahko utemeljevale abstraktni dejanski stan norme iz tretjega odstavka 25. člena ZMV-1, sodišče pa v konkretni del očitka ni bilo pristojno posegati na način, da bi vanj v mladoletnikovo škodo vnašalo dodatne elemente prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drug prekršek. Zapovedna norma iz 1. točke prvega odstavka 25. člena ZMV-1 in prepovedna norma iz tretjega odstavka 25. člena ZMV-1 sta po vsebini v tolikšni meri različni, da izvirata iz povsem drugačnih pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo obstoj prekrška po šestem odstavku 25. člena ZMV-1; sodišče pa v konkretnem obdolžilnem predlogu ni imelo zadostne in ustrezne dejanske podlage, da bi očitano dejanje presojalo in pravno opredelilo po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, kot to v zahtevi uveljavlja vložnik.

9. Čeprav zakonski opis dejanja ni obvezna sestavina opisa prekrška, mora obdolžilni predlog vsebovati vsa odločilna dejstva (dejanski stan), ki jih je mogoče subsumirati pod izbrano prekrškovno normo. Ta odločilna dejstva v predmetni zadevi v obdolžilnem predlogu z ozirom na prekršek po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1 manjkajo, zato sodišču prve in druge stopnje ni mogoče očitati kršitve materialnih določb zakona, ker sta dejanje presojali samo po določbi šestega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZMV-1. 10. Drugi sklop vložnikovih izvajanj se nanaša na zatrjevanje bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 68. člena ZP-1. Vložnik v tej zvezi trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti raziskati in pridobiti podatke o tehničnih karakteristikah konkretnega motornega vozila, ki jih ni bilo mogoče ugotoviti z vpogledom v javne evidence. Sodišču prve stopnje očita, da zaradi kršitve načela iskanja materialne resnice ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki utemeljujejo prekršek po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

11. Vrhovno sodišče teh navedb ne sprejema. Kot že nakazano, bi sodišče prve stopnje z raziskovanjem dejstev, ki jih izpostavlja vložnik, prestopilo okvir obdolžilnega predloga, ki ni ponujal nobene dejanske podlage za pravno opredelitev mladoletniku očitanega dejanja po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1. Na drugi strani je sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZMV-1 v dokaznem postopku ugotovilo – čemur pritrjuje tudi vložnik – da motornega kolesa, ki ga je v kritičnem času vozil mladoletnik, sploh ni mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu. Vse navedeno kaže, da očitana kršitev načela iskanja materialne resnice v predmetni zadevi ni podana, saj bi sodišče prve stopnje z raziskovanjem dejstev v smeri prekrška po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1 prevzelo funkcijo pregona, kar v kontekstu jamstev iz 23. člena Ustave RS ne more biti dopustno.

C.

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom Zakona o kazenskem postopku).

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 94/2014 z dne 17. 3. 2015.