Jedro

Prav zato, ker ZPP nima posebnih materialnopravnih določb o varščini za pravdne stroške, sodišče o takšnem predlogu, zgolj na podlagi dol. 13. točke 1. odst. 270. čl. ZPP, ki je procesne narave (pove le, o čem ima predsednik senata pravico odločati med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo), ne more odločiti. Kot materialnopravno podlago za odločitev je zato potrebno uporabiti zakon, ki takšno varstvo ureja. To pa je ZMZPP, ki v 90. in 91. členu predvideva položitev varščine za pravdne stroške le v primeru, ko je tožeča stranka tuj državljan ali oseba brez državljanstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pg 802/2012 z dne 8.5.2013 zavrnilo predlog tožene stranke za določitev plačila varščine za pravdne stroške tožeči stranki.

2. Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo varščine za pravdne stroške tega postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stroške pritožbe pa naloži v plačilo tožeči stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zmotno je stališče pritožnika, da je zato, ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne določa, da se „o položitvi varščine za pravdne stroške odloča izključno v povezavi z določili 90. in 91. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), določbo 13. točke 1. odstavka 270. člena ZPP mogoče uporabiti tudi samostojno, in predsedniku senata daje pravico naložiti položitev varščine za pravdne stroške v vseh utemeljenih primerih in ne zgolj v postopkih z mednarodnim elementom.“ Prav zato, ker ZPP nima posebnih materialnopravnih določb o varščini za pravdne stroške, sodišče o takšnem predlogu, zgolj na podlagi dol. 13. točke 1. odst. 270. čl. ZPP, ki je procesne narave (pove le, o čem ima predsednik senata pravico odločati med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo), ne more odločiti. Kot materialnopravno podlago za odločitev je zato potrebno uporabiti zakon, ki takšno varstvo ureja. To pa je ZMZPP, ki v 90. in 91. členu predvideva položitev varščine za pravdne stroške le v primeru, ko je tožeča stranka tuj državljan ali oseba brez državljanstva.

5. Slovensko pravo torej ne omogoča tožencu, da od tožnika, razen v primerih, ko gre za tujca ali osebo brez državljanstva, zahteva položitev varščine za pravdne stroške.

6. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog tožene stranke, da tožeči stranki naloži plačilo varščine za pravdne stroške.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.