Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za začasno odredbo verjetnosti nastanka težko popravljive škode s tem, ko je odločitev tožene stranke postala dokončna, ni izkazala. Tožnica namreč le navaja, da je tema njene doktorske disertacije, ki je bil zavrnjena, prosta, da imajo do njene disertacije zaradi nezavarovanih materialnih in nematerialnih pravic intelektualne lastnine dostop številne osebe ter da nepovratno izgublja čas, posvečen disertaciji. Svojih trditev ne konkretizira in tudi ne pojasni, zakaj naj bi s tem utrpela nepopravljivo škodo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Senat Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je s sklepom, št. D-11/09 z dne 28. 10. 2016, zavrnil doktorsko disertacijo tožnice. Tožnica je zoper to odločitev vložila pritožbo, ki pa jo je Senat Univerze v Ljubljani s sklepom, št. 721-29/2016 z dne 16. 1. 2017, zavrgel. 2. Tožnica je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, s katero primarno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega dokončnega sklepa. Obenem je podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve zadrži pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da odločitev tožene stranke pomeni, da je sedaj tema tožničine doktorske disertacije, ki je bila zavrnjena, prosta, s tem pa izkazan pravni interes tožnice ne le za tožbo, pač pa tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z začasno odredbo naj sodišče zadrži pravno učinkovanje izdanega dokončnega upravnega akta do pravnomočne odločitve o zakonitosti v tem upravnem sporu, saj tožba sama po sebi nima suspenzivnega pravnega učinka. Glede na določbo četrtega odstavka 171. člena Statuta Univerze v Ljubljani kandidat ne more ponovno predložiti zavrnjene doktorske disertacije. Zaradi nezavarovanih materialnih in nematerialnih pravic intelektualne lastnine tožnici nastaja nenadomestljiva škoda, saj imajo dostop do doktorske disertacije številne, tudi nepooblaščene osebe. S tem so izničeni vsi njeni intelektualni napori, usmerjeni v pripravo disertacije in temu posvečeni čas, ki se nepovratno izgublja. Po nekaterih ocenah je treba pripravi doktorske disertacije posvetiti najmanj 1000 delovnih ur. S tem je izkazan tudi pravni interes tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe. Z izdajo te začasne odredbe ne bi bilo poseženo v pravice tožene stranke, prav tako tudi ne v javni interes, v prid kateremu pa je nedvomno zakonito postopanje in delovanje institucij javnega visokega šolstva.

3. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj jo zavrne. Navaja, da tožnica v zahtevi ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki naj bi se odvrnila z začasno odredbo. Meni, da s tem, ko tožnica navaja, da svoje doktorske disertacije ne bo mogla več predložiti in da bodo tako izničeni vsi njeni intelektualni napori, ni izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala v času do pravnomočne odločitve sodišča. Statut tožene stranke tožnici ne onemogoča, da z izbrano temo doktorske disertacije doktorira na drugem študijskem programu, v katerega se lahko vpiše v skladu z razpisom. Glede zatrjevanja tožnice, da so njene pravice intelektualne lastnine nezavarovane, pa tožena stranka meni, da avtorska pravica pripada tožnici že na podlagi same stvaritve dela.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016). Sodišče zato v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, za katerega tožnica predlaga, da naj se zadrži njegovo pravno učinkovanje, torej odloži njegova izvršitev, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem sklepa, ki je nastopilo z njegovo dokončnostjo, tožnici nastaja težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdanim sklepom.

6. Sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za začasno odredbo verjetnosti nastanka težko popravljive škode s tem, ko je odločitev tožene stranke postala dokončna, ni izkazala. Tožnica namreč le navaja, da je tema njene doktorske disertacije, ki je bil zavrnjena, prosta, da imajo do njene disertacije zaradi nezavarovanih materialnih in nematerialnih pravic intelektualne lastnine dostop številne osebe ter da nepovratno izgublja čas, posvečen disertaciji. Svojih trditev ne konkretizira in tudi ne pojasni, zakaj naj bi s tem utrpela nepopravljivo škodo. Prav tako tožnica ni izkazala verjetnosti, da bi posledice, kot jih opisuje, nastale, zlasti ne, da ji zatrjevana škoda dejansko grozi in da jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega sklepa.

7. Sodišče torej ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala temeljnega pogoja, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode in se zato tudi ni podrobneje opredeljevalo do vprašanja sorazmernosti poseganja v javni interes. Skladno s tem je zato njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.