19. 10. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 824/2004 z dne 2. 2. 2005 v zvezi z delno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 274/2000 z dne 28. 11. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku sta pritožnika (tedaj tožnika) uveljavljala več tožbenih zahtevkov, in sicer zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (zaradi odstranitve železnega stebra s prečno letvijo in ograje, zaradi odstranitve šipkovega grma in zaradi odstranitve betonskih podstavkov), zahtevek za plačilo uporabnine ter zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem grdega ravnanja, za katero je bil prvi toženec pravnomočno obsojen. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so zahtevki za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ter za plačilo uporabnine zreli za razsojo, zato je o njih odločilo z delno sodbo. Navedene zahtevke je, razen v delu glede plačila premoženjske škode zaradi odstranjenega šipkovega grma, zavrnilo. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da škoda, ki jo uveljavljata pritožnika in ki naj bi bila posledica sodnih in upravnih sporov s toženo stranko, ni pravno priznana škoda. Zoper delno sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in delno razveljavilo, potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Svojo odločitev v tem delu je Višje sodišče oprlo na ugotovitev, da je napeto in stresno ozračje posledica medsebojnega nerazumevanja obeh pravdnih strank, vzrok temu pa so pretežno nerešena vprašanja v zvezi z zemljiščem in zato posledic ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izrecno izpodbijata le odločitev sodišča glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave. Opozarjata, da sodišče ni ugotavljalo enega od elementov odškodninske odgovornosti, tj. nedopustnega ravnanja tožencev, in da v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov (tj. ogled video posnetka ter zaslišanje predlaganih prič). Po mnenju pritožnikov bi moralo Višje sodišče potem, ko je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev glede nedopustnega ravnanja tožencev, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Ker Višje sodišče tega ni storilo, temveč je sámo ugotavljalo dejansko stanje, je po mnenju pritožnikov nedopustno poseglo v dejansko stanje. S tem naj bi kršilo pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave. Ker nobeno od sodišč ni izvedlo predlaganih dokazov, naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

B.

3.V okviru zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnikov, da sodišče ni ugotavljalo dejstev glede nedopustnega škodnega ravnanja tožencev in da v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov. Iz 22. člena Ustave med drugim izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni, teh dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov neutemeljen. Kot je ugotovilo že Višje sodišče, sodišče prve stopnje v delu, v katerem je obrazložilo zavrnitev zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, res ni posebej ugotavljajo nedopustnega škodnega ravnanja tožencev. Vendar po oceni Višjega sodišča izhajajo ugotovitve o medsebojnih odnosih in ravnanjih pravdnih strank iz drugih delov obrazložitve prvostopenjske sodbe. Višje sodišče je pojasnilo, da dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo dokazov, ki sta jih predlagala pritožnika, ne bi mogla prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, zlasti pa tudi ne k ugotovitvi, da gre nedopustno ravnanje, ki je pripeljalo do nastanka zatrjevane škode, pripisati toženi stranki. S tem je sodišče v konkretnem primeru zadostilo zahtevam, ki v zvezi z izvajanjem dokazov izhajajo iz 22. člena Ustave.

4.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnika utemeljujeta tudi z zatrjevanjem, da je Višje sodišče sámo ugotavljalo dejansko stanje in vanj nedopustno poseglo. Vendar ta očitek ne drži. Višje sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz obrazIožitve drugostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, je razvidno, da je Višje sodišče svoje stališče, po katerem zatrjevanih škodnih posledic ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke, oprlo na ugotovitve o medsebojnih odnosih in ravnanjih pravdnih strank, ki jih je povzelo iz prvostopenjske sodbe. Dejstvo, da se pritožnika s stališčem Višjega sodišča ne strinjata, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.

5.Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić