Jedro

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Z ugovorom je dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru naj bi dolg tožnice oziroma terjatev davčnega dolžnika na podlagi računov prenehala s kompenzacijo. Vendar tega tožnica v davčnem postopku, kljub večkratnim pozivom k predložitvi dokazov, ni izkazala, saj ni navedla in izkazala niti terjatve do davčnega dolžnika, ki bi lahko bila predmet kompenzacije. Sodišče se strinja, da knjigovodske kartice terjatve ne dokazujejo, če terjatev ni hkrati izkazana z verodostojno knjigovodsko listino, ki je podlaga za knjiženje. Tožnica v upravnem sporu prvič, pa še to povsem nekonkretizirano, navaja pogodbena razmerja, iz katerih naj bi izhajale njene terjatve do davčnega dolžnika. Gre za dejstva, ki jih brez opravičenega razloga v davčnem postopku ni navedla in jih zato sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ni upoštevalo.

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi uveljavlja le ugovore iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na izvršbo in jih lahko uveljavlja davčni dolžnik v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Z ugovorom zastaranja zato tožnica ne more biti uspešna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A.A., je Davčni urad Novo mesto zarubil terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke v znesku 114.084,18 EUR oziroma v znesku 26.400,00 EUR na podlagi faktur št. 1/11 z dne 31. 12. 2011 z datumom zapadlosti 30. 1. 2012 in št. 9/10 z dne 31. 12. 2010 z datumom zapadlosti 30. 1. 2011 oziroma na podlagi fakture št. 1/12 z dne 31. 12. 2012 z datumom zapadlosti 8. 1. 2013, prepovedal dolžniku razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da zarubljeni znesek terjatve plača na način, določen v sklepih.

Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT-499-29-588/2013 z dne 13. 5. 2014 postopka z ugovorom zoper izpodbijana sklepa združilo v en postopek in ugovora tožeče stranke kot neutemeljena zavrnilo, ker po presoji pritožbenega organa ni izkazala, da bi bil dolg po predmetnih računih poravnan, oziroma da dolg ne obstoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijanih sklepov in uveljavlja povrnitev stroškov postopka. Odločitev, da obstoji terjatev davčnega dolžnika A.A. zoper tožečo stranko v višini 114.084,18 EUR in 26.400,00 EUR, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da je kot dolžnikov dolžnik v postopku brez dvoma izkazala spornost navedene terjatve oziroma dejstvo, da terjatev dolžnika ne obstoji več, ker je v skladu z dogovorjenim načinom plačila prenehala s pobotom. Navedeno izhaja iz knjigovodskih kartic kontov 220 in 176, na podlagi katerih je možno razbrati obseg in pravno naravo poslovnih dogodkov. Med tožečo stranko in davčnim dolžnikom oziroma samostojnim podjetnikom posameznikom je bil sklenjen izrecen dogovor, na podlagi katerega je nato prišlo do poravnave navedene terjatve s kompenzacijo knjigovodsko izkazane terjatve tožeče stranke do A.A. kot fizične osebe. Podlago za kompenzacijo so predstavljale posojilne pogodbe, sklenjene med A.A. in tožečo stranko. Tožeča stranka mu je namreč večkrat posodila različne denarne zneske, posojilo pa je bilo izvršeno z gotovino, ki jo je z računa tožeče stranke dvignil A.A. Pogodba je bila skladno s 569. členom OZ sklenjena ob vsakokratnem dvigu gotovine. Pogodbe so bile sklenjene ustno, kar za veljavnost pravnega posla zadostuje. Med strankama je bilo prav tako dogovorjeno, da se bo v primeru, da posojilo ne bo vrnjeno gotovinsko, dolg A.A. v razmerju do tožeče stranke zaprl s kompenzacijo (zarubljenih računov). Skladno s tem je bila terjatev tožeče stranke do davčnega dolžnika tudi dejansko pobotana in ne obstoji več, kar je razvidno iz knjigovodskih evidenc. Utemeljitev, da ni uspela dokazati terjatve do davčnega dolžnika, ki bi lahko bila predmet pobota, zato ne vzdrži pravne presoje.

V zvezi s sklepom št. DT 42914-2986/2013-1 12-3201-01 uveljavlja tudi ugovor zastaranja, ker je del obveznosti dolžnika zastaral že pred njegovo izdajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanih odločitvah in pri razlogih. K navedbam tožeče stranke dodaja, da je sklicevanje na posojilno pogodbo tožbena novota, pa še ta v celoti nekonkretizirana. Navedbam o dvigovanju gotovinskih sredstev nasprotuje tudi izjava A.A. z dne 27. 5. 2013, ki jo je v postopku z ugovorom predložila tožeča stranka in po kateri so bili osebni gotovinski dvigi s poslovnega računa tožeče stranke izključno za potrebe opravljanja dejavnosti družbe in njenih poslovnih in finančnih obveznosti. Iz navedene izjave ne izhaja, da bi bilo A.A. dano kakršnokoli posojilo. Pri tem opozarja na določbe 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, po s katerih bi bila tožeča stranka dolžna zatrjevana posojila nakazati na račun A.A. Glede na navedeno vztraja, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi obstajal kakršenkoli dolg, ki bi ga imel do nje davčni dolžnik in bi posledično lahko prišlo do pobota. Tega v davčnem postopku ni izkazala, to kar navaja v tožbi pa, kot že navedeno, predstavlja tožbeno novoto in je hkrati povsem v nasprotju z vsebino že dane izjave A.A., ki je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika sta izdana na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi na denarno terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, sodišče ugotavlja, da je bila terjatev davčnega dolžnika ugotovljena na podlagi računov, ki so navedeni v izreku izpodbijanih sklepov. Računi so nesporni. Sporen je obstoj dolga tožeče stranke na njihovi podlagi, saj naj bi dolg tožeče stranke oziroma terjatev davčnega dolžnika na njihovi podlagi po navedbah tožeče stranke prenehala s kompenzacijo. Navedenega dejstva tožeča stranka v davčnem postopku, kljub večkratnim pozivom k predložitvi dokazov, tudi po presoji sodišča ni izkazala, saj kot skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja tožena stranka, ni navedla in izkazala niti terjatve do davčnega dolžnika, ki bi lahko bila predmet kompenzacije. Sodišče se namreč strinja, da knjigovodske kartice terjatve tožeče stranke ne dokazujejo, če terjatev ni hkrati izkazana z verodostojno knjigovodsko listino, ki je podlaga za knjiženje. V upravnem sporu prvič, pa še to povsem nekonkretizirano, tožeča stranka navaja pogodbena razmerja, iz katerih naj bi terjatve do davčnega dolžnika (zakonitega zastopnika tožeče stranke) izhajale. Gre za dejstva, ki jih tožeča stranka brez opravičenega razloga v davčnem postopku ni navedla in jih zato sodišče skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopustne tožene novote pri odločanju ni upoštevalo.

Dolžnikov dolžnik lahko v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi uveljavlja le ugovore iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na izvršbo in jih lahko uveljavlja davčni dolžnik v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Z ugovorom zastaranja zato tožnik tudi v upravnem sporu, katerega predmet je izključno kontrola pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, ne more biti uspešen.

Ker torej po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.