Jedro

V pisnem odgovoru, ki ga je pripravil toženec, sicer res ni govora o posojilu, pač pa o avansu in ne o pogodbenih obrestih, pač o donosu na kapital, vendar pa prvostopno sodišče ob upoštevanju določbe 99. člena ZOR pravilno sklepa, da se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Nadaljnje pravilo za razlago pogodb iz

100. člena ZOR pravi, da je potrebno nejasno določilo v pogodbi razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke. Glede na to, da je v konkretnem primeru toženec tik pred podpisom pri notarju napisal dogovor, katerega sta pravdni stranki podpisali, je ob upoštevanju navedenega določila 100. člena ZOR potrebno nejasno določilo o tem, ali je z besedo avans mišljeno posojilo ali tožnikov denarni vložek v posel, ki ga je vodil toženec, razlagati v korist tožnika, ki je jasno povedal, da je bilo govora le o posojilu in ne o družbeni pogodbi, na podlagi katere naj bi tožnik vložil denarni znesek v posel, ki ga je vodil toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 10.116.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2000 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 794.739,50 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da ni sledilo dobesedni razlagi določbe pogodbe oziroma dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama dne

16.12.1999, pri čemer pa ni obrazložilo, kakšna bi bila dobesedna razlaga tega dogovora, kar bi po mnenju tožene stranke moralo storiti. Očitno je, da je dobesedno razlago tega dogovora sodišče razumelo tako, kot ga je razumela tožena stranka in tudi tako, kot je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno. Šlo je namreč za vložek v profitabilen posel v Rusiji, ki pa še ni realiziran, zato je tožba preuranjena. Med strankama ni šlo za posojilo, kar dokazujejo tudi visoke obresti, ki jih tožnik niti ne zahteva, pač pa je bilo med njima dogovorjeno, da bo tožnik prejel tudi dodaten dobiček, kar izhaja iz toženčeve izpovedi, vendar tega dela izpovedi sodišče ni ocenilo.

Vrnitev denarja je bila pogojena z realizacijo posla, ki še ni končan, zato tožnik ne more zahtevati vrnitve denarja. Po mnenju pritožnika je zaključek sodišča o tem, da je šlo za posojilo, napačen, saj takšen zaključek ne izhaja iz pisnega dogovora, ki o posojilu ne govori, med strankama pa tudi ni bil dogovorjen rok vračila. Pritožnik nadalje meni, da je sodišče kršilo materialno pravo in odločilo v nasprotju s sodno prakso, ko je ugodilo primarnemu zahtevku tožeče stranke v delu, v katerem je le-ta zahtevala zakonske zamudne obresti od 17.1.2000 dalje do plačila. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožnik tožencu izročil

100.000,00 DEM. Četudi je šlo za posojilo, pa v primeru, ko gre za posojila v tuji valuti, ni mogoče zahtevati zakonskih zamudnih obresti, ampak le vrnitev tolarske protivrednosti na dan plačila z obrestmi za vezane devizne vloge na eno leto. Utemeljitev sodišča je v tem delu napačna, saj določba

71. člena Zakona o banki Slovenije in Zakon o deviznem poslovanju s predmetno zadevo nimata nobene zveze. Zaradi tega, ker je sodišče ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku je tožnik okoriščen, saj je splošno znano, da so zakonite zamudne obresti bistveno višje kot pa obresti na vezane devizne vloge, ki bi jih tožnik prejel, če bi devize vložil v banko. Pritožnik tudi meni, da je sodišče priznalo stroške tožeči stranki v nasprotju z odvetniško tarifo in tudi v nasprotju s predpisi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in logične razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj nima nobenih pomislekov glede zaključka, da je tožnik dne 16.12.1999 izročil tožencu

100.000,00 DEM kot posojilo za dobo enega meseca, ker je toženec potreboval denar za realizacijo nepremičninskega posla v Rusiji, ki naj bi bil realiziran v roku enega meseca, zato naj bi tožnec tožniku denar vrnil v roku enega meseca z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi. V pisnem dogovoru, ki ga je pripravil toženec, sicer res ni govora o posojilu, pač pa o avansu in ne o pogodbenih obrestih, pač o donosu na kapital, vendar pa prvostopno sodišče ob upoštevanju določbe 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pravilno sklepa, da se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Nadaljnje pravilo za razlago pogodb iz

100. člena ZOR pravi, da je potrebno nejasno določilo v pogodbi razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke.

Glede na to, da je v konkretnem primeru toženec tik pred podpisom pri notarju napisal dogovor, katerega sta pravdni stranki podpisali, je ob upoštevanju navedenega določila

100. člena ZOR potrebno nejasno določilo o tem, ali je z besedo avans mišljeno posojilo ali tožnikov denarni vložek v posel, ki ga je vodil toženec, razlagati v korist tožnika, ki je jasno povedal, da je bilo govora le o posojilu in ne o družbeni pogodbi, na podlagi katere naj bi tožnik vložil denarni znesek v posel, ki ga je vodil toženec. To je potrdil tudi B. P., zaslišan kot priča. Tudi na podlagi v dogovoru zapisane obveznosti toženca, da bo tožniku vrnil avansirana sredstva plus donos na kapital, sledi po prepričanju pritožbenega sodišča logičen zaključek, da je šlo za posojilo in ne za vlaganja tožnika v toženčev posel. Logično je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da bi bile tožnikove pravice dogovorjene drugače, na primer v določenem odstotku od dobička, če ne bi šlo za posojilo, pač pa za tožnikov denarni vložek v profitabilen posel v Rusiji, ki še ni realiziran.

Tudi dobesedna razlaga pisnega dogovora ne potrjuje toženčeve teze o tožnikovem denarnem vložku v toženčev posel, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju citiranih določil 99. in 100. člena ZOR in na podlagi jasne in prepričljive izpovedi tožnika, ki jo je potrdil B. P., zaslišan kot priča, povsem pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dne 16.12.1999 sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je tožnik posodil tožencu 100.000,00 DEM za dobo enega meseca, toženec pa prejetih sredstev vse doslej še ni vrnil. Nenazadnje je toženec ob zaslišanju potrdil, da mu je tožnik posodil denar za posel v Rusiji, ki še ni realiziran, zato še naprej ostaja v obvezi do tožnika. Povedal je tudi, da je v dogovoru navedeni znesek

5.000,00 DEM, ki bi ga moral plačati tožniku poleg glavnice, predstavljal obresti na kapital. Toženec je tudi potrdil, da je bilo dogovorjeno vračilo v roku enega meseca, saj je upal, da bo posel v tem roku realiziran. Tako je zapisano tudi v pisnem dogovoru, zato je zatrjevanje v pritožbi, da v dogovoru rok zapadlosti ni določen, neutemeljeno. Ob povedanem pa zatrjevanje toženca, da on posla ni imel za "čisto posojilo" in da naj bi tožnik poleg v pogodbi dogovorjenega donosa na kapital po dodatnem dogovoru prejel še določeno nagrado, odvisno od višine njegovega dobička iz tega posla, ni sprejemljivo oziroma upoštevno, saj je v nasprotju z izpovedjo samega toženca, ki je sicer potrdil, da je prejel denar kot posojilo oziroma nima podlage v nobenem od drugih izvedenih dokazov, saj o kakršnemkoli drugem zaslužku razen pogodbenih obresti, ki jih tožnik s tožbo niti ne zahteva, ne govori niti tožnik, niti takšna pravica ne izhaja iz pisnega dogovora. Ob povedanem je odločitev prvostopnega sodišča tudi materialnopravno pravilna, saj toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe, to je vrnil posojila (1. odstavek 557. člena ZOR), z izpolnitvijo obveznosti je v zamudi od 16.1.2000 dalje (1. odstavek 324. člena ZOR), zato je utemeljen tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti (1. odstavek 277. člena ZOR). Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 10.116.600,00 SIT, kar predstavlja tolarsko protivrednost

100.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva zamude dalje.

Tožnik je tožencu sicer izročil denar v tuji valuti in tudi toženec se je obvezal vrniti denar v tuji valuti. Ker tega prostovoljno ni storil, je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v domači valuti, saj so se plačila med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije lahko izvrševala le v domači valuti (2. odstavek

5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS št. 1/91). Pri tem je imel tožnik dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark oziroma evrov v tolarski protivrednosti v času plačila ali pa plačilo v tolarjih. Tožnik se je odločil za slednjo možnost, saj se njegov zahtevek nanaša na plačilo v domačem denarju, višina tožnikove tolarske terjatve pa je bila izračunana ob upoštevanju tečaja DEM na dan, ko je tožnikova terjatev zapadla v plačilo, toženec pa je prišel v plačilno zamudo. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju, mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti. Le v primeru, če bi tožnik zahteval plačilo tolarske protivrednostti evrov v času plačila, bi bil upravičen do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tej valuti in sicer zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko preprečila dvojna valorizacija tožnikove terjatve. Pritožnikova trditev, da je tožnik zaradi takšne odločitve okoriščen, saj je splošno znano, da so zakonske zamudne obresti bistveno višje kot pa obresti na devizne vloge, ki bi jih tožnik prejel, če bi devize vložil v banko, je glede na povedano neutemeljena, saj tožnik zahteva plačilo tolarjev, zato mu mora toženec, ki ob zapadlosti ni izpolnil svoje obveznosti, od te tolarske terjatve plačati zamudne obresti v višini, ki velja za terjatve v domači valuti.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priznalo stroške tožeči stranki v nasprotju z Odvetniško tarifo in v nasprotju s predpisi, je neobrazložen, zato ga sodišče druge stopnje ne more komentirati. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da stroškovna odločitev temelji na pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, po katerih mora stranka, ki v postopku ni uspela, povrniti nasprotni stranki vse potrebne stroške. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je prvostopno sodišče upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, pri čemer je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje v postopku ni storilo niti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev pritožnikove zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te stroške nosi pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP).