Jedro

Ker je namen dedovanja premoženjskih pravic po ZPVAS, da jih pridobi tisti, ki naj bi imel tudi drugo premoženje, je zmotna pritožbena trditev, da bi moral dedovati premoženjske pravice pritožnik samo zato, ker je bil član agrarne skupnosti v času smrti pok. A.K.. Pomemben je trenutek odločanja, saj naj bi pridobil premoženjsko pravico tisti od dedičev, ki jih bo dejansko koristil in mora zato tudi biti včlanjen v agrarno skupnost. Članstvo v agrarni skupnosti bi moralo odražati ta namen. Če ga ne in to zatrjuje, mora imeti pravno varstvo: to je možnost, da v sodnem postopku doseže vključitev v članstvo agrarne skupnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Po pok. A.K. je bi zapuščinski postopek končan s sklepom o dedovanju z dne 16.11.1998. Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Kopru je 12.11.2009 predlagalo, da se izda po tem zapustniku dodatni sklep o dedovanju, ker je zapustnik še vedno vpisan kot skupni lastnik pri več nepremičninah, ki sodijo po Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača – Koper v ureditveno območje državnega lokacijskega načrta, predlagateljica pa želi glede teh nepremični urediti premoženjskopravno razmerje s pravnimi nasledniki. Pridobitev teh nepremičnin je za predlagateljico nujna, zato je s predlogom z dne 6.7.2010 predlagala imenovanje skrbnika zapuščine. Sodišče prve stopnje je glede naknadno najdenega premoženja ugotovilo, da gre za premoženjske pravice, ki so bile ob ponovni vzpostavitvi Agrarne skupnosti O. vrnjene prejšnjim članom. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je na podlagi 2. odst. 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja (ZPVAS) odločilo, da naknadno najdeno premoženje zapustnika v celoti deduje zapustnikov sin L.K., ki se je izkazal s članstvom v Agrarni skupnosti O..

Zoper dodatni sklep o dedovanju je vložil pritožbo dedič L.K.. V pritožbi navaja, da je zapustnik umrl leta 1997. Na podlagi 132. člena ZD je v trenutku njegove smrti zapuščina prešla na dediče. Takrat je bil član Agrarne skupnosti on. O tem je sodišču prve stopnje predložil ustrezno notarsko overjeno listino z dne 2.11.1998, iz katere izhaja, da je bil v skladu z v letu 1997 veljavnimi pravili Agrarne skupnosti O. od leta 1998 vpisan v članstvo te agrarne skupnosti. Če bi se v prvotnem zapuščinskem postopku po pokojnem A.K. vedelo za obstoj zapuščine v delu, ki je predmet dodatnega sklepa o dedovanju (nepremičnina agrarne skupnosti), bi bil po (prvem) sklepu o dedovanju dedič pritožnik, saj je na podlagi oporoke postal dedič stanovanjske hiše v O.. Tudi pravila Agrarne skupnosti so takrat določala, da se članstvo pridobi z dedovanjem. Ob odločanju o dedovanju v letu 1998 so bile nepremičnine agrarne skupnosti spregledane. V tem času pa so se spremenila tudi pravila Agrarne skupnosti O.. V to skupnost se je včlanil drug dedič, njegov brat La.K.. Vse te okoliščine ne morejo vplivati na odločitev, saj je nesporno bil pritožnik v letu 1998 vpisan v članski imenik agrarne skupnosti, v letu 2010 je še vedno živ, zato meni, da bi bil zakoniti naslov za spremembo članstva lahko le sklep o dedovanju po njem. Ob takšni listini z dne 2.11.1998 in pravilni uporabi 132. člena ZD, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je dedič naknadno najdenega premoženja on. Predlaga spremembo dodatnega sklepa o dedovanju v tem smislu. Podrejeno pa predlaga, da se zapuščinski postopek prekine in oba dediča napoti na pravdo, ker je med njima spor o zakonitosti potrdila o članstvu v Agrarni skupnosti O.. V kolikor stališče pritožnika po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno, še opozarja, da je v vlogi z dne 13.2.2010 nedvoumno podal izjavo o uveljavljanju pravice do nujnega deleža v gotovini in bi mu moralo sodišče najmanj prisoditi nujni delež v gotovini. Naknadno je poslal še dopolnitev pritožbe, ki ji je priložil potrdilo Upravne enote z dne 14.9.2010, da je bil član Agrarne skupnosti O. v času od 2.11.1998 do 8.5.2009. To potrdilo je pridobil šele 15.9.2010, saj mu ga predhodno kljub večkratnim prošnjam in urgencam na Upravni enoti niso hoteli izdati. Zato ga tudi prej ni mogel predložiti v spis. Pojasnjuje, da to potrdilo samo dopolnjuje listino, s katero je pritožnik predhodno razpolagal in jo je že sam predložil sodišču prve stopnje ter z njo dokazoval upravičenje do dedovanja naknadno najdene zapuščine.

Dedič La.K. je na pritožbo odgovoril. Po mnenju tega dediča je edino odločilno dejstvo, da pritožnik do zaključka zapuščinskega postopka, v katerem je sodišče odločalo o dedovanju naknadno najdenega premoženja, ni izkazal, da bi bil član agrarne skupnosti. Zapuščina res preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti, pri dedovanju premoženjskih pravic agrarne skupnosti pa gre za specialni predpis, kjer mora sodišče ugotoviti, ali je kateri izmed sicer zakonitih dedičev član agrarne skupnosti in le-ta lahko deduje v naravi. Ker gre za specialno ureditev, ki predstavlja izjemo od ureditve v Zakonu o dedovanju, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Za ta postopek ni pomembno, zakaj je prišlo do spremembe članstva ali pravil agrarne skupnosti. Če bi pritožnik menil, da so mu bile kršene kakšne pravice, bi moral to uveljavljati s posebno tožbo. Tudi potrdilo, ki ga je pritožnik predložil šele v dopolnitvi pritožbe je neupoštevno, saj je predloženo prepozno. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je moralo izpodbijani sklep razveljaviti, ker ne drži ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da pritožnik L.K. ni uveljavljal pravice do izplačila nujnega deleža v gotovini. V vlogi z dne 13.2.2010 na 43. strani spisa je jasno zapisal, da v kolikor mu sodišče ne more priznati legitimne pravice članstva v Agrarni skupnosti O., uveljavlja pravico do nujnega deleža v gotovini. Vrednost zapustnikovega naknadno najdenega premoženja naj bi znašala preko 100.000,00 EUR. Odločitev, da naknadno najdeno premoženje deduje v celoti zapustnikov sin La.K., drugemu sinu pa ne pripada ničesar, ni pravilna in bo sodišče prve stopnje moralo o pravici drugega dediča še enkrat odločati. Že iz tega razloga je moralo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje (drugi odstavek 365. čl. ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

Če so predmet dedovanja premoženjske pravice, ki so bile odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS in so se te pravice vrnile agrarni skupnosti oziroma njenim članom po ponovni vzpostavitvi in organiziranj agrarne skupnosti, se dedovanje izvede v skladu z določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS. V tem primeru lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. Takšna ureditev je bila sprejeta v posebnem zakonu, ki drugače kot Zakon o denacionalizaciji ureja dedovanje vrnjenega premoženja, ker člani pridobijo premoženjske pravice, ki so praviloma vezane na obstoj nekega drugega premoženja, predvsem kmetijskih in gozdnih zemljišč, saj brez tega premoženja premoženjske pravice v agrarni skupnosti nimajo posebnega pomena. Tudi, ko je Ustavno sodišče RS sprejelo interpretacijsko odločbo in razlagalo tretji odstavek 4. člena ZPVAS je pojasnilo, da morajo imeti člani, ki se jim vrnejo premoženjske pravice ustrezne pravice na nepremičninah, na katerih se »dejavnost« agrarne skupnosti opravlja ali pa morajo imeti možnost take pravice vsaj pridobiti. Če pravic ne bi mogli uresničevati, tudi ne bi imeli pravice do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti.

Ker je namen dedovanja premoženjskih pravic po ZPVAS, da jih pridobi tisti, ki naj bi imel tudi drugo premoženje (kmetijska ali gozdna zemljišča), je zmotna pritožbena trditev, da bi moral dedovati premoženjske pravice pritožnik samo zato, ker je bil član agrarne skupnosti v času smrti pok. A.K.. Za dedovanju teh pravic je glede na predstavljeni namen zakona pomemben trenutek odločanja, saj naj bi pridobil premoženjsko pravico tisti od dedičev, ki jih bo dejansko koristil in mora zato tudi biti včlanjen v agrarno skupnost. Opisani namen zakona je pomemben še iz drugega razloga: član agrarne skupnosti bi moral biti tisti, ki te premoženjske pravice dejansko potrebuje. Zato bi moralo članstvo v agrarni skupnosti odražati ta namen. Če ga ne in to zatrjuje pritožnik, mora imeti pravno varstvo: to je možnost, da v sodnem postopku doseže vključitev v članstvo agrarne skupnosti. Ker ZPVAS veže na članstvo v agrarni skupnosti pomembno premoženjsko posledico (dedovanje v naravi), mora imeti vsak od potencialnih dedičev možnost, da v sodnem postopku uveljavi to svojo pravico. Iz tega razloga pritožnik utemeljeno predlaga, da ga zapuščinsko sodišče napoti na pravdo, saj je njegova pravica do dediščine odvisna od članstva v agrarni skupnosti (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Agrarna skupnost ne more članstvo omejevati brez razumnih razlogov. Smisel omejenega članstva je v tem, da se člani sprejemajo po kriterijih, ki jih zakon zasleduje. Nesmiselno bi bilo članstvo omejevati v primeru, ko nobeden od možnih članov ne zasleduje namena zaradi katerega je bila agrarna skupnost ponovno vzpostavljena. Dedovanje takšnega premoženja mora sodišče izpeljati po pravilih, ki jih je določil ZPVAS, zato je agrarna skupnost tista, ki mora upoštevati vse konkretne okoliščine ob sprejemanju članov, da bo dosežen namen zakona. Če jih ne upošteva, pa mora imeti dedič možnost, da lahko zahteva vključitev v članstvo agrarne skupnosti, ker je od tega odvisna njegova pravica do dediščine. Če pritožnik trdi, da mu agrarna skupnost neutemeljeno odreka članstvo, bo zato moralo sodišče prekiniti zapuščinski postopek in ga napotiti, da v pravdnem postopku to dokaže.