Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z razveljavitvijo 202. a člena in uveljavitvijo 202. č člena ZP-1 je prišlo zgolj do spremembe določb, ki urejajo postopek odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, medtem ko so pogoji za izrek te sankcije ostali nespremenjeni.
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo PR 65/2011 z dne 19. 8. 2011 storilca D. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo enotno sankcijo – globo v višini 1.250,00 € ter 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki so bile vanj vpisane 20. 11. 2010. Storilcu je dovolilo obročno plačilo izrečene globe ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišča v Mariboru je s sodbo PRp 631/2011 z dne 7. 12. 2011 pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.
2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1G, Ur. l. RS, št. 9/2011 z dne 11. 2. 2011), s katerim je bil 202. a člen črtan in je bilo odločanje o izdaji sklepa ter o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja opredeljeno v novem 202. č členu. Sodišče tako ni imelo več pravne podlage za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč le za izrek kazenskih točk. Zaradi navedene spremembe materialnopravnih določb bi sodišče moralo uporabiti milejši predpis in ravnati skladno z 202. č členom ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru navedel, da z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti soglaša. B.
4. Z uveljavitvijo ZP-1G, ki je pričel veljati 13. 3. 2011, so bile razveljavljene določbe 202. a člena ZP-1, odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je urejena v novih določbah 202. č člena sedaj veljavnega ZP-1. Po določbi petega odstavka 202. a člena ZP-1 je sodišče storilcu, ki mu je izreklo stransko sankcijo kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, hkrati s sodbo izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Od uveljavitve novega 202. č člena ZP-1 sodišče to sankcijo vselej izreče s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodb oziroma odločb, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke.
5. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam vlagateljice, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je, na podlagi petega odstavka 202. a člena ZP-1, storilcu z isto sodbo izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kršilo materialno pravo, saj naj bi bil kasnejši predpis za storilca milejši. Z razveljavitvijo 202. a člena in uveljavitvijo 202. č člena ZP-1 je prišlo zgolj do spremembe določb, ki urejajo postopek odločanja in izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, medtem ko so pogoji za izrek te sankcije ostali nespremenjeni (tretji odstavek 22. člena ZP-1). Zakonska sprememba, na katero opozarja vlagateljica, tako v ničemer ne posega v materialnopravno podlago za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato sodišče z uporabo petega odstavka 202. a člena ZP-1 tudi ni moglo kršiti pravil o časovni veljavnosti materialnopravnih določb (drugi odstavek 2. člena ZP-1).
6. S tem, ko je sodišče storilcu z isto sodbo izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa tudi ni kršilo pravil postopka. Že v odločbi IV Ips 4/2012 z dne 21. 2. 2012 je Vrhovno sodišče opozorilo na določbo šestega odstavka 52. člena ZP-1G, po kateri se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških, če v prejšnjih določbah tega člena ni drugače določeno. Ker uporaba 202. a oziroma 202. č člena ZP-1 ni posebej normirana, se za postopke, ki so bili začeti pred 13. 3. 2011, uporabljajo dotedanje določbe ZP-1. V obravnavanem primeru se je postopek o prekršku začel 21. 12. 2010, z dnem vložitve obdolžilnega predloga pri sodišču prve stopnje (prvi odstavek 103. člena ZP-1), torej pred uveljavitvijo ZP-1G. Glede na navedeno je sodišče postopek o prekršku utemeljeno nadaljevalo in končalo po določbah ZP-1, ki so veljale ob začetku postopka o prekršku.
7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljena kršitev ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).