Jedro

Soodgovornost tožeče stranke v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ ne more biti podana zgolj zato, ker je tretja tožnica v časovno nedoločenem obdobju pred škodnim dogodkom tožencu občasno točila alkohol in ga domnevno ščuvala proti sosedom zaradi obstoječih vaških konfliktov. Takšno naziranje toženca je bistveno preširoko, saj malodane izhaja iz t. i. „sine qua non“ razumevanja vzročne zveze, ki pa se lahko širi praktično v neskončnost, zato ne more biti nobenega dvoma, da v pravnem pomenu ni upoštevno.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na del toženčevega zagovora v kazenskem postopku, na izsledke katerega je tudi vezano, v nobenem primeru ne more biti problematično.

ZPP v 253. členu res določa, da se izvedenca praviloma zasliši ustno, kar je odraz načela neposrednosti v pravdnem postopku, vendar pa kršitev tega člena ni nujno podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal mnenje pisno, pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, ter če pravdna stranka ne poda takšnih pripomb na mnenje, zaradi katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan prvi tožnici plačati 84,57 EUR, drugi tožnici 251,46 EUR, tretja tožnica je dolžna tožencu plačati 247,29 EUR, četrti tožnik pa je dolžan tožencu plačati 35,67 EUR, vse iz naslova stroškov postopka. Vsi so dolžni plačati v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan prvi tožnici DM plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR, drugi tožnici ŽM odškodnino v višini 800,00 EUR in tretji tožnici ZM odškodnino v višini 1.000,00 EUR, povsod skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2008 dalje do plačila, v presežku, tj. za 4.900,00 EUR pri prvi tožnici, za 1.200,00 EUR pri drugi tožnici ter za 8.000,00 EUR pri tretji tožnici, pa je tožbene zahtevke zavrnilo (I., II. in III. točka izreka). Nadalje je sodišče naložilo tožencu plačati odškodnino četrtemu tožniku JM v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000,00 EUR od 22. 1. 2008 dalje do plačila ter od zneska 700,00 EUR od 10. 3. 2006 dalje do plačila. V presežku (4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2008 dalje do plačila in 316,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2006 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek četrtega tožnika zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče je sklenilo še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 1.010,09 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se iz vseh formalnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da s sodbo na podlagi pripoznave izreče, da je toženec dolžan tožnici DM plačati odškodnino v znesku 240,00 EUR, v preostanku pa tožbeni zahtevek zavrne; tožbena zahtevka glede ŽM in ZM v celoti zavrne; s sodbo na podlagi pripoznave JM prisodi znesek 420,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne; spremeni stroškovni izrek tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti njene stroške postopka. Pritožnik podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, uveljavlja pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo (delno) pripoznal tožbeni zahtevek prve tožnice v znesku 400,00 EUR (ob upoštevanju zatrjevanega soprispevka oškodovanca pa 240,00 EUR) in zahtevek četrtega tožnika v znesku 700,00 EUR (ob upoštevanju soprispevka 420,00 EUR), ker pa sodišče v tem delu ni izdalo (delne) sodbe na podlagi pripoznave, je prekršilo določilo 316. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče prve stopnje z več postopanji toženi stranki nepravilno in nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa na napačne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje. Navedeno v prvi vrsti velja za neizvedbo dokaza z zaslišanjem s strani toženca predlaganih prič VŠ in FB, ki bi vedela izpovedati, da je ZM tožencu večkrat (tudi kritičnega dne) posredovala alkoholne pijače, kljub temu, da je vedela, da ima težave z alkoholom in je v takšnem stanju lahko agresiven, s čimer je podana soodgovornost tožnikov oz. bistven prispevek ene izmed njih k nastanku škodnega dogodka ter k nastali škodi. Izpodbijana sodba prav tako nima razlogov, zakaj je bil zavrnjen dokazni predlog tožene stranke po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za toženca, ki bi se strokovno opredelil do vprašanja, ali je šlo za dalj časa sistematično ščuvanje tretje tožnice, ki je pri tožencu glede na njegovo možgansko poškodovanost zaradi alkoholizma predstavljalo sprožilni moment za njegovo ravnanje, s čimer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo z neizvedbo dokaza s podajanjem izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje neposredno na glavni obravnavi. Izvedba dokaza z izvedencem na način, da le-ta poda izvid in mnenje na glavni obravnavi, je pravilo in ga je potrebno izvesti vselej, ko to zahteva ena izmed pravdnih strank. Tožena stranka namreč ni mogla razčistiti pomanjkljivosti in nejasnosti v izvedenskem mnenju, na katere opozarja tudi v pritožbi. Izvedensko mnenje se ne opredeljuje do morebitnih predhodnih psihičnih težavah oz. obolenj pri tožnikih, kar je tožena stranka izrecno predlagala, v tč. 6 izvedenskega mnenja so podana nasprotja, kakor tudi nejasnosti, saj je z življenjsko-logičnega vidika očitno, da oseba, ki v trenutku škodnega dogodka spi (kar velja za drugo tožnico), ne more utrpeti primarnega strahu, ki ga sicer ugotavlja izvedenka. Prav tako je prisojena odškodnina za posamezne tožnike bistveno previsoka. Prva tožnica je sicer utrpela intenziven primarni strah, ki pa niti ni mejil na grozo in je bil sorazmerno kratkotrajen, ni pa utrpela nikakršnih telesnih poškodb. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je drugi tožnici, ki je v času škodnega dogodka spala in se tako sprva sploh ni mogla zavedati dogajanja okrog sebe, sploh prisodilo odškodnino; če že, pa je tudi višina pretirana, saj ni bila življenjsko ogrožena, ostala je v zgornjem nadstropju in v pritličje ni prišla. Tretja tožnica in četrti tožnik sta utrpela zgolj kratkotrajen primarni strah in ob celotnem dogajanju nista bila življenjsko ogrožena, saj sta se nahajala v zaklenjeni hiši, prav tako je previsoko dosojena odškodnina iz naslova sekundarnega strahu. Pritožnik napada tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče ne bi smelo »deliti« pravdnih stroškov na način aritmetične sredine uspeha po temelju in po višini, saj v zvezi z dokazovanjem temelja niso nastali nobeni stroški. Bistveno prenizko je ovrednotena tudi postavka tožene stranke »strošek za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe«.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je (razen v stroškovnem delu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP pa pri tem ni storilo.

6. Pritožnik neupravičeno očita sodišču prve stopnje, da je z več nezakonitimi postopanji zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s čimer toženi stranki naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, še več – kršena naj bi bila tudi njena ustavna in nadnacionalno zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Po presoji sodišča druge stopnje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje s strani toženca predlaganih prič VŠ in FB ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja za odločitev v obravnavani zadevi in je bil navedeni dokazni predlog upravičeno zavrnjen. Tožena stranka že na trditveni podlagi neuspešno (in tudi po mnenju sodišča druge stopnje precej pavšalno) uveljavlja podano soodgovornost tožeče stranke, natančneje tretje tožnice ZM. Dokazni postopek v predmetni zadevi (zlasti zaslišanje toženca in tretje tožnice), kakor tudi v kazenskem postopku, na katerega pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (po KZ-1 sedaj to ustreza pojmu krivde) je pravdno sodišče vezano (14. člen ZPP), je jasno pokazal, (kar povsem sprejemljivo in izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa pavšalno, protispisno ali celo arbitrarno, kakor meni pritožnik, pojasni sodišče prve stopnje), da tretja tožnica kritičnega dne tožencu ni posredovala kakšnih alkoholnih pijač, saj toženec tega dne pred škodnim dogodkom ni bil v osebnem stiku z družino tožnikov, temveč zgolj v telefonskem, pa tudi sicer predlagani priči ne bi vedeli izpovedati ničesar o dogajanju tega dne, saj v zvezi s tem niso bile podane niti trditve tožene stranke. Soodgovornost tožeče stranke v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne more biti podana zgolj zato, ker je tretja tožnica v časovno nedoločenem obdobju pred škodnim dogodkom tožencu občasno točila alkohol in ga domnevno ščuvala proti sosedom zaradi obstoječih vaških konfliktov. Takšno naziranje toženca je bistveno preširoko, saj malodane izhaja iz t. i. „sine qua non“ razumevanja vzročne zveze, ki pa se lahko širi praktično v neskončnost, zato ne more biti nobenega dvoma, da v pravnem pomenu ni upoštevno in ne potrjuje povezanih pritožbenih očitkov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

7. Iz istega razloga sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke za toženca, ki bi ugotavljal morebitne povezave med „dalj časa trajajočim opivanjem in ščuvanjem tretje tožnice ob toženčevi siceršnji možganski poškodovanosti zaradi alkoholizma“ ter nastankom škodnega dogodka. Sicer drži, da v razlogih izpodbijane sodbe manjka izrecna obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga tožene stranke, toda zgolj to dejstvo, ob siceršnji utemeljeni pojasnitvi nepotrebnosti razčiščevanja dogajanja pred samim škodnim dogodkom ali poglabljanja v toženčevo „možgansko poškodovanost“, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje opozarja tudi, da je bil izvedenec psihiatrične stroke za toženca postavljen že v kazenskem postopku zoper njega, njegovo izčrpno izvedensko mnenje (priloga C37) pa je sodišče prve stopnje prebralo v dokaznem postopku, torej ne more biti dvoma, da je bilo s psihiatričnim izvidom toženca v celoti seznanjeno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne bi smelo opirati na (ob)toženčev zagovor v kazenskem postopku, češ da obdolženec ni dolžan govoriti po resnici, pa sodišče druge stopnje pripominja, da gre v resnici za notranje logično nasprotje v pritožbenih trditvah tožene stranke, saj bi bilo gotovo v korist (ob)toženca, da bi v svojem zagovoru omenil opijanje, ščuvanje in morebitne druge vplive tožnikov na njegova sledeča ravnanja, ne pa da se je zagovarjal, da se je [sam] odločil, da bo tistega večera stopil do M. in jih prestrašil (priloga C14). V celotnem kazenskem spisu s strani obtoženčeve materialne ter formalne obrambe ni najti nobenih indicev, ki bi kazali na naknadno zatrjevano soodgovornost v pravdnem postopku. Seveda v kazenskem postopku ni deljene odgovornosti, je pa najmanj nenavadno, da ta sporni del dejanskega stanja ni bil izpostavljen že prej. Pa tudi sicer o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), zato sklicevanje sodišča prve stopnje na del toženčevega zagovora v kazenskem postopku, na izsledke katerega je tudi vezano, v nobenem primeru ne more biti problematično, kakor meni pritožnik.

8. Pritožnik nadalje nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje arbitrarno in neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po neposrednem zaslišanju izvedenke psihiatrične stroke, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 253. člen ZPP. ZPP v 253. členu res določa, da se izvedenca praviloma zasliši ustno, kar je odraz načela neposrednosti v pravdnem postopku (prvi odstavek 4. člena ZPP), vendar pa kršitev tega člena ni nujno podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal mnenje pisno, pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, ter če pravdna stranka ne poda takšnih pripomb na mnenje, zaradi katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati (tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 397/2008 z dne 27. 1. 2011). Sodišče prve stopnje je pisnemu mnenju izvedenke, ki je ocenila posledice škodnega dogodka pri tožnikih, utemeljeno v celoti sledilo (saj ga je označilo za prepričljivo, razumljivo in konsistentno) in tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v strokovnost ter verodostojnost tega mnenja. Pritrditi kaže povsem zadostno obrazloženemu stališču sodišča prve stopnje, da je toženec svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in posledični dokazni predlog po neposrednem zaslišanju izvedenke „utemeljil“ le pavšalno, češ da bo „na ta način mogoče razjasniti določene pomanjkljivosti, nekonsistentnosti in nejasnosti“ v izvedenskem mnenju; ker tovrstnih napak v mnenju sodišče prve stopnje ni našlo (niti jih ne najde sodišče druge stopnje), pa je bil dokazni predlog tožene stranke, upoštevaje načelo ekonomičnosti v pravdnem postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP), upravičeno zavrnjen. Napačno je mnenje pritožnika, da je izvedba dokaza z izvedencem na način, da slednji poda izvid in mnenje na glavni obravnavi, obvezna v vsakem primeru, kadar to zahteva ena od pravdnih strank, ne oziraje se na (ne)obrazloženost takega predloga. Očitke, da je izvedensko mnenje „najmanj pomanjkljivo“, toženec nameri (šele) v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jih v celoti zavrača kot neutemeljene.

9. Pritožbena navedba, da se izvedenka ne opredeli do morebitnih predhodnih psihičnih težav oz. obolenj pri tožnikih, iz katerih naj bi izvirale zatrjevane posledice škodnega dogodka, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec je v odgovoru na tožbo (povsem pavšalno) zgolj pri tretji tožnici in izključno v zvezi z zahtevano odškodnino z naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožbeni zahtevek je bil v tem delu zavrnjen) zatrjeval le, da njene „morebitne anksioznosti in depresivnosti v nobenem primeru ni mogoče pripisati škodnemu dogodku, pač pa predvsem njeni osebnostni strukturi“, do česar se izvedensko mnenje v tč. 10 jasno opredeli (enako izpodbijana sodba v zaključku 2. odst. na str. 13), tudi na podlagi preučitve zdravstvenih kartonov tretje tožnice ter ostalih tožnikov, zato je nasproten pritožbeni očitek protispisen. Pa tudi sicer sodišče druge stopnje opozarja, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je, praviloma torej upoštevaje tudi njegove predhodne zdravstvene in druge lastnosti, saj posamezen škodni dogodek na različne ljudi gotovo vpliva različno.

10. Nadalje v izvedenskem mnenju ni nasprotij, kakor meni pritožnik. V tč. 6 res prihaja do zamenjave, saj sta najprej omenjeni druga in tretja tožnica, nato pa prva in druga tožnica, toda gre le za očitno tipkarsko napako, ki pa glede na siceršnjo smiselnost vsebine v nobenem pogledu ne more vplivati na razumljivost ugotovitev izvedenke. Prav tako so neupravičeno izpodbijani zaključki mnenja, na katere se opira sodba sodišča prve stopnje, da je tudi druga tožnica ŽM zaradi škodnega dogodka utrpela primarni strah, saj naj bi v trenutku travmatičnega dogodka spala. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je druga tožnica v trenutku, ko se je začelo streljanje, res spala, nikakor pa ni spala ves čas dogajanja, kakor skuša prikazati pritožnik (kaj takega bi bilo življenjsko izkustveno absurdno, ne pa dejstvo, da se je tudi druga tožnica nedvomno prestrašila). Nesporno je bilo ugotovljeno, da je streljanje trajalo daljši čas, toženec je hodil okrog hiše, repetiral pištolo, se vmes celo napotil domov po nove naboje, medtem pa je druga tožnica kar trikrat klicala policijo, klicali so jo tudi drugi sosedje. Druga tožnica se je večji del dogajanja res nahajala v zgornjem nadstropju hiše, vendar pa je izvedenka v 1. tč. mnenja povsem prepričljivo, življenjsko in logično pojasnila, zakaj je tudi ona doživela primarni strah (in nadalje sekundarni ter t. i. akutno stresno reakcijo), v kar sodišče druge stopnje nima pomislekov, kakor jih ni imelo niti sodišče prve stopnje; drugačna interpretacija pritožnika pa ni sprejemljiva.

11. Pritožnik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje kršilo 316. člena ZPP, ko za del pripoznanega tožbenega zahtevka (tj. 400,00 EUR oz. 240,00 EUR pri prvi tožnici in 700,00 EUR oz. 420,00 EUR pri četrtem tožniku) ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, saj so bili izpolnjeni pogoji za izdajo takšne sodbe. Sodišče druge stopnje opozarja na določilo prvega odstavka 314. člena ZPP, v skladu s katerim lahko

sodišče, če je zaradi pripoznave samo del posameznega tožbenega zahtevka zrel za končno odločbo, glede zrelega dela zahtevka konča obravnavo in izda delno sodbo (na podlagi pripoznave), ob čemer pri presoji vprašanja, ali naj izda delno sodbo, upošteva zlasti velikost dela zahtevka, ki je zrel za odločbo (tretji odstavek 314. člena ZPP). Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo

izdati delno sodbo na podlagi pripoznave že med postopkom, saj gre za diskrecijsko pravico sodišča, ob čemer ne gre spregledati, da je bil pripoznani del zahtevka glede na celotno vrednost spora nesorazmerno majhen (660,00 EUR od sicer skupaj zahtevanih 24.916,77 EUR) in bi bila tudi po presoji sodišča druge stopnje izdaja takšne sodbe nesmotrna. Sicer drži pritožbeni očitek, da bi skladno s prvim odstavkom 316. člena ZPP sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi toženčevo delno pripoznavo zahtevka, vendar pa navedena opustitev oz. kršitev prvega odstavka 316. člena ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženec očitno spregleda, da bi si v primeru izdaje delne sodbe, za kar se zavzema, deloma celo zožil manevrski prostor uveljavljanja pritožbenih razlogov, saj se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zato, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (tretji odstavek 338. člena ZPP).

12. V zvezi z izpodbijanjem višine dosojenih odškodnin za posamezne tožnike pritožnik protispisno navaja, da je šlo pri prvi tožnici za strah, ki ni mejil na grozo, saj drugačen zaključek izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke (tč. 4), omenja pa ga tudi sodba sodišča prve stopnje (str. 11). Glede na izvedensko mnenje, na katerega se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in ga v izogib ponavljanju ne bo posebej povzemalo, kakor tudi upoštevaje dejanske ugotovitve, v katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, strah gotovo ni bil kratkotrajen, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da pri prvi tožnici niso nastale kakšne telesne poškodbe, kar iz nerazumljivih razlogov izpostavlja pritožnik. Na očitek napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje drugi tožnici sploh prisodilo odškodnino, čeprav naj bi v času škodnega dogodka spala, je sodišče druge stopnje odgovorilo že zgoraj, v zvezi z odmero višine odškodnine pa glede na prepričljive zaključke izvedenskega mnenja in izveden dokazni postopek z zaslišanjem strank ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe, da se druga tožnica ni počutila življenjsko ogrožena, ker se je večidel nahajala v gornjem nadstropju, toženec pa v hišo ni vstopil (vendarle velja opomniti, da je slednje poskušal s plazenjem skozi deloma razbito okno, a pri tem ni bil uspešen), smiselno enako pa pritožnik zatrjuje tudi glede tretje tožnice ter četrtega tožnika, ki naj ne bi bila življenjsko ogrožena zlasti iz razloga, ker sta se skrivala v zaklenjeni hiši (opomniti velja, kakor izhaja tudi iz kazenske sodbe, da je toženec med kričanjem, da bo vse pobil, tekom daljšega časovnega obdobja večkrat streljal skozi okno kuhinje, skozi pomožna vrata in skozi okno spalnice v notranjost hiše, v kateri so se tedaj skrivali tožniki). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine izpodbijanih odškodnin za nepremoženjsko škodo (tj. za primarni in sekundarni strah pri vseh tožnikih) ustrezno upoštevalo določila 179. člena OZ (stopnja in trajanje strahu) ter tudi pojasnilo dejanske okoliščine posledic škodnega dogodka pri posameznih tožnikih, na katere je oprlo svojo sodbo, drugačne pritožnikove interpretacije pa niso utemeljene. Sodišče je upoštevalo, da je višina pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter da ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na primerljive okvire sodne prakse (t. i. objektivni element odmere odškodnine), tj. določitev odškodnine v drugih podobnih primerih (npr. v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 245/96 in II Ips 474/96; ob ustreznem upoštevanju razlik v smislu prisotnosti strelnih telesnih poškodb pri oškodovancih v navedenih zadevah) in upoštevaje razmerje med različnimi oblikami škod ter odškodnin zanje, po presoji sodišča druge stopnje tožnikom odmerjena odškodnina ni previsoka, kvečjemu nasprotno, vendar pa to mnenje sodišča druge stopnje seveda ne more iti v škodo toženca kot edinega pritožnika (359. člen ZPP).

13. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče druge stopnje prvenstveno ugotavlja, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi, kolikor so razumljivi, napačni, saj ni jasno, na kateri podlagi sodišče šteje, da so tožniki v postopku po višini uspeli s 26 %, „dodatno pa še glede temelja za 40 %, torej skupno sodišče šteje, da so uspeli s približno ½ zahtevka“. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje zmotno delilo stroške po temelju in po višini, saj v zvezi z obravnavanjem ter dokazovanjem temelja (sploh upoštevaje vezanost na kazensko sodbo) niso nastali nobeni posebni stroški. Prva tožnica je torej uspela s 37,97 % svojega zahtevka, druga tožnica s 40 %, tretja tožnica z 11,11 %, četrti tožnik pa z 28,25 %. Tožniki so navadni sosporniki in niso ne solidarni zavezanci ne solidarni upravičenci.

14. Četudi pritožnik (neupravičeno) nasprotuje zgolj (prenizki) odmeri stroškov v postavki „strošek za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe“ (sklicuje se namreč na napačno postavko odvetniške tarife), je sodišče prve stopnje tudi pri več drugih postavkah napačno uporabilo materialno pravo, tj. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče druge stopnje je posledično ponovno odmerilo potrebne stroške pravdnih strank (prvi odstavek 155. člena ZPP) na podlagi priglašenih stroškovnikov in v skladu z določbami ZOdvT ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je tako priznalo 578,50 EUR nagrade za postopek, povišano za 0,9 zaradi hkratnega zastopanja štirih strank, 534,00 EUR nagrade za narok, oboje povišano za 20 % DDV, 5,50 EUR za fotokopiranje in tiskanje dokumentacije, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, 795,00 EUR stroškov izvedenke ter 615,00 EUR za sodno takso, kar znese skupaj 3.395,28 EUR, od česar na vsakega tožnika, ki so tožbo vložili skupaj in imeli istega pooblaščenca, odpade 848,82 EUR: tako so upravičeni prva tožnica do 322,29 EUR, druga tožnica do 339,52 EUR, tretja tožnica do 93,37 EUR in četrti tožnik do 239,45 EUR. Tožencu sodišče druge stopnje priznava 578,50 EUR nagrade za postopek, 534,00 EUR nagrade za narok, 133,50 EUR nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe (tar. št. 3461 in ne 3468), vse povečano za 20 % DDV, 17,76 EUR potnih stroškov za prihod pooblaščenca na tri naroke ter 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov, kar znese skupaj 1.532,96 EUR, od česar na vsakega tožnika odpade 383,24 EUR. Prva tožnica je tožencu zato dolžna 237,72 EUR, druga 88,12 EUR, tretja 340,66 EUR in četrti tožnik 275,12 EUR. Po pobotanju se izkaže, da je toženec dolžan prvi tožnici 84,57 EUR, drugi tožnici 251,46 EUR, medtem ko je tretja tožnica dolžna njemu 247,29 EUR, četrti tožnik pa 35,67 EUR. Paricijski rok in tek morebitnih zamudnih obresti sta določena v skladu z drugim in tretjim odstavkom 313. člena ZPP.

15. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v V. točki izreka, kakor izhaja iz I. točke izreka te sodbe (355. člen ZPP). V preostalem delu pa razlogi, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje, kakor izhaja iz II. točke izreka, pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe tudi ni zaznalo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj pri izpodbijanju stroškovnega dela sodbe sodišča prve stopnje, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).