Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba predlagateljic se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 4. točki.

II. Pritožbi nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 5. točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki ga je dolžna plačati, zniža za 123,76 EUR (na 210,62 EUR). Zoper ta znesek pa se tudi njena pritožba sicer zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljici sta dolžni povrniti 87,38 EUR pritožbenih stroškov nasprotni udeleženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po močnejši določilo mejo zemljiških parcel št. 487/17 in 487/3, ki je v solasti predlagateljic, z zemljiško parcelo št. 770 - javno dobro (vse v k. o. X), tako da meja poteka od točke A1 preko točk A in B do točke C1 na skici izvedenca geodetske stroke z dne 29. 5. 2012, ki je sestavni del tega sklepa (1. in 2. tč. sklepa). Sklenilo je, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 2.900,00 EUR (3. tč. sklepa). Nazadnje je odločilo, da mora nasprotna udeleženka povrniti predlagateljicama 334,38 EUR skupnih stroškov postopka, v primeru zamude z obrestmi, sicer pa vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (5. tč. sklepa).

2. Predlagateljici sta se zoper navedeni sklep pritožili sklicujoč se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Menita, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo nestrokovno in neargumentirano mnenje izvedenca, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Navajata, da je izvedenec pojasnil, da je upošteval podatke GURS „iz leta 1970 in naprej“, ni pa navedel nobenih konkretnih postopkov, zato ni jasno, ali je bila meja po katastru dokončno urejena. Ni razumljivo, kar je pojasnil, da so bile tedaj točke določeno z natančnostjo plus minus 30 cm, sedaj pa z možnim odstopanjem 2 cm. Nasprotujeta izvedenčevim meritvam širine ceste, saj je ta v točki B 9,20 m, v točki C1 pa 9,71 m. Predlagateljici menita, da izvedenec ni točno pokazal oziroma ugotovil katastrske meje, saj ta po skicah v ravni liniji in ne preko točke C1. Ni res, da nista predlagali drugega dokaza, priložili sta katastrske načrte. Sodišču še očitata kršitev iz 14. in 15. tč. 2. odst. 338. (verjetno mišljeno 339.) čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da ne drži, da se nista strinjali zgolj s točko C1. Pokazali sta namreč mejo po točkah A1, F, E in D. 3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila, pač pa se je pritožila sama proti odločitvi o stroških. Meni, da je le-ta napačna in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Očita pomanjkljivo obrazložitev, saj ni jasno, od kod ravno navedeni znesek. Sicer pa meni, da sploh ni dolžna povrniti stroškov predlagateljicama, saj sta ti dve svoj predlog začeli proti drugim mejašem, javno dobro se je z njuno parcelo stikalo le v tromeji in šele naknadno in brez potrebe sta vodili postopek proti občini, saj bi jima moralo biti jasno, da se tu meja lahko uredi samo po katastru. Povoda, sploh na strani nasprotne udeleženke, za postopek ni bilo.

4. Pritožba predlagateljic ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari (meje) pravilno ugotovilo dejansko stanje, relevantnih kršitev določb postopka ni zagrešilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

6. Med udeleženci ni spora o tem, da je parcela 770 javno dobro. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporabljal vsakdo (19. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ), je stvar izven pravnega prometa, iz tega pa izhaja, da na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ne le s priposestvovanjem, temveč tudi z odločbo sodišča ne. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

7. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenca geodeta in na naroku na kraju samem lahko zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva, in sicer potek katastrske meje. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan. Nasprotje oziroma nelogičnost, nepopolnost, ki jo očita pritožba, je le navidezna. Izvedenec je razumljivo pojasnil, da je v okviru „koridorja“ z odstopanjem 30 cm določil katastrsko mejo z odstopanjem 2 cm. Pravilno je prvostopenjsko sodišče odgovorilo predlagateljicama, da drugačnega poteka katastrske meje nista uspeli prepričljivo dokazati. Ne drži, da bi tega ne mogli, saj bi lahko zahtevali drugega izvedenca, s katastrsko skico, ki jo prilagata, pa tega ne dokazujeta. Tudi argument, da bi bila cesta ob takšni meritvi, kot jo je predstavil izvedenec, različno široka, je le-ta zanesljivo in razumno ovrgel, kar povzema sodišče prve stopnje v točki 11. svoje obrazložitve in na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

8. Delno pa je utemeljena pritožba nasprotne udeleženke proti odločitvi o stroških. O teh sodišče odloči po 139. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki določa, da udeleženci postopka skupne stroške praviloma trpijo v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

9. V konkretnem primeru je dolžina meje predlagateljic in nasprotne udeleženke sicer enaka in bi bila torej odločitev o delitvi skupnih stroškov (za izvedenca) na polovico, upoštevajoč ta kriterij, pravilna. Stroški z geometrom, ki so bili že pred tem potrebni za določitev meje z drugimi udeleženimi mejaši (ne z O. K.), niso predmet tega izpodbijanega sklepa, kar je jasno po pregledu celotnega spisa. Pritožnikove navedbe v pritožbi, da ni bilo potrebe za ta postopek, so tudi neutemeljene, saj je bila kljub temu, da gre za javno dobro, meja za predlagateljice pač sporna in sta imeli pravico zahtevati njeno ureditev v sodnem postopku, pa čeprav „le“ po katastrski meji. Trdili sta, da le-ta poteka drugje. Vendar so po oceni pritožbenega sodišča podani drugi razlogi, da je treba odločiti drugače, in sicer sta predlagateljici brez utemeljenega razloga povzročili dvojno delo izvedenca, ko sta na naroku na kraju samem 28. 3. 2012, ob prisotnosti geometra, izjavili, da sklepata poravnavo, še istega dne pa sta se premislili in je nista podpisali. Zaradi takšnega ravnanja so s tem narokom nastali stroški, ki morajo po načelu krivde bremeniti izključno njiju. Razlog, da sta tega dne kasneje na podlagi dokumentacije ugotovili, da meritve niso točne, ni utemeljen, saj ga niti sami konkretneje ne pojasnjujeta. Zato je treba te stroške iz vsote skupnih stroškov v celoti odšteti in med vse udeležence po prvem kriteriju razdeliti le stroške, ki so z izvedencem nastali, ko je kasneje ponovno pokazal katastrsko mejo, jo označil, bil zaslišan ter izdelal ustrezno skico. Ti stroški znašajo po računu izvedenca in odmeri sodišča 397,40 EUR, povečani pa so še za 23,84 EUR iz naslova prispevkov. Polovico te vsote je dolžna plačati nasprotna udeleženka.

10. Po navedenem pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljic zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP potrdilo izpodbijani sklep v 1., 2., 3. in 4. točki, na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP pa je delno ugodilo pritožbi nasprotne udeleženke in njeno stroškovno obveznost zgoraj navedenim razlogom ustrezno znižalo.

11. Nasprotna udeleženka je s pritožbo uspela s približno 37 %, zato sta ji v tem obsegu predlagateljici dolžni povrniti njene pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP, 2. odst. 154. čl. ZPP, v zvezi s 37. čl. ZNP), kar je 87,38 EUR.