Jedro

Služnost se mora izvrševati na način, ki čim manj obremenjuje gospodujočo nepremičnino.

Tožbeni zahtevek za varstvo služnosti je utemeljen, če je vznemirjanje služnosti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Za vznemirjanje se zato ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, a nanj ne vpliva bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnikov, s katerim zahtevata varstvo služnosti poti.

2. Zoper takšno sodbo tožnika pravočasno vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Opozarjata, da toženec ni zadostil obrnjenemu dokaznemu bremenu, saj ni dokazal, da tožnika služnosti nista izvrševala v dobri veri. Nikoli ni nasprotoval njenemu uresničevanju, zaradi česar sta tožnika vse do motilnega ravnanja avgusta 2010 utemeljeno menila da vozita po območju dogovorjene služnosti. Opozarjata, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga izpoved priče D. H. (pravnega prednika tožnikov). Tožnika vztrajata, da služnost ni bila dogovorjena v obliki črke L, kot si razlaga sodišče, temveč v obliki črke T. Kako bistven je bil poseg toženca, pritožnika izkazujeta s sklicevanjem na svojo pritožbo s 27. 2. 2015. Vztrajata, da je trasa poti zožena, s tem pa njuna pravica bistveno okrnjena pri vsakodnevni vožnji z osebnimi vozili, pri možnosti dostopanja s kamionsko mehanizacijo in pri dostavi kurilnega olja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožnika nista priposestvovala služnosti na parcelah št. 505/23 in 505/7 k. o. X, ker nista izkazala, da sta jo izvrševala v dobri veri. Pritožnika zaključke sodišča prve stopnje obsežno in tehtno izpodbijata. Pritožbeno sodišče se kljub temu do pritožbenih navedb ne bo natančneje opredeljevalo.(1) Po popolnem preizkusu sodbe se namreč izkaže, da ti razlogi ne morejo biti odločilnega pomena, ker so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, navedeni v točkah 50. do 54. izpodbijane sodbe, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka (1. odstavek 360. člena ZPP). Četudi bi tožnika izkazala priposestvovanje služnosti, namreč z očitanim ravnanjem toženca vanjo ni bilo bistveno poseženo.

6. Višje sodišče je že v svoji prejšnji odločbi v tej zadevi I Cp 1100/2015 s 6. 1. 2016 pojasnilo, da je tožbeni zahtevek za varstvo služnosti utemeljen, če je vznemirjanje služnosti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Za vznemirjanje se zato ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, a nanj ne vpliva bistveno.(2) To pa je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede izvrševanja služnosti še preostalih dveh tožnikov. Res je, da je sodišče ugotovilo, da je zaradi toženčevega posega sporna pot ožja. A zgolj to za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadošča. 7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno obrazložilo, da tudi po toženčevem posegu izvrševanje služnosti (če sta jo tožnika priposestvovala) ni onemogočeno ali pomembneje ovirano. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje,(3) da je po poti tudi po posegu mogoče voziti s kombijem in manjšim tovornjakom (3,5 tonskim) in da lahko pripelje cisterna s kurilnim oljem (ugotovitve v 51. in predvsem 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Zelo pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je širina sporne poti tudi sedaj (torej po njeni zožitvi) večja(4) od širine poti v nadaljevanju – do hiše tožnikov.

8. Edina vsebinska sprememba, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sprememba pri pluženju poti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je sporno pot pred toženčevim posegom plužila krajevna skupnost oziroma občina, sedaj pa jo je sicer možno uporabljati na enak način, pluženje je možno, a z drugačnimi pripomočki (tako imenovano rolbo), kar morata organizirati sama tožnika. Pri oceni, ali je s tem prišlo do (nedopustnega) posega v izvrševanje služnosti, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti. To načelo terja, da se služnost izvršuje na način, ki čim manj obremenjuje gospodujočo nepremičnino (1. odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ).(5) Ob upoštevanju tega, zožitev poti, ki še zmeraj omogoča nemoteno uporabo, spreminja pa dotedanji način pluženja snega (v nekoliko manj udobnega za služnostne upravičence), nikakor ne predstavlja nedopustnega posega v služnost. Pritožbeno stališče, da je treba tožnikoma zagotoviti povsem enak način uporabe poti kot pred zatrjevanim vznemirjanjem, je materialnopravno zmotno.

9. Pritožba torej ni utemeljena; podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnika s pritožbo nista uspela. Odgovor toženca na pritožbo pa ne ustreza standardu potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Korektno bi se lahko le, če bi ravnalo po 2. odstavku 347. člena ZPP, kar pa bi bilo, kot bo obrazloženo, v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (1. odstavek 11. člena ZPP).

Op. št. (2): Tako: Juhart, M. v: Juhart, M. in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 878. V sodni praksi pa sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2623/2012 z 8. 5. 2013. Op. št. (3): S sklicevanjem na prejšnjo pritožbo tega niti ne more uspešno storiti (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2006).

Op. št. (4): Za 37 cm.

Op. št. (5): Frantar, T., Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, stran 232: Služnost je namreč omejitev lastninske pravice, zato se mora izvrševati tako, da se v čim večji meri varuje služna stvar kot predmet lastninske pravice.