Jedro

Pogodbeno dogovorjene zamudne obresti z jasno določeno obrestno mero za obveznosti izražene v tuji valuti, ob tem, da tudi ni ugovora dolžnika, da so bresti oderuške, ne nasprotujejo kogentnim predpisom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu glede M. J. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci M. J., M. J. in J. Z. dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki obresti od glavnice 3.177.714,30 SIT, kar po deviznem tečaju na dan 10.3.1997 znaša 34.962,80 DEM in sicer po obrestni meri 6% mesečno na vrednost glavnice v DEM, vse skupaj pa plačljivo v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju za DEM pri LB Krško na dan plačila oziroma v primeru padca tečaja DEM z obrestmi na tolarsko vrednost glavnice, obresti pa se obračunajo konforno in tečejo od 13.6.1997 dalje do plačila. Nerazdelno so dolžni tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 182.418,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 10.12.1998 dalje do plačila. Odločitev o plačilu glavnice je že pred tem postala pravnomočna.

Proti sodbi se je pritožil prvi toženec M. J. Zoper ostali toženki je sodba postala pravnomočna. Prvi toženec v pritožbi navaja, da je bilo doslej vse ugodeno le odvetniku tožeče stranke. Predlaga, da se na sodišče pokliče gospa A. H. in preveri registracijo njenega podjetja in preizkusi izpodbijana sodba. Ker pritožnik do maja nima denarja, da bi pooblastil za zastopanje svojega odvetnika, prosi da se postopek do tedaj ustavi in nato razpiše naslednja obravnava.

Pritožba prvega toženca ni utemeljena.

V svoji pritožbi prvi toženec ne navaja niti novih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov. Zaslišanje priče A. H. je predlagal že v tem postopku, kaj naj bi le-ta izpovedala v ponovljenem postopku, pa pritožnik ne pove. Ker se ne sklicuje na nova dejstva in tudi ne pove, kaj naj bi z zaslišanjem A. H. sodišče ugotovilo, so takšne njegove pritožbene navedbe brez prave teže in jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Pravno irelevantne so tudi navedbe, da naj sodišče počaka z zadevo do meseca maja, ko bo prvi tožnik razpolagal z denarnimi sredstvi za svojega odvetnika.

Kljub neutemeljenosti pritožbnenih navedb, pa je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in glede pravilne uporaba materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku niso bile kršene preje citirane določbe ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. S pogodbo o kratkoročnem posojilu pod A2 sta se pravdni stranki dogovorili, da v primeru zamude pri odplačilu posojila obračuna kreditodajalec zamudne obresti 6% mesečno na vrednost glavnice v DEM. Ob ugotovitvi, da dolg ob zapadlosti ni bil poravnan, pritožnik pa višini samih pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti ni ugovarjal, je odločitev sodišča prve stopnje, ki ne nasprotuje kogentnim predpisom, pravilna ob upoštevanju načela dolžnosti izpolnitve obveznosti po 17. čl. ZOR, ki pravi, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Ker je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako v formalnopravnem kot tudi v materialnopravnem pogledu pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prvega toženca potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.