Jedro

Tožnik je 18. 2. 2019 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu ZDRS, zato je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, ki je njegovo prošnjo zavrgla, saj gre za materialni zakonski rok za vlaganje prošenj, ki je potekel 29. 11. 2003 in ga tudi po presoji sodišča ni mogoče podaljševati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrgla vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), ki jo je vložil tožnik, ki je zaprosil za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije1 (v nadaljevanju ZDRS). Pojasnila je, da je tožnik vlogo vložil po preteku zakonitega roka za vložitev vloge, zato jo je potrebno zavreči, saj gre za materialni zakonski rok, ki ga ni mogoče podaljševati.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izdan sklep nezakonit. Poudarja, da je RS dobila samostojnost 25. 6. 1991 leta in na ta dan je imel tožnik stalno prebivališče in potni list Slovenije. Izpostavlja, da je v dovoljenem času 6 mesecev uredil svoje državljanstvo RS v Velenju na način, da je pravočasno javil pristojnim organom. Uradna oseba mu je ob vpogledu v potni list povedala, da mora prinesti še potrdilo, da je bil pri vojakih, kar je tudi storil. Potrdilo je oddal v „vojaški odsek,, kar so uvedli v evidenco. Takrat je dobil tudi potrdilo, s katerim so mu dne 15. 8. 1991 leta podaljšali potni list do 10. 7. 1996 leta, kar dokazuje s kopijo potnega lista številka: 498829. Zatrjuje, da so mu povedali, da v tem času ni novih potnih listov samostojne RS, ter takoj, ko jih bodo imeli, začnejo z izdajo, da naj prinese svoj stari potni list ter da ga bodo zamenjali z novim, in je s tem urejen status državljanstva RS. Bil je zaposlen v Komunalnem podjetju A., kjer so mu 22. 4. 1992 odobrili neplačan dopust, ki ga je vzel z namenom, da gre po soprogo in otroke, ki so živeli v Bosni in Hercegovini. Takrat ni vedel za izbris iz državljanstva RS. Ob vrnitvi iz Bosne in Hercegovine na mejo, mu dvakrat niso dovolili vstopiti v Slovenijo, tretjič pa so mu na zadnji strani potnega lista zabeležili prepoved vhoda in uničili potni list. S sklepom tožene št. 2140-80/2006/21 (1342-08) z dne 4. 3. 2009, so mi priznali status za stalno bivanje od 26. 2. 1992 do 29. 2. 2008, s tem da je to priznanje samo na papirju, ker ni mogel naprej uveljaviti nobene svoje pravice na podlagi stalnega bivanja. Dodaja še, da je v Slovenijo prišel začetkom 1973 leta, stalno bivanje ima pa od 1. 3. 1976. Ni res, da je zamudil zahtevo. Predlaga ugoditev tožbe.

3. Tožena stranka vztraja pri izdanem sklepu in ocenjuje, da je le ta pravilen in zakonit glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je v postopku izdala zakonit sklep in predlagala naslovnemu sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZDRS pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti RS, dne 23. 12. 1990, prijavljeno stalno prebivališče v RS in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo RS, če v šestih mesecih od uveljavitve zakona, vloži vlogo za sprejem v državljanstvo RS in njegov sprejem ne predstavlja nevarnosti za varnost ali obrambo države.

7. Če naj bo vloga za sprejem v državljanstvo pravočasna, mora biti glede na zgornjo zakonsko določbo vložena najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi ZDRS. Dejstvo pa je, da je prvotni rok, ki je bil določen v zakonu iz leta 1991, bil z določbo 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – ZDRS-Č (Uradni list RS, št. 96/02, ki je stopil v veljavo 29. 11. 2002) podaljšan in je tako nov določen materialni prekluzivni rok za vlaganje prošenj potekel 29. 11. 2003. 8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik dne 18. 2. 2019 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu ZDRS in da je pri sprejemu v državljanstvu na navedeni pravni podlagi vztrajal kljub opozorilu tožene stranke, da je zakonski rok za to že potekel. Torej je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, ki je njegovo prošnjo zavrgla. Ker gre za materialni zakonski rok, ga tudi po presoji sodišča ni mogoče podaljševati.

9. Z zahtevo vloženo dne 18. 2. 2019 je tožnik očitno zamudil materialni prekluzivni rok, zato je bila njegova zahteva pravilno zavržena. Zamude roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice, v nobenem primeru ni mogoče sanirati, zato so pravno nerelevantne tožnikove ostale navedbe o podaljševanju potnega lista.

10. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, to je, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo dne 18. 2. 2019 po 40. členu ZDRS. Sporna so izključno pravna vprašanja. Kadar pa je dejansko stanje med strankama nesporno, pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

1 Uradni list RS, št. 30/91-I, 38/92, 61/92 – odl. US, 61/92 – odl. US, 13/94, 59/99 – odl. US , 96/02, 127/06, 40/17.