Jedro

1. Vestnost in skrbnost pri delu spadata med pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, ali je to določeno v PZ. Ker je tožnik sprejemal blago in ga razvažal strankam, je njegova obveznost iz delovnega razmerja voditi evidenco, koliko blaga je prevzel in koliko ga je oddal strankam. Če delavec to obveznost opusti in pride do primankljaja blaga, gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz DR iz hude malomarnosti.

2. Čeprav mora biti odpovedni razlog naveden in pisno obrazložen (2. odstavek 86. člena ZDR), to ne pomeni, da je sodišče vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga. Pri presoji zakonitosti podane odpovedi PZ je sodišče vezano na dejanske razloge in lahko v tem okviru kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake KD) prekvalificira v kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz DR z naklepom ali iz hude malomarnosti), ki je za delavca blažja. Vsako kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR je možno opredeliti tudi kot kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ne pa tudi obratno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne

9.10.2003 in za njegovo razveljavitev (točka 1/1 izreka).

Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od 11.10.2004 dalje do

31.12.2003 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu zagotovi vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 11.10.2003 do

31.12.2003 ter mu za ta čas izplača bruto plačo, kot da bi bil na delu, v višini 520.598,90 SIT, obračuna prispevke in davke, jih vplača na ustrezne vplačilne račune po namenu, tožniku pa izplača neto znesek plače v višini 356.490,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih, v izreku navedenih zneskov (točka 1/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugačna odločitev sodišča prve stopnje pa je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen izpovedbi priče R. J., ki sploh ni sodelovala pri ugotavljanju inventurnih razlik, sodelovala pa je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bila zainteresirana, da sodišče prve stopnje te odločitve ne bi spreminjalo. Sodišče prve stopnje naj bi povsem zmotno povzelo izpovedbe prič A. T. in P. O.. A. T. je kot vodja ekspedita izdelkov potrdil, da je bilo delo pri toženi stranki organizirano tako, da je glede naloženih količin temeljilo na zaupanju med njim in vozniki tovornjakov. Ta priča je tudi potrdila, da je dne 15.9.2003 sama naložila tožnikov tovornjak, zato tožnik ni imel možnosti kontrole, ko je zjutraj prišel v službo.

Priča A. T. je tudi izpovedal, da je bila inventura pomanjkljiva, saj je bila opravljena samo pri tožniku, čeprav so se v kritičnih dneh preko istega skladišča nalagali kar trije kamioni, dopustila pa je tudi možnost, da je zaradi preutrujenosti na reverz kaj napačno napisala. Tožena stranka je tožniku neutemeljeno očitala, da si je blago prisvajal, saj za tatvino ni imela prav nobenih dokazov, sicer pa tožena stranka zoper tožnika ni podala nobene kazenske ovadbe. Tožnik tudi opozarja na izpovedbo priče A. T., da tožnik ni bil zmožen oz. sposoben, da bi si prisvajal izdelke in da brez vednosti priče, iz skladišča ni bilo možno ničesar odnesti.

Tožnik je pritožbi priložil izjavo priče A. T., iz katere je razvidno, da sodišče prve stopnje izpovedbe te priče ni pravilno ocenilo. Sodišče prve stopnje je očitno upoštevalo samo del izpovedbe priče P. O., ni pa upoštevalo njene izpovedbe, da so bile pri inventuri oz. popisu izdelkov iz tožnikovega tovornjaka storjene številne napake. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za pregled video posnetkov, saj bi se iz teh posnetkov pokazalo, da tožnik nobenega blaga ni naložil mimo skladiščnika oz. mimo tehtnice. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni preverilo izračunov tožene stranke o ugotovljenih količinah. Tožnik je v svojih vlogah obširno opozoril na nepravilnosti oz. pomanjkljivosti izračunov. Prav tako ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo reklamacijske zapisnika, ki so bili na voljo že v fazi predhodnega postopka pri toženi stranki.

Tožnik je zahteval, da tožena stranka predloži vse dokumente, iz katerih je razvidno, da je sama, brez vednosti in sodelovanja tožnika, izračunala domnevne inventurne razlike. Tožena stranka teh listin ni predložila, zato se ugotovitve iz predhodnega postopka niti ne dajo preizkusiti. Izpodbijana sodba, ki temelji na takšnih nepreverjenih dokazih, ni pravilna, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami. To bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pri povzemanju izpovedb prič A. T. in P. O., saj so navedbe izpodbijane sodbe o njunih izpovedbah v nasprotju z zapisnikoma naroka za glavno obravnavo z dne 11.10.2004 in 9.9.2004. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel skrajno malomaren odnos do dela, saj izostanek ustreznih organizacijskih predpisov pri toženi stranki ne more iti v breme tožnika. Kljub tožnikovi skrbnosti bi lahko prišlo do napak pri pisanju reverzov, za kar pa tožnik ne more biti odgovoren. Tožnik je delo opravljal na način, ki je bil pri toženi stranki očitno v veljavi in ker je tožena stranka takšno prakso dopuščala, ne more vzdržati očitek sodišča prve stopnje, da naj bi imel tožnik skrajno malomaren odnos do dela. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), saj zakonodajalec pri navedbi tega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni imel v mislih nekakšne običajne standarde poslovanja oz. skrbnosti, temveč konkretne kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa niti tožena stranka, niti sodišče prve stopnje tožniku nista očitala nobene kršitve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je zatrjevanje tožnika, da je kar na zaupanje prevzemal blago, zgolj obrambni manever, s katerim je poizkušal upravičiti ugotovljene manjke in viške blaga, saj je bilo v postopku nedvoumno ugotovljeno, da tako tožnik kot ostali vozniki pretežno sodelujejo pri tehtanju in nalaganju vozila, oz. to celo sami počenjajo. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče R. J. ni štelo za odločilno, saj je že na podlagi izpovedb prič A. T. in P. O. pravilno ugotovilo, da razhajanja med prevzetimi in kupcem izročenimi količinami blaga ter količinami, ugotovljenimi pri izredni inventuri, nikakor ne morejo biti posledica manjših napak pri prenosu količine na reverz. Neutemeljen naj bi bil tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo izpovedbe teh dveh prič, saj sta obe kategorično zanikali, da bi zgolj zaradi preobremenjenosti ali napak pri pisanju reverzov lahko prišlo do tako velikih razlik. Predmet tega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni pomembno ali je tožena stranka zoper tožnika podala kazensko ovadbo. Naknadno pridobljena izjava priče A. T. predstavlja pritožbeno novoto, ki glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP ni dopustna. A. T. je na naroku za glavno obravnavo lahko sledil nareku svoje izpovedbe na zapisnik in bi že takrat lahko podal morebitne pripombe, nima pa pravice presojati dokazne ocene lastne izpovedbe, kakor je to storil v svoji izjavi z dne 18.11.2004. Tožena stranka zanika, da bi nad pričo A. T. izvajala kakšen pritisk. Opozarja pa, da ta priča očitno hoče pomagati tožniku pri njegovi obrambi, na kar kaže njeno izmikanje jasnim in nedvoumnim odgovorom ter dopuščanje lastnih napak, o katerih pa v postopku pri toženi stranki sploh ni govorila. Priča P. O., ki je nadzoroval inventuro, je izključil možnost, da je prišlo do zamenjave med naloženim in stehtanim ter nazaj na kamion zloženim blagom in blagom, ki se je razložilo in tehtalo kasneje. Sicer pa tožnik na delo inventurne komisije, niti na količine, ugotovljene v inventuri, takrat ni imel nikakršnih pripomb. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za pregled video posnetkov. Pri tožnikovem zatrjevanju, da ni dobil na vpogled izračunov, naj bi šlo za očitno sprenevedanje. Celo, če bi tožena stranka upoštevala sporne reklamacijske zapisnike, bi tožnik še vedno ne imel razumljivega, kaj šele opravičljivega pojasnila za viške oz.

manjke blaga v obsegu 47 kg, kar pa vsekakor ni zanemarljiva količina, zlasti še, ker je šlo zgolj za obdobje dveh delovnih dni.

Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je pri inventuri blaga v vozilu tožnika prišlo do manjkov oz. viškov v višini 66,7 kg, kot je bilo ugotovljeno pri izredni inventuri, ali 47 kg (ob upoštevanju sicer spornih reklamacijskih zapisnikov), saj ni dvoma, da gre v vsakem primeru za manjke in viške, ki so lahko kvečjemu posledica skrajno malomarnega dela ali celo kaznivega dejanja tožnika, kar sta potrdili tako priča A. T., kot priča P. O., nikakor pa ne posledica inventurnih napak pri vpisovanju količine blaga na reverze, kot skuša ugotovljene manjke opravičiti tožnik. Tožnik je bil prisoten ves čas opravljanja izredne inventure in na sestavljeni zapisnik ni imel nikakršnih pripomb. Tožnik je bil ob nastopu dela seznanjen s tem, da bo pri ambulantni prodaji sam odgovoren za prevzen in izdajo blaga. Razen tega pa skrbnost pri prevzemu in oddaji blaga predstavlja povsem običajen standard poslovanja, ki ga niti ni potrebno posebaj poudarjati. S tem, ko je sodišče prve stopnje kot utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredelilo določbo 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR namesto določbe

1. alinee istega člena, na katero se je sicer sklicevala tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bila storjena nobena nedopustna sprememba pravne kvalifikacije razlogov, temveč je šlo zgolj za uporabo splošnega pravnega pravila "iura novit curia".

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odst. 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, češ, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami.

Navedena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, še zlasti ne glede navedb sodišča prve stopnje o listinah, s katerimi je tožena stranka dokazovala ugotovljeni inventurni manjko. Sicer pa tožnik tudi ne navaja ničesar konkretnega o tem, v čem naj bi se kazalo to nasprotje. Tožnik obstoj nasprotja namreč utemeljuje s tem, da tožena stranka ni predložila listin, s katerimi je sama, brez sodelovanja tožnika, izračunala domnevne inventurne razlike, zaradi česar naj ne bi bilo možno preizkusiti ugotovitev iz predhodnega postopka. Takšne pritožbene navedbe pa dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijano sodbo je glede vprašanja, kakšen manjko je bil pri inventuri ugotovljen, možno preizkusiti in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tožnik smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik imel malomaren odnos do dela. Izpodbijana sodba glede tega vprašanja ima razloge, navedeni so v 3. odst. na 6. strani. Tam se je sodišče prve stopnje povsem jasno opredelilo, da je tožnik s tem, ko je kar na zaupanje prevzemal blago, ne da bi se sam prepričal, koliko ga je prevzel in ne da bi pri posameznih kupcih natančno zahteval izdelavo reklamacijskih zapisnikov, pokazal skrajno malomaren odnos do dela.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Inventurni manjko oz. višek je povsem jasno razviden iz dokumentacije, sestavljene ob inventurnem pregledu (priloge A/6, A/7 in A/8), ki jo je v spis vložil sam tožnik.

Zato tudi ni jasno, kakšne dodatne dokumente bi morala tožena stranka še predložiti glede izračuna inventurnih viškov oz.

manjkov. V inventurnem zapisniku je povsem jasno navedeno, kateri dokumenti (reverzi in dobavnice) so bili pri tem upoštevani in tem dokumentom tožnik tudi ne oporeka. Tožnik je tudi podpisal popis blaga (priloga A/6), v katerem so navedene ob inventuri ugotovljene količine posameznih artiklov in te iste količine se potem nahajajo tudi v preglednici na prilogi A 8, na kateri so po posameznih artiklih navedene količine prevzetega in prodanega blaga; stanje, ugotovljeno ob reklamaciji ter izračun viškov oz.

manjkov. V spisu se nahajajo tudi reverzi (priloge B/2, B/3, B/4) za blago, ki ga je tožnik prevzel v spornih dneh, podatki iz teh reverzov pa se v celoti skladajo s podatki o seštevku prodanega blaga na kontrolnem listu za tožnika, ki se v spisu nahaja kot priloga A/8. Glede na navedeno so izračuni inventurnih razlik v celoti preverljivi, saj v spisu ni le dobavnic glede prodanega blaga, vendar tožnik niti ne zatrjuje, da bi bili podatki o prodanih količinah napačni, niti ni predlagal, da se izvede dokaz s pridobitvijo teh dobavnic. Res je sicer, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da bo naknadno predložila dobavnice, vendar tega ni storila, zato bi tožnik tudi po prvem naroku za glavno obravnavo lahko zahteval izvedbo tega dokaza, ne da bi mu bilo mogoče očitati, da tega brez svoje krivde ni storil do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa tožnik tega ni storil, temveč je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo navajal, da tožena stranka ni predložila dobavnic, ne da bi pri tem tudi predlagal, da se ta dokaz izvede.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pregled video posnetkov dogajanja v ekspeditu 15., 16. in 17.9.2003, saj ti ne bi mogli razkriti, kolikšne količine blaga so bile naložene na tožnikovo vozilo in kaj je bilo o tem zapisano na reverze. Glede na navedeno, zgolj zaradi tega, ker ta dokaz ni bil izveden, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo izpovedbi prič A. T. in P. O., saj pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med tem, kar sta ti priči izpovedali, in tem, kar je o tem napisanega v razlogih izpodbijane sodbe. Tudi priča A. T. v pritožbi priloženi izjavi, na katero se tožnik sklicuje, ne navaja, v čem naj bi bile njegove izjave napačno povzete. Priča namreč z ničemer ne konkretizira svoje navedbe, da je ob prebiranju papirjev, ki so bili napisani po obravnavi na sodišču (ti papirji pa so očitno lahko samo sodba sodišča prve stopnje, ne pa zapisnik o naroku za glavno obravnavo), ugotovil, da stvari niso napisane tako, kot so bile izrečene. Pritožbeno sodišče je že zgoraj, v zvezi z zatrjevanim obstojem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbo priče A. T.. Tudi sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje o izpovedbi te priče. Res je sicer, da je bila priča A. T. tožniku zelo naklonjena in da je izpovedala, da je možno, da bi v resnici kaj napačno zapisala na reverz, vendar pa je obenem tudi izključila možnost, da bi teh napak bilo kar za 47 kg, kar predstavlja dve gajbici izdelkov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče P. O. o tem, da so bile pri inventuri storjene številne napake. Priča P. O. sicer ni navajal, da bi bile pri inventuri storjene napake, nasprotno, iz njegove izpovedbe očitno izhaja, da priča šteje, da je bila inventura opravljena korektno. Pritožbene navedbe se očitno nanašajo na okoliščino, da pri inventuri niso ravnali tako, da bi najprej celotni tovornjak razložili, nato stehtali blago in ga šele potem vrnili na tovornjak, temveč so blago po tehtanju sproti vračali na kamion.

Navedena okoliščina po mnenju pritožbenega sodišča sploh ni bistvena, saj je priča P. O. prepričljivo izpovedala, da vrstni red tehtanja ni pomemben, saj na sredini kamiona ni bilo zabojev, da so zaboje razkladali po vrstnem redu enega za drugim in tudi, da je zaboje nosil tožnik. Ni verjetno, da je tožnik, opozorjen na to, da se opravlja izredna inventura, pozabil prinesti kakšen zaboj ali pa, da bi isti zaboj stehtal dvakrat. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti tožnikovim navedbam, o neverodostojnosti izpovedbe priče R. J., saj njena izpovedba ni neverodostojna zgolj zaradi tega, ker je sodelovala v postopku izredne odpovedi. Sicer pa tožnik tudi ne navaja, v čem naj bi ta priča neresnično izpovedala.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zmotno je prepričanje tožnika, da takšna določba v konkretnem primeru pomeni, da tožniku v zvezi z ugotovljenim manjkom ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker takšna obveznost ni posebaj opredeljena v pogodbi o zaposlitvi oz., ker tožena stranka nima ustreznega organizacijskega predpisa. Glede na to, da je tožnik pri toženi stranki sprejemal blago in ga nato sam razvažal do strank, je njegova obveznost iz delovnega razmerja prav gotovo tudi ta, da kontrolira koliko blaga je prevzel in koliko ga je izdal strankam, ne glede na to, ali je to napisano v pogodbi o zaposlitvi ali ne. Prav gotovo gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno iz malomarnosti, če tožnik takšno dolžnost opusti in potem pride do tako velikih razlik med knjigovodskim in dejanskim stanjem, kot so bile ugotovljene v konkretnem primeru. Vestnost in skrbnost pri delu prav gotovo spada med pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, ali je to v pogodbi posebej navedeno. Opustitev vestnosti in skrbnosti, ki jo delodajalec glede na konkretno delo lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega delavca, pa zanesljivo predstavlja kršitev pogodbene ter druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na uveljavljeno prakso pri toženi stranki glede sprejemanja in oddajanja blaga. Tudi, če bi bila takšna praksa v resnici podana, kar pa ni dokazano, to tožnika še vedno ne bi opravičevalo, da opusti potrebno skrbnost pri kontroli prejetega in oddanega blaga v takšni meri, da nastane tako velik primanjkljaj zgolj v dveh dnevih.

V skladu z 2. odst. 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, vendar pa ta določba ne pomeni, da je sodišče, še zlasti, ko gre za razliko med 1. in 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR, vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, vezano pa je na dejanske razloge. Tožena stranka je namreč štela, da je izpolnjen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odst. 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), sodišče prve stopnje pa je štelo, da je podan razlog iz

2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz druge malomarnosti). Glede na to, da je vsako kršitev iz 1. alinee 1. odst. 111. člena ZDR možno opredeliti tudi kot kršitev iz 2. alinee, ne pa tudi obratno, je očitno, da je pravna kvalifikacija, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, za tožnika blažja od tiste, ki jo je uporabila tožena stranka in zato pritožbeno sodišče, ob pritožbi tožnika, vanjo ne posega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot za ta spor potrebnega stroška, v smislu določbe 1. odst. 155. člena ZPP.