Jedro

Ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, je, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 29. 4. 2023 ob registraciji na policijski postaji navedel, da mu je ime A. A. in da je rojen ... 1996 v Palestini. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 19. 5. 2023 pa je trdil, da je B. B., rojen ... 1995 v kraju Taroudan (Maroko). Ob tej priložnosti je kot glavni razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito, navedel, da je Maroko zapustil zaradi slabih socialnih razmer (izjavil je, da v Maroku ni dovolj denarja za dostojno življenje), slabe ekonomske situacije (nima doma, njegovo mesečno plačilo je slabo). Kot razlog navedel tudi bolno mater, za katero bi rad finančno poskrbel. 3. Na osebnem razgovoru 16. 6. 2023 je tožnik trdil, da je B. B., rojen ... 1994 v kraju Taroudan (Maroko). Na poziv uradne osebe, naj pojasni, zakaj je ponovno dal drugačne podatke kot na policijski postaji in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik izjavil, da je Maročan in da so policisti narobe zapisali njegovo državljanstvo. Dokončane ima tri razrede osnovne šole, zato ne zna dobro pisati v arabskem jeziku, prošnjo pa mu je pomagal izpolniti prijatelj, ki je podatke narobe zapisal. 4. Nato je tožena stranka povzela tožnikove izjave, iz katerih je glede razlogov za mednarodno zaščito razvidno, da je državo zapustil, ker je tako želela njegova družina, da bi se izognil zaporu zaradi prepira s svojimi znanci (med njimi je prišlo do verbalnega obračuna, drug drugemu so grozili). Kot razlog za nastali spor je tožnik najprej navedel drogo, ki jo je užival z omenjenimi ljudmi. Nato je povedal, da je do prepira prišlo, ker je poskušal braniti svojega brata, ki se je prepiral z dvema moškima. Sledil je verbalni prepir, drug drugemu so grozili. Razloga za spor med bratom in moškima ni poznal, sam je poskušal le braniti svojega brata. Po tožnikovi izjavi takrat niso bili izpostavljeni nevarnosti. Kasneje se mu je za omenjeno dejanje ta moški želel maščevati, grozil mu je. Če bi tožnik ostal v Maroku, bi lahko med njima prišlo do fizičnega obračuna. Dogodka in groženj, ki so sledile, nihče od njiju ni prijavil policiji. Po tožnikovem mnenju bi policiji moral plačati za aretacijo moškega, ki mu je grozil. Tožnik je še izjavil, da bi policija posredovala le, če bi prišlo do poškodb, in da se ni poskusil preseliti drugam v Maroku.

5. Na poziv uradne osebe, naj pojasni, zakaj je na prošnji trdil, da je Maroko zapustil iz ekonomskih razlogov, na osebnem razgovoru pa je navajal, da je imel težave zaradi uličnega spora in zanikal finančne težave, je tožnik povedal, da v arabskem jeziku ne zna dobro pisati in da mu je prošnjo pomagal izpolniti prijatelj, ki je napačno zapisal podatke. Tožnik je potrdil svoj podpis na prošnji. Glede na navedeno je tožena stranka štela, da je razlog za zapustitev države osebne narave (tožnikov spor z neznancem).

6. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

7. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja; prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami in bolno materjo.

8. Tožena stranka je tožniku omogočila pojasnilo glede neskladja v izjavah v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da mu je prošnjo pomagal izpolniti prijatelj, ki pa je napisal napačna dejstva. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne zna dobro pisati v arabskem jeziku, zna pa brati. Zato je štela, da ni pismen in ga temu primerno obravnavala. Osebni razgovor je opravila s pomočjo prevajalca za arabski jezik in tožnika večkrat pozvala, naj razjasni vsa neskladja in spreminjanje osebnih podatkov. Ker je to storil, mu ni očitala spreminjanja osebnih podatkov in navajanja drugačnih razlogov za zapustitev izvorne države pri podaji prošnje.

9. Glede na navedeno je tožena stranka sklepala, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru, torej zaradi osebnega uličnega spora in morebitnega fizičnega obračuna, ki bi nastal kot posledica maščevanja. Glede na predstavljena dejstva in okoliščine je zaključila, da je tožnika iz države gnal predvsem strah pred maščevanjem in morebitno zaporno kaznijo, kar je večkrat poudaril. 10. Po presoji tožene stranke težave zaradi uličnega spora niso pravno pomembne, saj institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Gre za zasebno zadevo, teh težav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja oziroma resne škode, saj njihovo reševanje omogočajo instituti civilnega prava. Tako ekonomski razlogi, ki jih je tožnik izpostavil pri podaji prošnje, kot tudi osebni razlogi, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne morejo biti predmet obravnave v postopku priznanja mednarodne zaščite.

11. Poleg tega iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prav tako ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Tudi sicer iz njegovih izjav izhaja, da je občasno opravljal dela, s katerimi se je lahko preživljal, kar pomeni, da mu ni bil onemogočen dostop do trga dela.

12. V nadaljevanju tožena stranka povzema tožnikove izjave, da se v Maroku zaradi navedenih sporov ni obrnil na policijo in ni zaprosil za pomoč. Dejal je, da bi policija posredovala le, če bi bil v dogodku kdo poškodovan, kar se v tem primeru ni zgodilo, saj je prišlo le do verbalnih groženj, fizičnega nasilja pa ni bilo. Zato tožena stranka domneva, da bi policija v Maroku ukrepala pravilno, če bi bila prijava podana iz upravičenih razlogov. Glede na navedeno meni, da tožnik ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi se obvaroval pred opisanimi okoliščinami, ki so povod njegovega strahu. Poleg tega ulični spori sami po sebi ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito, zato so te navedbe nepomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite.

13. Ob takih okoliščinah pa ni jasen subjekt preganjanja. Če bi tožnik navedel dejanja, ki bi se po 26. členu ZMZ-1 lahko štela za preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 namreč pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti (osebe, s katerimi seje zapletel v ulični prepir), ki pa so lahko subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (28. člen ZMZ-1), česar tožnik ni dokazal. Glede na navedeno izhodišče mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo šele ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena. V obravnavani zadevi pa tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, saj je celo sam priznal, da se nanjo ni obrnil po pomoč. Najprej je sicer navedel, da bi moral plačati za posredovanje policije za aretacijo človeka, ki bi ga lahko napadel, kar pa je kasneje posredno zanikal z navedbo, da se je bal, da bodo v primeru, če bi sam storil kaznivo dejanje, tudi njega aretirali in dali v zapor. Iz navedenega je po presoji tožene stranke razvidno, da maroška policija ukrepa, če je to treba. Svojo aretacijo (in zapor) pa bi tožnik lahko preprečil s tem, da bi se izognil prepiru in maščevanju nasprotnim osebam. Glede na navedeno je tožena stranka njegove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 14. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Izpostavljene okoliščine namreč ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in delovanja organov proti njemu, kar bi mu onemogočalo eksistenco. Po proučitvi tožnikovih izjav tožena stranka zaključuje, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil zaposlen in da so mu prihodki iz naslova dela zadoščali za preživetje. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je imel tožnik zagotovljene vse osnovne pogoje za preživetje, kar je večkrat poudaril. Poleg tega ni izpostavil, da bi mu bile kršene kakšne druge pravice, pri čemer se v Maroku ni obrnil na organe po pomoč. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove navedbe_

15. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

16. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je v Republiko Slovenijo prišel zaradi ekonomskih razlogov. Ob opozarjanju na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) smiselno meni, da je treba v okviru zaščite pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja upoštevati pravico do dostojnega življenja, torej prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče. Trdi, da je tveganje, da ne bo mogel živeti takega življenja resnično in stvarno, saj je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil zaradi slabe socialne in ekonomske situacije. Tudi ko je delal, je prejemal zelo nizko plačo (približno 50 EUR na mesec), kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je osebno, ker je vplivalo na tožnikovo življenje, in predvidljivo, kar pomeni, da stopnja verjetnosti presega merilo "zgolj možnost ali sum" in je lahko nižja od merila "zagotovo". Glede na navedeno se opisane težave lahko štejejo za resno škodo po drugi alineji 28. člena ZMZ-1. V zvezi s tem tožnik opozarja še na načelo nevračanja.

_Navedbe tožene stranke_

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_Presoja tožbe_

18. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 22. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

23. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

24. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske in osebne narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti (ob vložitvi prošnje) navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.6

25. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.7 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9

26. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z razlogi osebne narave, ki jih je navajal na osebnem razgovoru in se nanašajo na ulični prepir, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi, saj ga v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.10 Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

27. Sodišče zgolj pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.11 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 19. 5. 2023, poleg tega ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 28. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element12, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

29. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

30. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II14 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.15 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.16 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.17 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

31. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, sicer ni razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ali na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država, vendar tožnik v zvezi s tem ne uveljavlja kršitve načela zaslišanja stranke. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.18

32. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.19 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.20, 21 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).22

33. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N. A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 11 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 15 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 16 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 17 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 18 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 19 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 20 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 21 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 22 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.