Jedro

Navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek, ni nedopustna grožnja, saj je disciplinski postopek predviden v zakonu za ugotavljanje disciplinskih kršitev delavca. Prav tako lahko delodajalec v primeru nujne potrebe delovnega procesa delavca razporedi iz kraja v kraj. Navajanje delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek oz. ga razporedil, ne pomeni grožnje v smislu 60. člena ZOR. Grožnja je nedopustna, kadar stranki povzroči utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali koga drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa št. 102/94 z dne 19.7.1994 in na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plač za čas od avgusta 1994 do julija 1995. Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oz., da tožbenemu zahtevku ugodi. Vztraja, da je odpoved delovnega razmerja podpisal pod pritiski, ki so se vršili s strani pooblaščenih oseb tožene stranke in bi bilo potrebno ob upoštevanju vseh okoliščin šteti, da odpoved ni izražala dejanske volje tožnika glede prenehanja delovnega razmerja. V spornem času je bil bolan, njegova bolezen pa je bila predvsem posledica pritiskov in šikan, ki so se vrstile s strani tožene stranke, kar je razvidno tudi iz spisa - neutemeljen disciplinski postopek, prikrajšanje pri plači, pošiljanje na delo v L. brez odločbe, neutemeljeni očitki za manjko v skladišču ipd.. Lečeča zdravnica mu je svetovala, da bi moral zamenjati okolje, če bi želel, da se mu zdravstveno stanje izboljša. Predlagal je njeno zaslišanje, da bi izpovedala o bolezni v spornem času in o njegovi zmožnosti razsojanja, čemur pa sodišče ni ugodilo. Glede na vse navedeno, da odpoved ni odražala dejanske volje, temveč je bila posledica pritiskov s strani tožene stranke, ki so bili takšne narave, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa vsaj telesnim dobrinam tožnika, zaradi česar bi bilo potrebno sklep tožene stranke razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pisna odpoved tožnika z dne 30.6.1994 izraža njegovo pravo voljo. Pritožbene navedbe, da je odpoved napisal pod pritiski tožene stranke in zaradi grožnje z disciplinskim postopkom, prikrajšanja pri plači in razporeditve na delo v L., takega dokaznega zaključka ne morejo omajati. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek ni nedopustna grožnja, saj je disciplinski postopek predviden v zakonu za ugotavljanje disciplinskih kršitev delavca. Prav tako lahko delodajalec v primeru nujne potrebe delovnega procesa delavca razporedi iz kraja v kraj. Seveda ima delavec v vseh navedenih postopkih možnost uveljavljanja pravic tako v postopku pri delodajalcu, kot nato pred sodiščem. Zgolj navajanje delodajalca, da bo zoper delavca uvedel disciplinski postopek oz. ga razporedil, ne pomeni grožnje v smislu 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Nedopustna grožnja je po navedeni zakonski določbi namreč taka, ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali koga drugega. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila prisotna pri odločitvi tožnika o odpovedi delovnega razmerja nedopustna grožnja.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem lečeče zdravnice tožnika, saj zdravstveno stanje tožnika za razsojo tega individualnega delovnega spora ni bistveno. Vprašanje zdravstvenega stanja bi bilo namreč pomembno v primeru, če bi sodišče presojalo razporeditev tožnika iz kraja v kraj, vendar kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik sploh ni bil prerazporejen.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da pri odpovedi tožnika ni bilo napake volje, utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi njegove odpovedi, kar je skladno z določbo 1. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.