Jedro

Navedbe pritožnice, da je zaradi tega, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine – menice, potrebno kot materialno podlago za zahtevek uporabljati le menico in pravila o menici, je napačen. Sodna praksa se je v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 222/2012, III Ips 49/2011, II Ips 34/2012, III Ips 17/2009 že večkrat izjasnila, da postopek, ki se prične na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju kot izvršilni, se po ugovoru razveljavi in nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Če se izkaže, da pravna podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, bi sodišče moralo takšen sklep razveljaviti in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino VL 100837/2014 z dne 24. 7. 2014 v celoti, v prvem in tretjem odstavku (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.861,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in jo izpodbija v celoti zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zahtevani znesek na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa ter kreditne pogodbe. Ugotovilo je, da iz dokumentacije, ki je bila predložena v postopku, ne izhaja, da bi tožena stranka s predložitvijo menične izjave kakorkoli omejila svojo odgovornost za dolg in zavrnilo navedbe toženke, da ne odgovarja z vsem svojim premoženjem, pač pa le s sredstvi, ki se nahajajo na njenih računih. Tako ne držijo navedbe pritožnice, da sodišče ni odgovorilo na njene ugovorne navedbe glede menice.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam pritožnice, da je tožeča stranka izrabila izvršilni postopek preko izvršbe na podlagi menice zato, da je dosegla izdajo sklepa o izvršbi zoper vse premoženje v lasti tožene stranke, čeprav sama menica tega kritja ne nudi. Navedbe pritožnice, da je zaradi tega, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine – menice, potrebno kot materialno podlago za zahtevek uporabljati le menico in pravila o menici, pa je napačen. Sodna praksa se je v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 222/2012, III Ips 49/2011, II Ips 34/2012, III Ips 17/2009 že večkrat izjasnila, da postopek, ki se prične na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju kot izvršilni, se po ugovoru razveljavi in nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima namreč dva dela (drugi odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ): poleg dela, s katerim sodišče dovoli izvršbo, še odločitev, da mora dolžnik plačati terjatev (kondemnatorni del, ki je po svoji naravi enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku). Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, se lahko izpodbija z ugovorom (53. člen, ki, glede na določbo 61.člena ZIZ, velja tudi za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Iz drugega odstavka 61. člena ZIZ izhaja, da se z ugovorom lahko izpodbija sklep o izvršbi tudi v kondemnatornem delu. Če dolžnik takšen sklep v tem delu izpodbija, sodišče nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), sicer postane sklep tudi v kondemnatornem delu pravnomočen in predstavlja pravnomočno odločitev o tem, da je dolžnik dolžan upniku plačati zahtevani znesek Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožeča stranka) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti in to tvori tožbo. Postopek tako po vložitvi ugovora izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek in predmet razpravljanja po vloženem ugovoru ni nujno samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom oziroma sklepom o izvršbi.

7. Navedbe pritožnice, da je zaradi tega, ker se je postopek začel na podlagi vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine – menice, potrebno kot materialno podlago za zahtevek uporabljati le menico in pravila o menici ter zato sklep o izvršbi v celoti razveljaviti, postopek ustaviti, tožnica pa bi morala začeti nov postopek, je napačen. Zmotno je tako stališče tožene stranke, da je v pravdi, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, mogoče odločati le o veljavnosti sklepa in to le na tisti podlagi, na kateri je bil ta sklep izdan (glej Sodba in sklep VS RS II Ips 255/2010 in II Ips 190/2007). Res je, da je eden od pogojev, da lahko sodišče v pravdi potrdi dajatveni del sklepa o izvršbi, tudi obstoj pravne podlage, na kateri je bil ta sklep izdan - v konkretnem primeru torej menice. Če se izkaže, da pravna podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, bi sodišče moralo takšen sklep razveljaviti (tretji odstavek 436. člena ZPP) in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako kot v primeru, ko sodišče naloži plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa, čeprav je bil ta izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ, gre tudi v tej situaciji zgolj za tehnično vprašanje - vseeno je namreč, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi ali pa, če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska (tako VS RS v sodbi in sklepu II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013). Stališče v odločbi višjega sodišča, ki ga citira toženec, je osamljeno in ga je praksa vrhovnega sodišča že presegla.

8. Glede na citirano sodno prakso vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo utemeljenost zahtevka na podlagi kreditne pogodbe in pogodbe o poslovnem računu ter potrdilo sklep o izvršbi, ni storilo takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo še, da iz predloženih menic ne izhaja, da bi bila odgovornost tožene stranke omejena le do višine sredstev na poslovnem računu in da za svoje obveznosti iz pogodb odgovarja z vsem premoženjem, ki ga ima. Drugačne trditve toženke nimajo podlage v predloženih listinah (Pogodba o odprtju in vodenju poslovnega računa, Pogodba za klasični limitna tem računu, Kreditna pogodba ter menične izjave), saj iz njih ne izhaja nikakršna omejitev.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožeča stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.