Jedro

Pravdne stranke so vezane na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju glede pravice tožnikov do volila. Izpolnitev volila pa je vedno mogoče zahtevati le v posebni pravdi in ne že v zapuščinskem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so vse tri toženke dolžne posameznim tožnikom na podlagi zakonitega dedovanja plačati denarne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz točk I.1., I.2. in I.3. izreka sodbe, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, s katerim so tožniki od toženk zahtevali plačilo denarnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi oporočnega dedovanja (točke II.1., II.2. in II.3. izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka. (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožniki se pritožujejo zoper točki II in III izreka sodbe, uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v nasprotju s trditvami in dokazi v sodnem spisu zaključek sodišča prve stopnje v točki 32. in 33. obrazložitve sodbe o tem, da naj o obstoju oporoke in njeni vsebini med dediči ne bi bilo spora. Spor med dediči je brez dvoma obstajal, in sicer glede razlage oziroma vsebine oporoke zapustnika. Gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zaradi neizvedbe dokaza s poizvedbami na transakcijskih računih A. A. in toženk. Ni res, da so tožniki ta dokazni predlog predlagali z namenom in v povezavi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo volil, temveč da se preveri, če je A. A. na kakršenkoli način razpolagal s tem premoženjem, ga morda celo oplemenitil, saj bi tožnikom v tem primeru pripadali tudi kakršnikoli plodovi (npr. obresti) iz tega naslova. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z upoštevanjem pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 3.4.2018, ki predstavlja za vse stranke „res iudicata“ ter posledično veže glede pravic dednopravne narave, med katere spada tudi pravica do volila. Zmotno je stališče sodišča, da s svojo odločitvijo ni poseglo v pravnomočno vsebino sklepa o dedovanju. Mimo pravnomočnega sklepa o dedovanju se je ukvarjalo z materialnopravnim vprašanjem glede volila (ali so volila ugasnila ali prešla na dediče) in njegovega pomena. Predmetna pravda se vodi glede uveljavitve pravic, ki so dednopravne narave v sklepu o dedovanju z dne 3.4.2018, ki je „res iudicata“. Pritožba toženk glede kroga volilojemnikov je bila zavrnjena, kot je razvidno iz sklepa I Cp 1758/2018 z dne 19.9.2018. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, če jim ni po zakonu priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD). Kasneje lahko svoje pravice po 224. členu ZD uveljavljajo le v pravdi, če so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zanemarilo specifičnost situacije, ko je predmet dedovanja denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali pride do zakonitega ali do oporočnega dedovanja. Ker je bilo v prvotnem zapuščinskem postopku predmet zapuščine po oporoki premoženje bistveno manjše vrednosti, so glede na takrat znana dejstva volilojemniki podali svoje dedne izjave, po uvedeni in izpeljani denacionalizaciji pa gre za obravnavo bistveno več vrednega premoženja, glede katerega so bile potrebne nove dedne izjave. Volilo oziroma premoženje, katerega vrednost predstavlja volilo, je dejansko oživelo šele s pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb v letih 1998 in 2001. Zaradi smrti primarnih volilojemnikov so v njihov pravni položaj stopili zakoniti dediči. Zaradi lex specialis in specifičnosti dedovanja denacionaliziranega premoženja ni mogoče uporabiti določb ZD o nepodedljivosti volil oziroma da pri volilih ni vstopne pravice. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženke so na pritožbo odgovorile in predlagale zavrnitev pritožbe.

5. Toženke se pritožujejo zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah I.1., I.2., I.3. in III izreka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Navajajo, da je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti za čas od pravnomočnosti sklepa o dedovanju 19.9.2018 do 27.8.2019 za vse tožnike skupaj v znesku 73.058,46 EUR. Izračun je napačen, saj zakonske zamudne obresti od zneska 140.184,79 EUR od pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem B. B. (19.9.2018) do plačila nespornih zneskov (27.8.2019) znašajo za vse tožnike skupaj 10.508,07 EUR. Ugotovitev sodišča o tem, da matematični izračun v ničemer ni bil prerekan in da je izračun pravilen, je v nasprotju s podatki v spisu. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Toženke so izračun zamudnih obresti prerekale že v odgovoru na tožbo pod točko 13. S tem, ko je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 19.9.2018 do 27.8.2019, ki dejansko znašajo 10.508,07 EUR, priznalo pa jih je v višini 73.058,46 EUR, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi. Dokler toženke niso dobile pooblastil, s katerimi tožniki pooblaščajo pooblaščenca za sprejem denarja, niso mogle ugoditi njegovi zahtevi za nakazilo na njegov fiduciarni račun. Ko so prejele pooblastila, so nakazilo izvršile takoj. Da bi pooblaščenec predložil pooblastila že prej, tožniki ne zatrjujejo in ne dokazujejo, prav tako ne, da so toženke razpolagale s podatki za neposredno nakazilo tožnikom. Obrazložitev v 40. in 41. točki je nejasna, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče namreč v 41. točki govori o 2686 obveznicah, kaj pa je predmet obrazložitve v 40. točki, pa ni mogoče ugotoviti. Napačno je stališče sodišča, da je bil pobotni ugovor vložen prepozno, saj so toženke že od začetke navajale, da so del sredstev zadržale iz naslova stroškov vodenja postopka denacionalizacije. A. A. je bil ves čas postopka prepričan, da je glede na vsebino oporoke edini dedič po pokojnem B. B., zato izrecnega dogovora o nagradi s tožniki oziroma njihovimi pravnimi predniki ni sklenil. V vsakem primeru pa so imeli tožniki korist od njegovega prizadevanja v postopku, sicer do denacionalizacije sploh ne bi prišlo. Brez podlage je stališče sodišča, da bi morale toženke dokazati, da je bila zapuščina občutno manjša zaradi stroškov vodenja postopkov denacionalizacije. Toženka C. C. je znesek 293,59 EUR zadržala zaradi stroškov, ki jih je imela z vodenjem postopka denacionalizacije. Stroške je opredelila, tožniki jim niso substancirano ugovarjali. Odločitev o tem znesku sploh ni obrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka navaja, da je predmet postopka denarni zahtevek, zato je izračun uspeha v postopku enostaven. Tožniki so uspeli z manj kot 10% zahtevka. Ponovno odprtje obravnave je bilo potrebno izključno zaradi ravnanja tožnikov, zato so dolžni toženkam povrniti stroške zastopanja na obravnavi skladno s 1. odst. 156. člena ZPP.

6. Tožniki so na pritožbo toženk odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

**O pritožbi tožeče stranke**

8. Tožeča stranka v zvezi z izpolnitvijo volil na podlagi oporoke v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo vsebine pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. ,,D“ I D 2689/2014 z dne 3.4.2018 (A11). Zapuščinsko sodišče je v navedenem sklepu pod točko III ugotovilo, kdo so volilojemniki, katerim je zapustnik v oporoki v breme oporočnega dediča določil volilo v obliki izplačila deleža za vsakega navedenega brata oziroma sestro in sicer v vrednosti petine premoženja, ki je predmet oporoke. Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, sklep o dedovanju veže, saj je njihova pravica dednopravne narave (pravica do volila).2 V obravnavani zadevi so tako pravdne stranke vezane na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju glede pravice tožnikov do volila (220. člen Zakona o dedovanju - ZD). Izpolnitev volila pa je vedno mogoče zahtevati le v posebni pravdi in ne že v zapuščinskem postopku. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so volila ugasnila, je v nasprotju z vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju, zato te ugotovitve ni mogoče upoštevati.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 355. člena ZPP). V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje prvič moralo opredeliti do tožbenega zahtevka tudi po višini (ta je bila med strankama sporna), predhodno pa izvesti tudi dokaze, ki so bili v tej zvezi predlagani. Pritožbeno sodišče prvič teh dejstev ne sme ugotavljati, saj bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo iz naslova zakonitega dedovanja, tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je bilo v tem delu njenemu zahtevku v celoti ugodeno. Zato se pritožbeno sodišče o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb postopka ne bo izjavljalo. Očitek o neizvedenih dokazih se nanaša na zahtevek, ki ga tožeča stranka do sedaj še ni postavila, zato očitek o storjeni procesni kršitvi ne more biti utemeljen.

**O pritožbi tožene stranke**

11. V zvezi z zahtevkom iz naslova zakonitega dedovanja je tožena stranka nasprotovala obrestnemu delu zahtevka, tako glede tega, od kdaj tečejo zamudne obresti kot tudi glede samega izračuna. Zahtevek tožeče stranke v tem delu je sestavljen iz glavnice in zakonskih zamudnih obresti v kapitalizirani vrednosti. Iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka od določenih zneskov zakonske zamudne obresti zahteva že od leta 2013 dalje (glej tabelo na strani 25 tožbe in opombi 47 in 48), enako je razvidno iz priloženih izračunov zamudnih obresti na prilogi A 49 do A 58. Sodišče prve stopnje je glede zakonitega dedovanja v izreku sodbe v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz česar izhaja, da je v določenem delu priznalo zakonske zamudne obresti že od leta 2013 dalje, pri čemer pa je v razlogih sodbe (tč. 38) pojasnilo, da je tožeča stranka zamudne obresti obračunala za čas od 19.9.2018 do 27.7.2019 (verjetno pravilno mišljeno 27.8.2019), da je v zvezi s tem predložila izračune zamudnih obresti, sodišče pa je preverilo izračun glede pravilnosti podatkov iz izračunov in ugotovilo, da je pravilen. V točki 40 sodbe pa je navedlo, da so toženke z izplačilom kuponov prišle v zamudo, ker jih niso izplačale takoj, ko je bil sklep o dedovanju pravnomočen. Glede na točke 38 do 41 obrazložitve sodbe pritožbenemu sodišču ni jasno, od kdaj je sodišče prve stopnje štelo, da so toženke v zamudi z izplačilom kuponov iz posameznih obveznic. Glede na napačno ugotovitev, da je tožeča stranka obračunala obresti za čas od 19.9.2018 do 27.7.2019, je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člen ZPP). Te kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more odpraviti samo.

12. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Tako dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Ur. l. RS, 1991, str. 203, enako M. Kreć in D. Pavić v Komentar Zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, str. 745