Jedro

Sodna praksa o priznavanju potnih stroškov odvetniku, ki ima svoj sedež izven območja sodišča, je neenotna. Vendar pa je zaznati, da je novejša sodna praksa vedno bolj naklonjena priznavanju tovrstnih stroškov.

Okoliščine konkretnega primera utemeljujejo priznanje potnih stroškov (kilometrine) in celotne urnine (odsotnost odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko). Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika; njun odnos v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju. Stališče prvega sodišča o nepriznanju navedenih stroškov je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela. Izjema bi veljala le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila izbira odvetnika izven kraja območja sodišča povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo (ravnanje z vicioznimi nameni).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna poleg že dosojenih pravdnih stroškov v višini 979,51 EUR tožeči stranki plačati še znesek 180,72 EUR, in sicer v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da v roku 15 dni povrne tožnici v skladu z II. točko sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 878/2024 s 23. 10. 2024 stroške v višini 979,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje.

2.Tožnica z odločitvijo o višini odmerjenih pravdnih stroškov ne soglaša in zoper njo vlaga pritožbo. V njej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je odločitev v nasprotju z ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva in v nasprotju z novejšo sodno prakso. Sklicuje se na zadevo Sp EV 35/2017 s 25. 2. 2019, v kateri je poudarjeno načelo proste izbire zagovornika in pooblaščenca. Opozarja tudi na sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 75/2022 z 10. 3. 2022. Tudi v njem je poudarjena možnost proste izbire odvetnika in svoboda njegovega dela. To pomeni, da se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja. Izjema velja le v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila izbira povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo.

Pritožnica opozarja, da priznavanje potnih stroškov le nekaterim odvetnikom vodi do razlikovanja med odvetniki, za katerega pa ne obstoji noben razumen razlog. Potni stroški predstavljajo le približno 10 % vseh že tako nizkih pravdnih stroškov. Nobenega razloga ni, da se ne bi priznali.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in ji prizna tudi potne stroške in dodatnih 120 točk za odsotnost iz pisarne. Obenem priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožencu je bila pritožba vročena v odgovor, vendar se nanjo ni odzval.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste, ki so bili za pravdo potrebni. O tem in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (1. odstavek 155. člena ZPP).

6.Sodna praksa o priznavanju potnih stroškov odvetniku, ki ima svoj sedež izven območja sodišča, je neenotna. Vendar pa je zaznati, da je novejša sodna praksa vedno bolj naklonjena priznavanju tovrstnih stroškov: VSL sklep I Cpg 239/2021, VSM sklep I Cpg 199/2023, VSL sklep II Cp 325/2021, VSK sklep I Cp 75/2022. V izpostavljenih primerih je bilo poudarjeno, da stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. V zadevi II Cp 325/2021 je jasno zavzeto stališče, da starejša sodna praksa, ki pooblaščencem ni priznavala pravdnih stroškov iz naslova kilometrine, če so imeli sedež izven območja sodišča, ni več sprejemljiva.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbe, da okoliščine konkretnega primera utemeljujejo priznanje potnih stroškov (kilometrine) in celotne urnine (odsotnost odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko). Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika; njun odnos v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju. Stališče prvega sodišča o nepriznanju navedenih stroškov je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen ustave RS). Izjema bi veljala le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila izbira odvetnika izven kraja območja sodišča povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo (ravnanje z vicioznimi nameni).

8.Sodišče v obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni ugotovilo, takšne okoliščine niti niso bile zatrjevane. Zato je treba v obravnavani zadevi dati prednost pravici tožnice do svobodne izbire odvetnika. Poleg tega ne gre za pretiran strošek; opravljen je bil le en narok.

9.Tožnici tako pripada iz naslova potnih stroškov za prihod pooblaščenca na en narok na relaciji Nova Gorica - Ljubljana kilometrina v znesku 92,88 EUR ter poleg priznanih 40 točk še 120 točk za čas odsotnosti iz pisarne. Tožnica je tako upravičena še do pravdnih stroškov v višini 180,72 EUR z že vključenim 22 % DDV. Skupni priznani znesek pravdnih stroškov, do katerih je upravičena tožnica, pa znaša 1.160,23 EUR.

10.Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev, kot izhaja iz dispozitiva te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

11.Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je dolžan toženec povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR (1. odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Ti predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v višini 200 točk z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.