Jedro

Samo dejstvo, da iz asignacijskih pogodb niso razvidni računi, ki naj bi se poplačevali z asignacijami, ne more biti dokaz o plačilu bodočih dobav. Situacijo, ko dolžnik ne izjavi, katere upnikove terjatve poplačuje, ureja 312. člen ZOR v 2. odstavku. Obveznosti dolžnika se poravnavajo v takem primeru po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Drugačnega dogovora med pravdnima strankama tožena stranka ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo ugotovilo, da sklenjene asignacijske pogodbe z dne 15.1.1999, 12.2.1999, 11.3.1999, 15.3.1999, 31.3.1999 in z dne 23.6.1999, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev v skupnem znesku 2.850.000,00 SIT, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in da mora tožena stranka plačati v stečajno maso navedeni znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je stališče pritožnika o neizkazanosti odločilnega dejstva, da so se z asignacijami zapirale že zapadle terjatve in da že dejstvo, da iz asignacijskih pogodb ne izhaja, kateri računi se poplačujejo, dokazuje, da je tožena stranka dobave blaga pogojevala s predhodnim plačilom. Res iz sklenjenih asignacijskih pogodb ne izhaja, katere terjatve tožeča stranka z njimi poplačuje, vendar je tožeča stranka predložila v spis specifikacijo računov (priloga A 4), ki jih je z asignacijami poplačevala. Tožena stranka je zgolj pavšalno ugovarjala, da so bile s plačilom na podlagi asignacijskih pogodb plačevane bodoče dobave, vendar tega niti s predlaganimi pričami ni dokazala, niti ni navedla, katere kasnejše dobave je z navedenimi poplačili pokrivala. Samo dejstvo, da iz asignacijskih pogodb niso razvidni računi, ki naj bi se poplačevali z asignacijami, ne more biti dokaz o plačilu bodočih dobav. Situacijo, ko dolžnik ne izjavi, katere upnikove terjatve poplačuje, ureja 312. člen ZOR v 2. odstavku. Obveznosti dolžnika se poravnavajo v takem primeru po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Drugačnega dogovora med pravdnima strankama tožena stranka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je s plačili po asignacijskih pogodbah tožeča stranka poravnala že zapadle terjatve tožene stranke. Na drugačno presojo ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta bili pravdni stranki v trajnem poslovnem razmerju. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, jasno izhaja, da je tožena stranka tožeči blago dobavljala kljub temu, da tožeča stranka z asignacijami ni plačala niti že zapadlih toženkinih terjatev. Zatrjevano pogojevanje plačila bodočih dobav in sočasnost izpolnitve obeh pogodbenih strank zato nima opore v izvedenih dokazih (računih in asignacijskih pogodbah). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala, da se njene obveznosti niso plačevala sočasno z izpolnitvijo tožene stranke. Dokazno breme o nasprotnem pa je na toženi stranki (212. člen ZPP). Ker je torej tožena stranka po asignacijskih pogodbah prišla do poplačila svojih že zapadlih terjatev, se je (bodoča) stečajna masa tožeče stranke za znesek teh plačil zmanjšala. Podan je objektivni pogoj izpodbijanja po 1. odstavku 125. člena ZPPSL. Pritožnica tudi nima prav, ker prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno oceno dejstva, da je tožeča stranka toženi plačevala svoje obveznosti z asignacijami vse od leta 1996 dalje. Za presojo neobičajnosti načina izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke, ki je ena od predpostavk za domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnega dejanja po 4. odstavku 125. člena ZPPSL ni odločilno, kako je tožeča stranka običajno izpolnjevala svoje obveznosti do tožene stranke, pač pa od okoliščine, ali je bil tak način izpolnitve pogodbeno dogovorjen med strankama že ob sklenitvi posla, iz katerega izvira toženkina terjatev in bi takšno izpolnitev tožena stranka lahko uveljavljala s tožbo. Slednjega pa tožena stranka ni dokazala. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejasko stanje pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev postopka, na katere je dolžno po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.