Jedro

Tožeča stranka torej uveljavlja navadno, dejansko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi stroškov za legalizacijo črne gradnje. Predstavljala naj bi torej zmanjšanje njenega premoženja zaradi navedenih stroškov (prim. 155. člen ZOR). Tožeča stranka vse do konca prvostopenjskega postopka ni trdila, da je za legalizacijo črne gradnje karkoli že plačala, niti ni tega dokazovala. Uveljavlja torej škodo, ki bo po njenih predvidevanjih nastala, torej bodočo škodo. Pravni red pa kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. 3. odstavek 189. člena ZOR) in za negmotno škodo (prim. 203. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženi stranki nerazdelno plačali tožeči stranki 10.023.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov toženih strank.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V prvostopenjskem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta toženi stranki tožeči stranki prodali industrijski objekt - montažno halo v Vrhovljah pri Sežani, stoječi na parceli takratne številke xxx, vpisane pri vložku številka xxx k.o. Voglje za katero je bilo ugotovljeno, da je črna gradnja. Kot taka predstavlja pravno napako prodane nepremičnine.

Sankcije za primer prodaje stvari s pravno napako določa 510. člen ZOR. Kupec sme po svoji izbiri zahtevati odpravo napake ali razdreti pogodbo ali pa zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. V vsakem primeru pa ima kupec pravico do povračila škode, ki jo je pretrpel. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje odškodnine za škodo, ki predstavlja strošek legalizacije črne gradnje. Glede višine tega stroška je izdelala dve varianti. Po prvi z dne 18.6.1996 bi ti stroški znašali 19.985.000,00 SIT, po drugi varianti z dne 11.9.1996 pa bi znašali 10.023.000,00 SIT kot izhaja iz tožbene naracije. S tožbo je uveljavljala škodo v višini stroškov po drugi varianti, torej v znesku 10.023,000,00 SIT. Tožeča stranka torej uveljavlja navadno, dejansko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi stroškov za legalizacijo črne gradnje. Predstavljala naj bi torej zmanjšanje njenega premoženja zaradi navedenih stroškov (prim. 155. člen ZOR).

Tožeča stranka vse do konca prvostopenjskega postopka ni trdila, da je za legalizacijo črne gradnje karkoli že plačala, niti ni tega dokazovala. Uveljavlja torej škodo, ki bo po njenih predvidevanjih nastala, torej bodočo škodo. Pravni red pa kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. 3. odstavek 189. člena ZOR) in za negmotno škodo (prim. 203. člen ZOR).

Ker morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti kumulativno izpolnjene sledeče predpostavke: protipravno oziroma protipogodbeno ravnanje, obstoj škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode, tožeča stranka pa ni dokazala, da ji je škoda (strošek legalizcije črne gradnje) nastala (kot je bilo zgoraj obrazloženo, tega niti ni trdila) in v kakšni višini, je njen tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti potrebno že iz tega razloga zavrniti. Odveč je zato razpravljanje o odgovornosti toženih strank glede (ne) seznanitve tožeče stranke kot kupca o ugotovljeni pravni napaki prodane nepremičnine in torej o obstoju drugih prepostavk odškodninske obveznosti.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).