Jedro

Devetdesetdnevni rok iz 3. odstavka 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev je materialni prekluzivni rok. Če je tožnik zamudil ta rok za pridobitev delovnega dovoljenja, ne more uspeti s tožbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje, ki ni ugodila zahtevku tožnika za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, ker je zamudil devetdesetdnevni rok za vložitev prošnje po zakonu o zaposlovanju tujcev. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe ugotovila, da je zakon o zaposlovanju tujcev začel veljati 18.7.1992. Zakon v 23. členu ureja pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za državljane nekdanje SFRJ in drugih republik. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje 12.8.1982. Prošnjo za izudajo osebnega delovnega dovoljenja je izpolnil 24.3.1993, podjetje pa jo je dne 30.3.1993 skupaj s celotno dokumentacijo poslalo priporočeno po pošti enoti zavoda. Iz tega izhaja, da je bila prošnja vložena po izteku devetdesetdnevnega roka, ki se je iztekel 15.10.1992 in ki ga zakon določa v 23. členu. Ta rok je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da je posledica zamude izguba pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka več ne more opraviti na učinkovit način. Vrnitve v prejšnje stanje tožnik ne bi mogel predlagati, ker se je iztekel rok, ki je določen v 2. odstavku 105. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Podjetje ni za nobenega delavca, ki ima položaj tujca, vlagalo vlog in tudi ni poskrbelo za delovno dovoljenje. Delavci so torej sami vložili prošnje za osebno delovno dovoljenje. Drugačnega dogovora v podjetju ni bilo.

Tožnik je v tožbi trdil, da drugostopne odločbe ni prejel in da mu ni bila vročena niti potem, ko je pozval toženo stranko, da to stori v naknadnem sedemdnevnem roku. Zato je predlagal, da sodišče naloži toženi stranki, da izda odločbo, ali da samo odloči o tožbi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Navajala je, da je iz podatkov, ki jih je posredoval prvostopenjski upravni organ, razvidno, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnika dne 26.10.1993. Potem, ko je sodišče tožeči stranki poslalo fotokopijo odločbe z dne 20.9.1993, je tožnik izjavil, da tožbo razširja na to odločbo in predlagal, da jo sodišče odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT), ki je začel veljati 18.7.1992, ureja dve vrsti delovnih dovoljenj: delovno dovoljenje na vlogo delodajalca in osebno delovno dovoljenje. Iz vsebine zakona in navodila o izvajanju zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 34/92) izhaja, da delodajalec zaprosi za delovno dovoljenje takrat, ko ima predvsem on interes za sklenitev delovnega razmerja s tujcem. Tujec vloži vlogo za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja predvsem na podlagi 7., 8. in 12. člena zakona, državljani nekdanje SFRJ oziroma nekdanjih republik te države pa tudi pod ugodnejšimi pogoji, ki so določeni v 23. členu zakona. Po tretjem odstavku tega člena lahko osebe iz prvega in drugega odstavka pridobijo osebno delovno dovoljenje le, če zanj zaprosijo v roku devetdesetih dni od uveljavitve zakona. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 3.7.1992. Veljati je začel petnajsti dan po objavi v Uradnem listu (29. člen), torej 18.7.1992. Devetdesetdnevni rok za vložitev vloge po 3. odstavku 29. člena zakona se je torej iztekel 15.10.1992. V upravnem spisu je tožnikova prošnja za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, iz katere je razvidno, da je bila vložena 31.3.1993, torej očitno po izteku navedenega roka, ki je zakonski prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Tožnik je zamudil rok za vložitev vloge za osebno delovno dovoljenje, zaradi česar tožba ne more biti utemeljena.

Po obrazloženem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).