Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 2. 2012, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2011, traja do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika za čas od 10. 2. 2012 do dneva odločitve sodišča prve stopnje prijavi v vsa obvezna zavarovanja ter mu obračuna zapadle plače, od posameznih zapadlih mesečnih bruto plač obračuna in odvede pristojnim institucijam davščine ter prispevke, tožniku pa izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 1.074,58 EUR, od tega zneska obračuna in odvede davščine pristojnim institucijam, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje. Prav tako je zavrnilo zahtevek za izplačilo odškodnine v znesku 15.192,55 EUR. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Tožena stranka je bila v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 ter v skladu z 22. členom kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 s spremembami, v nadaljevanju KPDT) tožnika dolžna poučiti o pravici, da v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko sodeluje predstavnik sindikata ali druga pooblaščena oseba. Namen določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR je v poučitvi delavca o pravicah, ki jih ima in jih lahko uveljavlja in ne v uveljavljanju pravic, ki mu sicer gredo že po samem zakonu in kolektivnih pogodbah. Zamuda prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razlog, da tožena stranka tožniku ne bi bila dolžna omogočiti zagovora. Tožnik je predložil zdravniško spričevalo o nezmožnosti zagovora. Brezpredmetno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik zagovor lahko podal v pisni obliki. Tožnik zagovora sploh ni mogel podati. Iz okoliščine, da je tožnik toženo stranko obvestil, da zagovora ne more podati zaradi slabega psihičnega stanja, pa sodišče prve stopnje ne more sklepati, da bi tožnik lahko podal pisni zagovor. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 153/2006, saj v njej ni stališča, da je daljša bolniška odsotnost utemeljen razlog, da delodajalec delavcu ne omogoči zagovora. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da naj bi tožnik pil pivo, oprlo predvsem na izpovedbo priče A.A., ki je izpovedala, da je ob ogledu nadzornih kamer za dan 13. 1. 2012 na pločevinki razbrala napis A. in tako ugotovila, da so delavci pili alkohol. Glede na to, da ob ogledu posnetkov nobena od strank in tudi ne sodišče prve stopnje ni moglo razbrati ali gre za pločevinko 0,5 l ali 0,33 l piva ali česa drugega, kaj šele, da bi se videlo, kaj na pločevinki piše, je njena izpovedba neverodostojna. Razen tega je priča izpostavila datum 13. 1. 2012, torej dan, za katerega tožena stranka tožniku sploh ni očitala pitje piva. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da bi na posnetkih (na primer 9. 1. 2012) lahko šlo za pollitrsko pločevinko piva, ne ugotavlja pa, da gre dejansko zanjo. To pomeni, da sodišče prve stopnje o tem ni prepričano, zato je nerazumljivo, kako lahko zaključi, da je tožnik 6. 1. 2012, 9. 1. 2012, 15. 1. 2012 in 16. 1. 2012 pil alkoholno pivo. Sicer pa okoliščina, da delavec popije požirek piva, še ne pomeni, da je vinjen. Priča B.B. je sicer izpovedal, da je pri tožniku zaznal zadah po alkoholu, vendar upoštevajoč sodno prakso, to še ne dokazuje, da je bil tožnik pod vplivom alkohola. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke C.C. izhaja, da tožena stranka zoper tožnika ne bi izpeljala nobenega postopka, če ne bi bil vodja izmene. Razlog za odpoved tako ni v tem, da naj bi tožnik pil pivo, temveč da naj bi bil kot vodja izmene zgled podrejenim, kar pa ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker so bile vse kršitve ugotovljene proti koncu delovnega časa in bi zanje zadoščal ukrep opomina. Iz izpovedbe priče Č.Č. namreč izhaja, da se je na dvo in trodnevnih seminarjih tožene stranke pilo alkoholno pivo in da tožena stranka ni ukrepala proti nikomer. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik uveljavlja zgolj tako, da povzema abstraktni opis obeh kršitev, ne da bi pri tem navedel, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju ter v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP presojalo le v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, vendar ni ugotovilo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Nasprotno, razlogi o odločilnih dejstvih so povsem jasni in razumljivi, sodba pa zgledno argumentirana.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 87/2008 z dne 4. 5. 2004 zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec delavca moral posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.

Res je sicer, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena KPDT o tem, da je delodajalec ob vročitvi vabila na zagovor (v primeru izredne odpovedi pogodbe), delavca dolžan seznaniti z njegovo pravico, da ima kot član sindikata od delodajalca pravico zahtevati, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vendar pa opustitev seznanitve tožnika z njegovo pravico, da lahko zahteva, da se o nameravani odpovedi obvesti sindikat, nima za posledico nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku s tem ni onemogočila uveljavitve pravice iz prvega odstavka 84. člena ZDR, na katero se nanaša prvi odstavek 22. člena KPDT in da bi tožnik lahko neposredno na podlagi zakona zahteval, da tožena stranka z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznani sindikat, katerega član je.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora, s tem, da ni ugodila njegovi vnovični prošnji za preložitev datuma zagovora po tistem, ko je datum zagovora že prestavila z 27. 1. 2012 na 9. 2. 2012. Pri tem ni nepomembno, da je bil tožnik na podlagi potrdil o upravičeni zadržanosti z dela v bolniškem staležu od 17. 1. 2012 do 14. 2. 2012, subjektivni 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa bi se iztekel 12. 2. 2012. Pravica do zagovora je določena v drugem odstavku 83. člena ZDR. V skladu s to določbo mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Glede razlage te določbe v povezavi s primerom, kakršnim je ta (nemožnost zaslišanja delava do izteka prekluzivnega roka za odpoved zaradi delavčeve začasne zadržanosti od dela), se je oblikovala ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, kakršna je razvidna iz sodbe opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, na katero se sodišče prve stopnje povsem pravilno sklicuje. Enaka stališča je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012 in VIII Ips 153/2011 z dne 17. 9. 2012. V zadnji od navedenih sodb je revizijsko sodišče zavzelo izrecno stališče, da od delodajalca ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določene termine zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je v drugem odstavku 110. člena ZDR določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno tolmačenje pravice do zagovora po stališču revizijskega sodišča ne bi bilo sprejemljivo. V kolikor bi tožena stranka ugodila prošnji tožnika in datum zagovora prestavila na čas po izteku bolniškega staleža tožnika, potem bi takrat že potekel prekluzivni 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik sicer navaja, da je v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni mogel ne ustno ne pisno podati zagovora, vendar iz listin, ki jih je predložil, kaj takšnega ne izhaja. Tožnik je namreč predložil le dve potrdili o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni, vendar iz njiju ne izhaja, da je bil tožnik v resnici v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ni mogel podati. Po ustaljeni sodni praksi, ki se je izoblikovala še v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih zgolj okoliščina, da je bil delavec bolniško odsoten, sama po sebi še ne pomeni upravičenega razloga za odsotnost z disciplinske obravnave. Izostanek iz zdravstvenih razlogov je bil upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se disciplinske obravnave ne bi mogel udeležiti oziroma bi se zaradi udeležbe na obravnavi njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. V skladu s to prakso ni šlo za kršitev pravice do obrambe, če se delavec zaradi bolniške odsotnosti ni udeležil disciplinske obravnave, njegovo zdravstveno stanje pa ni bilo takšno, da se ne bi zavedel pomena svojih dejanj oziroma, da bi bil neprišteven. Nič od navedenega v konkretnem primeru ni izkazano, zato toženi stranki ni možno očitati, da je tožniku kršila pravico do zagovora.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z njegovimi dejanskimi ugotovitvami. Ni res, da bi sodišče prve stopnje ugotovitev, da je tožnik med delom na delovnem mestu pil pivo, oprlo predvsem na izpovedbo priče A.A.. Nasprotno, sodišče prve stopnje je najprej naredilo zelo vestno analizo videoposnetkov za vsak posamezni vpogledani dan in na podlagi te analize v povezavi z ostalimi dokazi prišlo do ugotovitve, da je bilo v pločevinkah, iz katerih je tožnik pil na videoposnetkih, alkoholno pivo. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, kako je prišlo do te ugotovitve, pri tem je upoštevalo tudi trditveno podlago tožnika, saj je ta še v tožbi navajal, da si je občasno gasil žejo s pivom, da pa alkohola nikoli ni užival v smislu popivanja, prav tako je navedel, da je popil kak požirek piva ob zaključku dela oziroma, da je potem, ko je bila trgovina za stranke že zaprta, za žejo spil požirek piva. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je iz posnetkov nedvomno razvidno, da je tožnik pil iz pollitrskih pločevink, kar tudi kaže na to, da je lahko šlo le za alkoholno pivo, saj pri toženi stranki niso imeli brezalkoholnega piva, sokovi in druge brezalkoholne pijače pa so bile v pločevinka 0,33 l. Da je tožnik na delovnem mestu pil pivo izhaja tudi iz izpovedb priča Č.Č. in B.B.. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da izpovedba priče B.B. o tem, da je pri tožniku zaznal zadah po alkoholu, ne dokazuje ničesar. Glede na to, da je bilo pri toženi stranki prepovedano kakršnokoli uživanje alkoholnih pijač med delom, je obstoj kršitve dokazan že z izpovedbo priče B.B., da je 16. 1. 2012 ob opravljanju preizkusa alkoholiziranosti alkotesta pri tožniku zaznal vonj po alkoholu, kakor tudi z izpovedbo priče Č.Č., da je tožnik 1. 1. 2012 in 15. 1. 2012 iz pločevinke pil alkoholno pivo. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi iz videoposnetkov izhaja, da je tožnik v navedenih časovnih okoliščinah (6. 1. 2012, 9. 1. 2012, 12. 1. 2012, 16. 1. 2012) pil pivo. Ni pomembno, da je priča A.A. ob tem, ko je izpovedala, da je 13. 1. 2012 (tudi za nazaj) pregledovala posnetke videokamer , ugotovila, da je na posnetku, ki se nanaša na 13. 1. 2012 lahko prebrala, da je bil na pločevinki napis A. Ni bistveno, da tožniku uživanja alkoholnih pijač za 13. 1. 2012 ni bilo očitano, saj je dovolj drugih datumov, za katere je bilo tožniku pitje na delovnem mestu očitano in dokazano. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da ob ogledu posnetkov ni bilo mogoče ugotoviti, ali gre za pločevinke 0,5 ali 0,33 l. Res je, da je tako trdil tožnikov pooblaščenec, vendar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju posnetkov in drugih dokazov, pravilno zaključilo, da je šlo za pločevinke alkoholnega piva 0,5 l. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V tretjem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 1. 3. 2011 je izrecno določeno, da je delavec seznanjen, da na delovnem mestu in nasploh v prostorih delodajalca ne sme biti pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc, v nasprotnem primeru gre za hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi, kot to določa Pravilnik o ugotavljanju in sankcioniranju alkoholiziranosti in vpliva drugih psihoaktivnih subtanc na delovnem mestu (v nadaljevanju: Pravilnik). V 1. členu Pravilnika je izrecno določeno, da delavec ne sme prihajati na delo v vinjenem stanju ali pod vplivom psihoaktivnih substanc, uživati alkoholnih pijač ali psihoaktivnih substanc med delom ali jih prinašati na delo. Navedeno pomeni, da je hujša kršitev pogodbenih obveznosti že zgolj uživanje alkoholnih pijač med delom, kar je bilo tožniku dokazano. Okoliščina, da je tožnik pivo na delovnem mestu pil proti koncu delovnega časa in da iz posnetkov ni razvidno, da bi šlo za večje količine, ne pomeni, da ne gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je kršitev storil naklepoma.

Izpolnjen je bil tudi v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na v celoti porušeno zaupanje v delavca. Iz spisa je tudi sicer razvidno, da je tožnik povsem nekritičen do svojega ravnanja. Sodišče je tehtalo vse okoliščine in interese obeh strank, saj je na strani tožnika upoštevalo, da je pri toženi stranki delal 25 let in da je bil vedno le pohvaljen. Vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati pravilno ugotavljalo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zlasti še ob upoštevanju, da je bil tožnik vodja izmene in bi zato moral poskrbeti, da drugi ne kršijo pravil, ne pa da jih sam krši. Pravilno je tudi upoštevalo, da pri tožnikovi kršitvi ni šlo zgolj za enkratni dogodek.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kršitev prepovedi diskriminacije. Njegov položaj vodje izmene ni osebna okoliščina v smislu določbe prvega odstavka 6. člena ZDR. Tožena stranka je utemeljeno upoštevala, da je tožnik s tem, ko je pred podrejenimi delavci pil alkohol, povzročil, da so ti lahko razumeli, kakor da je to dopustno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da okoliščina, da je bil tožnik vodja izmene, ostali, ki so na posnetkih tudi občasno uživali alkohol, pa njegovi podrejeni, še dodatno, ob ostalih okoliščinah, utemeljuje podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tožnik edini, ki je na vseh vpogledanih posnetkih užival alkohol, ostali pa so to počeli le občasno. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana, ker bi moral biti podrejenim za vzgled, ne pa zato, ker je na delu pil pivo. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dovolj jasno navedeno, da je tožnik svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja huje kršil s tem, da je med delovnim časom, na delovnem mestu, v prostorih delodajalca pil alkohol. Da bi tožnik moral biti vzgled podrejenim delavcem, pa je zgolj okoliščina, ki dodatno utemeljuje njegovo odgovornost, pa tudi razloge, zaradi katerih z delovnim razmerjem ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Okoliščina, da so se kršitve dogajale praviloma proti koncu delovnega časa, ne pomeni, da bi tožena stranka tožniku zakonito lahko izrekla le disciplinski ukrep opomina. Res je sicer, da se delodajalec tudi glede naklepoma storjenih hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja odloči, da delavcu ne bo podal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč bo uporabil institut disciplinske odgovornosti iz 174. do 181. člena ZDR. Vendar pa je odločitev o tem stvar diskrecijske izbire delodajalca. Kadar se delodajalec odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se v delovnem sporu presoja, ali so zanje izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ne pa tudi smotrnosti takšne odločitve. V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za zakonitost odpovedi. Zmotno je tudi tožnikovo prepričanje, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni ukrepala proti nobenemu drugemu delavcu, čeprav naj bi bilo običajno, da se je na dvo in trodnevnih seminarjih tožene stranke pilo alkoholno pivo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.