Jedro

Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje za nakup nepremičnine prispeval manjši znesek (300 DEM), preostanek (9.700 DEM) pa sta plačala njegova starša. Ne gre torej za premoženje, pridobljeno z delom v zakonski zvezi pravdnih strank, ampak za premoženje pridobljeno z darilom oziroma prispevkom staršev. Ker je bila izrecna volja toženčevih staršev, da je lastnik nepremičnine toženec (zaključek sodišča prve stopnje o volji staršev ni izpodbijan in mu niti tožnica v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje), gre v primeru tega premoženja za prispevek staršev tožencu (ne obema zakoncema), kar ne utemeljuje zaključka, da gre za skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parc. št. 778/13 k. o. A. (ID ...) in da znaša delež tožeče stranke ½ in tožene stranke ½ in se bo na podlagi te sodbe vpisala lastninska pravica na tej nepremičnini v korist tožnice do ½,

II. v III. točki izreka pa tako, da mora toženec tožnici povrniti 3.732,48 EUR (in ne 5.153,90 EUR) pravdnih stroškov.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Sodišče v tej zadevi odloča o skupnem premoženju pravdnih strank, ki sta bila zakonca od leta 1993 do 2011. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 217/2011-67 z 22. 11. 2013 v zvezi z odločbo tega sodišča I Cp 832/2014 je bilo odločeno, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in o skupnih premičninah ter vlaganjih v stanovanje v hiši toženčevih staršev. V ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje sta se pravdni stranki poravnali o skupnih vlaganjih v nepremičnino parc. št. 63/2 k. o. A. Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi še: 80/100 nove parcele, ki jo je izvedenec geodetske stroke označil z rezervirano številko 672/4 k. o. B. in 80/100 parcele 676/2 k. o. B., ki skupaj tvorita funkcionalno zemljišče k stavbi površine 541 m2, v naravi vinska klet z bivalnimi prostori in parc. št. 778/13 k. o. A. (ID ...). Tožbeni zahtevek je v preostanku zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 5.153,90 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in ključne pritožbene navedbe

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo njegov delež na nepremičnini v B. večji, tožbeni zahtevek glede nepremičnine parc. št. 778/13 k. o. A. pa naj višje sodišče zavrne.

V zvezi z vlaganji v B. meni, da nova stvar ni nastala v letu 2001, ampak v letu 2006, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Klet (v vrednosti 19.966,53 EUR) je bila izdelana izključno s sredstvi toženčevega pravnega prednika, zato ni jasno, zakaj le polovica kleti ne spada v skupno premoženje. Toženčev delež bi moral biti višji zaradi tega in tudi zaradi njegovih vlaganj po letu 2011. Sodišče ni zavzelo stališča o tem, da je moral toženec za premoženje, ki ga je v letu 2009 prejel od očeta, izplačati 10.000 EUR. To bi moralo upoštevati v breme tožnici. Morala bi trpeti tudi breme preužitka.

Pritožnik še vztraja, da je del sredstev, pridobljenih s kmetijsko proizvodnjo, ki so bila vložena v izgradnjo hiše v B., pripadal toženčevim staršem. To bi moralo sodišče ovrednotiti in upoštevati pri deležu toženca. Zdaj sta toženčeva starša prikrajšana za vložena sredstva.

Kar se tiče nakupa parcele v A. pa pritožnik vztraja, da sta jo v resnici kupila njegova starša in da je bil sam le formalni kupec, ki se nikdar ni imel za lastnika. Tudi tožnica te njive nikdar ni štela za skupno last s tožencem.

4. Tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

O nepremičnini v k. o. B. 6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vlaganji v B. ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze na zemljišču, ki je bilo v lasti toženčevega očeta, zgradili bivalni vikend. Ugotovilo je še, da “so se v letu 1998 in 1999 urejali papirji“ na ime toženčevega očeta (za manjši objekt - vinsko klet); začetek gradnje (večjega objekta, ker sta si pravdni stranki želeli imeti nekaj svojega in glede na občasna nerazumevanja med njima tudi možnost, da se umakneta v ta objekt1) sega v leto 1998, gradilo pa se je postopoma. Do spremembe identitete nepremičnine oziroma do nastanka nove stvari (v luči pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču po 21. in 24. do 26. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR) je po prepričanju sodišča prve stopnje prišlo pred uveljavitvijo SPZ v letu 2003. Pritožnik tak zaključek izpodbija in nastanek nove stvari postavlja v leto 2006. Takšno pritožbeno stališče pa je povsem nekonkretizirano in neargumentirano, kakršen je bil tudi toženčev odgovor (list. št. 247 v spisu) na konkretne in natančne tožničine navedbe o nastanku nove stvari, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (list. št. 238 in 239 v spisu). Slednje je tako utemeljeno sledilo tožničini trditvi, da je bil vikend v grobem zgrajen do leta 2001, kar je razvidno tudi iz javno dostopnih podatkov GURS, kjer je kot leto izgradnje stavbe navedeno 2001. 7. Ker sta torej pravdni stranki na tujem zemljišču zgradili vikend, sta na originaren način pridobili lastninsko pravico na nepremičnini (tudi na zemljišču). Morebitni (tudi sicer neuveljavljani) zahtevki prejšnjih lastnikov v smislu 2. odstavka 24. člena ZTLR, 3. ali zadnjega dela 5. odstavka 25. člena ZTLR na odnos med pravdnima strankama ne vplivajo.

8. V skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da sta v gradnjo vikenda v B. pravdni stranki vložili sredstva, pridobljena z delom, torej gre za skupno premoženje. To, da sta jima toženčeva starša dovolila uporabiti gradbeni material, ki je bil že prej pri hiši in (s sodelovanjem pri kmetijski dejavnosti) tudi prispevala nekaj sredstev pri gradnji, na obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem (o katerih je tudi že bilo pravnomočno odločeno), ne vpliva. Pravilo namreč je, da se darila in pomoč svojcev in prijateljev upoštevajo kot prispevek obema zakoncema, če trditve (in izvedeni dokazi) tega pravila ne izključujejo.2 Ugotovitev, da pomoč v obliki gradbenega materiala in sodelovanja staršev pri kmetijski dejavnosti3 ne bi bila namenjena obema zakoncema, v izpodbijani sodbi ni. Česa takšnega pa pritožnik niti ne trdi.

9. Na obstoj oziroma obseg skupnega premoženja (in deležev na njem) tudi ne morejo vplivati enostranska vlaganja zakonca v skupno nepremičnino po razpadu dejanske skupnosti zakoncev.4 Takšna vlaganja nimajo stvarnopravnih, temveč le obligacijskopravne posledice (povrnitev vlaganj).

Pri presoji obstoja oziroma obsega skupnega premoženja so (ob zgoraj pojasnjenem načinu pridobitve lastninske pravice zakoncev) pravno nepomembne tudi trditve o v letu 2009 prevzeti obveznosti toženca, sestri izplačati 10.000 EUR in o toženčevih obveznostih, ki jih je prevzel z izročilno pogodbo.

S pravno nepomembnimi trditvami se višje sodišče zato ni natančneje ukvarjalo.

O parceli št. 778/13 k. o. A. 10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nakupom parcele v A. ugotovilo, da je bila pridobljena na podlagi kupoprodajne pogodbe z 18. 1. 2000, ki jo je sklenil toženec in se tudi vpisal v zemljiško knjigo ter da je bila volja toženčevih staršev, da je lastnik toženec, ki je v manjšem znesku tudi prispeval za nakup in uredil formalnosti glede prenosa lastninske pravice. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženčeva starša, tudi če sta prispevala denar za nakup nepremičnine, s tem še nista pridobila lastninske pravice na nepremičnini.

11. Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje za nakup nepremičnine prispeval manjši znesek (300 DEM), preostanek (9.700 DEM) pa sta plačala njegova starša. Ne gre torej za premoženje, pridobljeno z delom v zakonski zvezi pravdnih strank5, ampak za premoženje pridobljeno z darilom oziroma prispevkom staršev. Ker je bila izrecna volja toženčevih staršev, da je lastnik nepremičnine toženec (zaključek sodišča prve stopnje o volji staršev ni izpodbijan in mu niti tožnica v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje), gre v primeru tega premoženja za prispevek staršev tožencu (ne obema zakoncema), kar ne utemeljuje zaključka, da gre za skupno premoženje pravdnih strank.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

12. Višje sodišče je zato v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi glede parcele št. 778/13 k. o. A. ugodilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo; v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, saj je sodišče tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Uspeh pravdnih strank v tem postopku je bil delen. Tožnica je delno uspela z zahtevkom glede nepremičnine v B. in glede premičnin, glede delovne hale v A. je bila sklenjena sodna poravnava, ni pa tožnica uspela z zahtevkom glede njive v A. in glede obnove stanovanja v hiši toženčevih staršev; toženec ni uspel z (nasprotnim tožbenim) zahtevkom, da je njegov delež na skupnem premoženju 70 % ter z zahtevkom, da so v II./2. točki izreka sodbe I P 217/2011-67 z 22. 11. 2013 naštete premičnine njegovo posebno premoženje. Pritožbeno sodišče, upoštevaje vse opisano, tožničin uspeh po delni spremembi sodbe ocenjuje na 70 %, tako mora toženec tožnici povrniti 70 % potrebnih pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu 30 %. Odmere stroškov pravdnih strank, obrazložene v 18. in 19. točki izpodbijane sodbe, pritožnik ne izpodbija. Stroški tožeče stranke torej znašajo 7.996,72 EUR, tožene stranke pa 6.217,41; upoštevaje uspeh znaša stroškovna terjatev tožnice do toženca 5.597,70 EUR, toženčeva pa 1.865,22 EUR. Po opravljenem pobotanju medsebojnih terjatev, mora toženec tožnici povrniti 3.732,48 EUR.

14. Pritožnikov pritožbeni uspeh je bil delen (približno polovičen), potrebni stroški pritožbenega postopka pa primerljivi, zaradi česar je višje sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Neizpodbijan zaključek v 11. točki na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče opozarja, da ta ugotovitev kaže na to, da je tudi širša družina na gradnjo gledala kot na projekt pravdnih strank, zatorej ni šlo za kak dogovor o skupni gradnji pravdnih strank in toženčevih staršev. 2 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 63/94, II Ips 711/94, II Ips 623/2000 in II Ips 59/2008. 3 Zaslužek od te dejavnosti je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje vložen v izgradnjo vikenda. 4 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 371/2007, II Ips 80/2008 in druge. 5 3 % prispevek k kupnini je tako majhen, da tudi če je bil plačan iz skupnega premoženja pravdnih strank, nima stvarnopravnih posledic.