Jedro

Po presoji sodišča je Organ za BPP pravilno presodil, da pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-9 z dne 21. 12. 2022, s katerim je sklenjeno, da v zadevi odloča sodnica posameznica in da zoper njega ni posebne pritožbe, ni razumno vlagati.

Sodišče sledi tudi odločitvi in razlogom Organa za BPP, da je pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-10 z dne 25. 1. 2023 očitno nerazumna. Strinja se tudi z Organom za BPP, da ta sklep ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, pri tem pa dodaja, da ni niti upravni akt iz 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklepa Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-9 z dne 21. 12. 2022 in RS I U 1611/2022-10 z dne 25. 1. 2023. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se Organ za BPP sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki opredeljuje, kdaj je zadeva očitno nerazumna. Za dodelitev BPP morajo biti izpolnjeni tako materialni, kot tudi objektivni (postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do dodelitve vseh oblik BPP je treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Organ za BPP utemeljuje nerazumnost vložitve pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-9 z dne 21. 12. 2022 s tem, da zoper njega ni posebne pritožbe, kar izhaja tudi iz samega pravnega pouka sklepa in poudari, da bi se se takšen sklep lahko izpodbijal le v okviru pritožbe zoper odločbo o glavni stvari. Organ za BPP ugotavlja, da je nerazumna tudi pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-10 z dne 25. 1. 2023, s katerim je bila zavrnjena tožničina tožba, s katero je izpodbijala sklep Okrožnega sodišča v Kranju. S tem sklepom je navedeno sodišča odločilo, da ni pristojno za odločanje o tožničini prošnji za BPP v postopku s tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 655/2022. Edini učinek tega sklepa je bil, da prošnje za BPP ni obravnavalo Okrožno sodišče v Kranju, pač pa Upravno sodišče v RS. Organ za BPP navaja 2. člen in 36. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in glede na vsebino sklepa z dne 25. 1. 2023 ugotavlja, da ta sklep ni upravni akt, o katerem bi Upravno sodišče RS lahko odločalo v upravnem sporu, saj zanj zakon posebej ne določa, da lahko Upravno sodišče RS odloča o njegovi zakonitosti. Posledično pritožbe zopet tak sklep ni razumno vlagati. Organ za BPP ugotavlja, da mora zavrniti prošnjo za dodelitev BPP že iz razloga, ker ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zato finančnega pogoja niti ni ugotavljalo.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijani pravni akt nerazumen in da ga doživlja kot malo šolo prava po višjem sodnem svetniku, zato pričakuje, da bo rešen v njeno korist in s sklepom odpravljen. Tožnici je vseeno, kateri Organ za dodelitev BPP odloča o njeni vlogi. Pomembno je, da se že od samega začetka nahaja v podrejenem položaju in ji je nedopustno omejena pravica do učinkovitega pravnega sredstva do BPP zaradi neustrezne interpretacije. Nerazumno je tudi, da je v pravni državi Republiki Sloveniji, kar naj bi bila, njeno dejansko stanje, da je izbrisana in izpisana. Zatrjuje, da je žrtev materialnega nasilja Republike Slovenije z elementi zanemarjanja državnih organov in nosilcev državnega zaupanja. Na podlagi vsega navedenega je njena tožba utemeljena, saj je sredi Evrope popolnoma brez vsega tudi zaradi sodnikov in svetnikov, ki o njenem življenju odločajo skrajno nerazumno in skrajno neetično. Pričakuje hitro, učinkovito in pošteno rešitev. Vsebinsko predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 500/2023-7 z dne 25. 4. 2023. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev Organa za BPP, s katerim je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnil na podlagi 24. člena ZBPP. Tožnica je vložila prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper dva sklepa Upravnega sodišča RS, Organ pa ji zaprošene BPP ni dodelil, ker v zadevi ni bil izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, to je, da zadeva ni očitno nerazumna.

8. Tožbene navedbe glede pogledov tožnice ter zatrjevana dejstva v zvezi s predmetnim postopkom za odločitev v zadevi niso relevantne, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

9. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

10. Zakonska ureditev organu, ki odloča o dodelitvi BPP, nalaga zavrnitev prošnje za dodelitev BPP v primerih, kjer je zadeva očitno nerazumna oziroma, nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na zakonsko besedilo določbe 24. člena ZBPP mora iz razlogov, ki jih Organ za BPP navede, izhajati tudi, zakaj je očitna nerazumnost vidna na prvi pogled. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa jasno izhajajo razlogi zaradi katerih je zadeva očitno nerazumna.

11. Po presoji sodišča je Organ za BPP pravilno presodil, da pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-9 z dne 21. 12. 2022, s katerim je sklenjeno, da v zadevi odloča sodnica posameznica in da zoper njega ni posebne pritožbe, ni razumno vlagati. Pravni pouk omenjenega sklepa je skladen z določilom tretjega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa, da zoper sklep o odločanju po sodniku posamezniku ni posebne pritožbe. Kadar zakon določa, da zoper sklep ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Vložitev pritožbe je odložena in jo je mogoče izpodbijati šele skupaj s končno odločbo.1 V konkretnem primeru pa tožnica v prošnji za dodelitev BPP poleg sklepa o odločanju po sodniku posamezniku, ni zaprosila tudi za dodelitev BPP za pritožbo zoper končno odločbo BPP v zadevi I U 1611/2022, pač pa za pritožbo zoper procesni sklep, v katerem je sodišče zavrglo tožbo tožnice zoper odločitev Okrožnega sodišča v Kranju, ki je presodilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožničini prošnji. Na podlagi navedenega sodišče sledi razlogom Organa za BPP, da zoper sklep o odločanju po sodniku posamezniku ni razumno vlagati pritožbe.

12. Sodišče sledi tudi odločitvi in razlogom Organa za BPP, da je pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1611/2022-10 z dne 25. 1. 2023 očitno nerazumna. S tem sklepom je sodišče zavrglo tožničino tožbo, s katero je izpodbijala sklep Okrožnega sodišča v Kranju. V tem sklepu je bilo odločeno, da ni pristojno za odločanje o tožničini prošnji za BPP v postopku s tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju 655/2022. Strinja se tudi z Organom za BPP, da ta sklep ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, pri tem pa dodaja, da ni niti upravni akt iz 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu2. S sklepom o pristojnosti se ne odloča o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za odločitev, ki je procesne narave, ki ima v konkretnem primeru za posledico, da je prošnjo obravnavalo Upravno sodišče RS in ne Okrožno sodišče v Kranju.

13. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožničina tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama nesporno.

1 Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS, Cp 14/2020 z dne 5. 6. 2020 in I Up 37/2014 z dne 30. 1. 2014. 2 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.