Jedro

Na podlagi tožbenih navedb, da je bil prizidek sezidan v letu 1985 z ustreznimi dovoljenji in da je drugotoženec ob nakupu spornih nepremičnin poznal stanje stvari, bi moralo sodišče za presojo o utemeljenosti zahtevka upoštevati 25. člen ZTLR, te presoje pa zaradi zmotne razlage prehodnih določb SPZ ni izvedlo.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem se nanaša na primarno postavljene zahtevke, zavrže. V ostalem se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na odločitev o podrejeno postavljenih zahtevkih in o stroških postopka, razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarno postavljene tožbene zahtevke (1) za ugotovitev, da je predmet kupne pogodbe tudi nepremičnina parc. št. 6132/5 k.o. ..., (2) za ugotovitev, da je poizvedovalni zapisnik z dne 2. 3. 1992 v delu, v katerem se nanaša na vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 6132/5, ničen, (3) za ugotovitev, da je kupna pogodba, sklenjena med tožencem in B. 26. 12. 1992 in 13. 1. 1993, glede te parcele in metrskega pasu v dolžini stanovanjskega objekta na parc. št. 6130/1, nična, (4) za dopustitev in izvedbo odmere v prejšnji točki navedenega zemljišča in (5) za izbris zemljiškoknjižnega vpisa na teh (delih) nepremičnin, vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred 26. 12. 1992 in vknjižbo na ime tožnika. Zavrnilo je tudi podrejeno postavljene zahtevke za ugotovitev, da je tožnik lastnik gradbene parcele stanovanjskega objekta S., ki poleg parc. št. 6130/2 obsega zemljišče parc. št. 6132/5 v izmeri 84 m2 in metrski pas ob objektu po celotni širini na parc. št. 6130/1, ki sta v lasti drugotoženca, (2) da je drugotoženec dolžan poskrbeti za določitev (prej opredeljene) gradbene parcele in v ta namen vložiti pri pristojnem ministrstvu ustrezno zahtevo in (3) da mu je drugotoženec dolžan izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedenih zemljiščih. Glede podredno postavljenih zahtevkov je navedlo, da podlage za pridobitev spornega zemljišča ni niti v pogodbi niti v pravilih o gradnji na tujem svetu. Na podlagi zapisa pogodbe in drugih izvedenih dokazov je ugotovilo, da sporno zemljišče ni bilo predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotoženko. Po pravilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o gradnji na tujem svetu pa ima nedobroveren graditelj – drugače kot po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) – le obogatitveni zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V zvezi z odločitvijo o podredno postavljenih zahtevkov se je strinjalo z razlogi izpodbijane sodbe. Dodalo je, da je tožba v tem delu nesklepčna in bi bilo zahtevke že iz tega razloga treba zavrniti, kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da prvotoženka ni bila nikoli lastnica nepremičnine parc. št. 6132/5 in enega metra zemljišča ob stanovanjski hiši, ki meji na parc. št. 6130/1, in (zato) to zemljišče tudi ni bilo predmet kupne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotoženko.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker vrednost podrednega zahtevka presega 2.000.000 SIT, bi moralo o tem zahtevku odločiti okrožno sodišče. S tem, ko je v zadevi razsodilo okrajno sodišče, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je nadalje navedel, da sodišči nista zavzeli pravilnih zaključkov o predloženih dokazih in nista upoštevali časovnega zaporedja izdanih listin in pogodb, posledično pa sta zmotno uporabili materialno pravo. Trdi, da je s pogodbo poleg objekta kupil tudi ustrezno funkcionalno zemljišče, tj. parc. št. 5644/25 (sedaj 6132/5). Na kupljenih nepremičninah stoji stari obstoječi objekt in legalno povečana površina obstoječega objekta (zgrajena leta 1992), ki s starim objektom tvori celoto. Kasnejše katastrske izmere, pri določanju katerih sam ni sodeloval, ker ni bil lastnik, so zgrešene. Sam ni zidal na svetu, ki bi ga toženec že kupil, do zidanja pa je prišlo z dovoljenji. Ker je kupil in užival sporne nepremičnine, jih toženec ni mogel veljavno kupiti. V letu 1984 je tekel postopek za razdelitev objekta in zemljišča, v katerem je bil objekt razdeljen, zemljišče pa ne. Meja naj bi potekala po sredini hodnika bivšega objekta, ki ga v toženčevem delu ni več. Sodbi ne upoštevata te odločitve o razdelitvi nepremičnin. Kot kaže listina z dne 3. 7. 1984, je tožnik plačal 720 m2 funkcionalnega zemljišča, ki bi pripadalo njegovemu objektu in ga tožnik danes nima v posesti. Občina ne upošteva svoje pogodbe, neurejeno stanje v zemljiški knjigi pa je tožencu omogočilo vknjižbo, čeprav je videl, da je na spornih nepremičninah objekt in legalno zgrajen prizidek ob tem objektu.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. V delu, v katerem se nanaša na primarno postavljene zahtevke, revizija ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

6. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), se za presojo o dovoljenosti revizije uporabljajo določbe zakona v dotlej veljavnem besedilu (drugi odstavek 130. člena). V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Kadar je predmet tožbe nedenarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če tožnik uveljavlja zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago ali če zahtevke uveljavlja zoper več tožencev, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Kadar pride do spremembe tožbe, mora tožnik v vlogi, s katero tožbo spreminja, navesti tudi vrednost spremenjenega dela tožbe.

7. Tožnik je primarno postavljene zahtevke, ki so predmet izpodbijane sodbe, postavil v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 15. 9. 2007, kot vrednost spora pa navedel znesek 1.800.000 SIT oziroma 7.511 EUR. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 9. 2007, je navedel, da vrednost prvega in četrtega zahtevka znaša po 500 EUR, vrednost drugega, tretjega in petega zahtevka pa znaša skupaj 6.511 EUR.

8. Ob upoštevanju prvotno navedene ene vrednosti spora za vse zahtevke revizija ni dovoljena. Zahtevki so naslovljeni deloma na prvo toženko, deloma na drugega toženca, toženca pa sta navadna sospornika. Da bi si zagotovil pravico do revizije, bi moral tožnik opredeliti vrednost spora zoper enega in zoper drugega toženca, tega pa ni storil. Tudi ob upoštevanju kasneje navedenih vrednosti spora odločitev o reviziji zoper te zahtevke ne more biti drugačna. Vrednost prvega in četrtega zahtevka, ki sta naslovljena na različna toženca, ne presegata revizijskega praga. Zahtevki pod drugo, tretjo in peto točko pa niso povezani na tak način, da bi zadostovala navedba ene vrednosti spora. Zahtevka pod drugo in pod tretjo točko je tožnik utemeljeval z različnimi razlogi, poleg tega pa se nanašata na različen obseg zemljišč. Glede na to bi moral tožnik opredeliti vrednost spora v zvezi z vsakim od njiju posebej. Ker je navedel le eno vrednost spora, je posledica enaka, kot če je sploh ne bi navedel, to je nedovoljenost revizije.

9. Po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZPP so za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, v katerih vrednost spora presega 2.000.000 SIT, pristojna okrožna sodišča. ZPP-D je ta znesek zvišal na 20.000 EUR, določba pa se je pričela uporabljati s 1. 1. 2010 (132. člen ZPP-D).

10. Tožnik je vrednost podrejeno postavljenih zahtevkov opredelil z zneskom 10.000 EUR. Revizijske navedbe, da o njih ne bi smelo soditi okrajno sodišče in da taka kršitev predstavlja bistveno kršitev določb postopka, so utemeljene. Ker pa bi glede na spremenjeno zakonsko razmejitev pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči v primeru razveljavitve sodbe bilo za odločanje sedaj pristojno okrajno sodišče, navedena kršitev ne more predstavljati razloga za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Nenazadnje niti iz tožnikovega ravnanja v pravdi ni mogoče sklepati, da je tej okoliščini pripisoval odločilen pomen. Zahtevek je postavil pred okrajnim sodiščem, na kršitev pa ni opozoril niti v pritožbi, ampak se je nanjo prvič skliceval šele v reviziji.

11. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je tožba v delu, v katerem se nanaša na podredno postavljene zahtevke, nesklepčna, in da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila podlaga za pridobitev spornega zemljišča bodisi v pogodbi bodisi v pravilih o gradnji na tujem svetu.

12. Kolikor tožnik temelji zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na pogodbenem dogovoru, je stališče izpodbijane sodbe o nesklepčnosti tožbe pravilno. Kupoprodajna pogodba je lahko naslov za pridobitev lastninske pravice, kupec pa ne more že z njeno sklenitvijo pridobiti lastninske pravice. Poleg tega revizijske navedbe v zvezi s tem delom odločitve pomenijo le nestrinjanje z ugotovitvami nižjih sodišč o vsebini pogodbe. Ker te ugotovitve sodijo v dejansko podlago sodbe, revizije pa ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku.

13. Zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, katerega utemeljenost je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožba v tem delu nesklepčna in da gre tožniku v primeru nedobroverne gradnje na tujem svetu le obogatitveni zahtevek, ni pravilno.

14. Tožnik je zatrjeval, da je zidal v letu 1985 z ustreznimi dovoljenji in da je drugotoženec ob nakupu spornih nepremičnin poznal stanje stvari. Te navedbe so narekovale presojo o utemeljenosti zahtevka na podlagi 25. člena ZTLR, sodišči pa te presoje zaradi zmotne razlage prehodnih določb SPZ nista izvedli. Na podlagi 268. člena SPZ je – po nasprotnem razlogovanju – mogoče sklepati, da se v primerih, ko je tožba vložena po uveljavitvi SPZ, uporablja ta zakon, vendar pa je v 266. členu SPZ določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi (z vsebino, določeno v SPZ). Ker je tožnik zatrjeval, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini in delu druge nepremičnine pridobil pred letom 2003, bi moralo sodišče o utemeljenosti njegovih navedb odločiti na podlagi relevantnih določb ZTLR. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o primarnih zahtevkih, zavrglo (377. člen ZPP), v delu, v katerem se nanaša na odločitev o podrejenih zahtevkih, pa ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje v tem obsegu in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Posebni napotki niso potrebni. Glede na postavljeni zahtevek Vrhovno sodišče le opozarja na stališča novejše sodne prakse o oblikovanju zahtevka v primeru, ko se zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine.(1)

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 7552/2006 z dne 7. 3. 2007 in odločbe istega sodišča, ki se sklicujejo nanjo.