Jedro

Tožnica, ki je imela tako imenovano pristno valutno terjatev, je smela ob vložitvi tožbe (po tedanjih predpisih) zahtevek postaviti v tuji valuti, lahko pa ga je tudi pretvorila v domačo valuto. Tožnica se je odločila za pretvorbo v domačo valuto (tedaj SIT), vendar pa s tem ni mogla spremeniti tega, katero materialno pravo je treba uporabiti ob odločanju o tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 5.3.2010 je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 2.731,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po avstrijskem pravu od 16. 1. 1995 dalje ter 1.185,81 EUR pravdnih stroškov. V preostanku (to je na plačilo 1.616,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 1995 ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska po višji obrestni meri), je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je izrek sodbe v obrestnem delu nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe, ker v izreku ni navedeno, od kdaj naj bi tekle zamudne obresti, in zato, ker ni določena obrestna mera zamudnih obresti.

Pritožnica tudi meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da obresti tečejo po avstrijskem pravu. Tožnica je svojo terjatev pretvorila v domačo valuto in materialnopravno pravilno uveljavljala zakonske zamudne obresti po domačem pravu. V skladu z določbami Zakona o uvedbi evra (1) je tožnikova terjatev, izražena v tolarjih, postala terjatev v evrih, to pa pomeni, da je sodišče odločalo o terjatvi, izraženi v domači valuti. Zakonske zamudne obresti v tej so večino časa, za katerega se uveljavljajo, vsebovale tudi revalorizacijski del. Ker je sodišče odločilo o zahtevku v domači valuti, prisodilo pa zakonske zamudne obresti po avstrijskem pravu, je tožečo stranko močno oškodovalo, saj zamudne obresti po avstrijskem pravu niso imele in nimajo revalorizacijskega dela.

S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP), saj bi moralo, ker je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, odločiti o podrejeno postavljenem zahtevku, ki je bil izražen v tuji valuti. Sodišče je odločilo o tožbenem zahtevku, ki sploh ni bil postavljen.

Pritožnica trdi, da je sodišče napačno uporabilo določila pogodbe in tudi s tem zmotno uporabilo materialno pravo, a tega pritožbenega očitka natančneje ne opredeli, tako da ni mogoče ugotoviti na kateri del odločitve se nanaša. Poudarja še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo ugovoru zastaranju in zavrnilo del tožbenega zahtevka.

Obrazložitev sodbe, ki se nanaša na zavrnilni del, je po mnenju pritožnice nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se sodišče sklicuje na uporabo avstrijskega prava, hkrati pa pojasnjuje, da “po predpisih RS izgubljeni dobiček predstavlja seštevek obrokov, ki bi zapadli v plačilo ob normalnem poteku pogodbe, zmanjšan za diskontirane obresti in za znesek, za katerega je bilo vozilo prodano“.

Pritožnica še izpostavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prevod pogodbenih pogojev ni soglasen z izvirnikom glede navedbe obrestne mere.

Nazadnje pa še poudarja, da obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na tožničino izgubo zaradi predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja, ni razumljiva in je protislovna.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v avgustu 1991 sklenili pogodbo o leasingu, v novembru 1992 pa je prišlo do predčasnega, vendar sporazumnega prenehanja pogodbe, ko je toženec avtomobil vrnil. Takšnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija.

Tožnica zahteva plačilo enajstih neplačanih obrokov najemnine in odškodnino za škodo zaradi predčasnega prenehanja pogodbe.

O uporabi materialnega prava: Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožnica tuja pravna oseba in da gre torej za spor z mednarodnim elementom, glede katerega konkurirata dva pravna reda: pravni red Republike Slovenije in pravni red Republike Avstrije. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbi 19. in 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (3) in ugotovilo, da je v tej zadevi treba uporabiti avstrijsko pravo. Avstrijsko materialno pravo - Allgemeines buergerliches Gesetzbuch (v nadaljevanju ODZ), pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo.

O zahtevku na plačilo neplačanih obrokov in obresti od tega dela zahtevka: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi od obrokov, katerih plačilo zahteva tožnica, zapadel decembra 1991. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 18.1.1995. Takšnih dejanskih ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Terjatve najemnin in zakupnin v skladu z določbo 4. točke 1486. paragrafa ODZ zastarajo v treh letih, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi od vtoževanih obrokov zastaral, pravilen. Posplošene pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava ga ne izpodbijejo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je tožnica, ki je imela tako imenovano pristno valutno terjatev, zahtevek ob vložitvi tožbe (po tedanjih predpisih) smela postaviti v tuji valuti, lahko pa ga je tudi pretvorila v domačo valuto. Tožnica se je odločila za pretvorbo v domačo valuto (tedaj SIT), vendar pa s tem ni mogla spremeniti tega, katero materialno pravo je treba uporabiti ob odločanju o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da je treba ne glede na to, v kakšni valuti tožnica uveljavlja zahtevek, obresti prisoditi po avstrijskem pravu. S pretvorbo terjatve v šilingih v tolarsko terjatev tožnica ne sme doseči ugodnejših obresti od tistih, kakršne ji gredo po materialnem pravu (4). Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo zamudnih obresti, v delu, v katerem ta presega zakonske zamudne obresti po avstrijskem pravu, ni odločilo o zahtevku, ki ni bil postavljen, ampak je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Ker je sodišče prve stopnje primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ni bilo podlage za odločanje o podrednem zahtevku (5). Nasprotno pritožbeno zavzemanje je napačno.

Pritožbeni očitek, da je izrek nerazumljiv, ker ne določa obrestne mere zamudnih obresti, je neutemeljen. Obrestna mera zakonskih zamudnih obresti res ni določena (tudi če bi bile prisojene zakonske zamudne obresti po slovenskem pravu ne bi bila), vendar pa je določljiva, kar zadošča. V izreku izpodbijane sodbe je res izpadel datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih obrokov, vendar pa je sodbo v tem delu sodišče popravilo s sklepom z dne 5.3.2010, ki je postal pravnomočen 30.3.2010. Na pritožbene navedbe, na katere se je sodišče prve stopnje odzvalo z izdajo popravnega sklepa, zato višje sodišče ne odgovarja.

O delu zahtevka, ki predstavlja odškodnino zaradi predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja: Zgrešen je tudi pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje o tistem delu zahtevka, ki predstavlja odškodnino za predčasno prenehanje pogodbenega razmerja, ni razumljiva. Iz razlogov izpodbijane sodbe na 9., 10. in 11. strani jasno izhaja, da zahtevek v tem delu ni utemeljen. Jasni pa so tudi razlogi za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določb splošnih pogojev (priloga A3 v spisu) ugotovilo oz. izračunalo, da tožnici zaradi predčasnega prenehanja pogodbe škoda ni nastala. Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je torej neutemeljen.

Tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. To, da je sodišče v delu obrazložitve zapisalo, kaj predstavlja izgubljeni dobiček po pravu Republike Slovenije, na pravilnost izpodbijane sodbe ni v ničemer vplivalo, saj je pri preračunu morebitne škode uporabilo določbe pogodbe oz. tožničinih splošnih pogojev.

Kako naj bi na pravilnost sodbe vplivalo to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prevod pogodbenih pogojev ni soglasen z izvirnikom glede obrestne mere, pritožba niti ne pove, pa bi morala. Kako naj bi ta ugotovitev sodišča prve stopnje vplivala na izpodbijano odločitev, višje sodišče torej ne more preizkusiti. Ne glede na to pa pritožnici pojasnjuje, da ima sodišče prve stopnje prav, ko ocenjuje, da je pri prevodu prišlo do napake. Tudi višje sodišče je ugotovilo, da je v prevodu prišlo do strojepisne napake, ko je namesto znaka za odstotek za praznim prostorom v 1. točki na prvi strani prevoda pogodbenih pogojev odtisnjena številka 5, znak za odstotek pa ni odtisnjen. Prevoda si torej v nobenem primeru ni mogoče razlagati tako kot si ga pritožnica, torej, da je zapisano “5 % letno“. Da gre za napako, je še posebej razumljivo zato, ker se na računalniški tipkovnici znak za odstotek in številka 5 nahajata na isti tipki.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Pritožba torej ni utemeljena. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih ali kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur l. RS, št. 114/2006. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. (3) Ur. l. SFRJ, št. 43/82 s sprem. in dop.

(4) Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi III 34/2005 z dne 13.11.2007. (5) Prim.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba uradni list in GV Založba, str. 169 in 170.