Jedro

Predloga za delitev solastnih nepremičnin smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe v delitvenem postopku ne pride v poštev.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo, če je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru stavba št. 1, stoječa na parc. št. 000 že razdeljena na posamezne dele in je nastala dejanska etažna lastnina, spornost razmerij med udeleženci reševati v posebnem postopku vzpostavitve oziroma formalnega oblikovanja etažne lastnine in določitve (ugotovitve) pripadajočega zemljišča, po kriterijih, ki jih za to določa poseben zakon, ne pa v nepravdnem postopku delitve solastnine, v katerem sodišče tudi sicer ne more odločati o spornih lastninskopravnih vprašanjih.

T. i. navidezna solastnina kot ena od oblik dejanske etažne lastnine je bila ciljni primer postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga je zakonodajalec predpisal z ZVEtL in kasneje ZVEtL-1, in ki je namenjen reševanju in urejanju prav takšnih zatečenih razmerij oziroma odpravi opisanih anomalij dejanske etažne lastnine. Takih razmerij ni mogoče reševati v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Gre namreč za že razdeljeno nepremičnino oziroma že pridobljeno etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno zemljiškoknjižno urediti in uskladiti z veljavnimi predpisi, zato je ni mogoče (ponovno) deliti.

Tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne odvzema pravice, da ne bi mogli morebitnih sporov glede posameznih ali skupnih delov reševati v pravdi. Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti (17. člen ZVEtL in 24. člen ZVEtL-1) odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o delitvi solastnih nepremičnin udeležencev, parc. št. 000 in 001, obe k. o. X.1. Z izpodbijanim vmesnim sklepom je ugotovilo, da na nepremičnini parc. št. 000 oziroma na njej stoječi stavbi št. 1, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina predlagateljev Z. Š. z deležem do 1/5 in T. Š. z deležem do 3/10 ter nasprotnih udeležencev V. P. z deležem do 1/20 in O. S. z deležem do 9/20, v skladu s Sporazumom o priznanju medsebojnih solastninskih deležev in razdelitve nepremičnin v naravi z dne 22. 6. 19772 obstoji dejanska etažna lastnina, tako da je stavba razdeljena na: posamezne dele, navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki so vsi, razen stanovanja v 3. etaži z balkonom, ki je v izključni lasti druge nasprotne udeleženke, v solastnini predlagateljev; splošne skupne dele, navedene prav tam, ki pripadejo vsakokratnim lastnikom posameznih delov v ustreznem solastninskem deležu ter parcelo št. 000, ki predstavlja zemljišče pod stavbo in dvorišče, ki prav tako pripade vsakokratnim lastnikom posameznih delov v ustreznem solastninskem deležu. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je zemljišče s parc. št. 001, ki je vpisano kot solastnina udeležencev z enakimi solastninskimi deleži kot parc. št. 000, na podlagi Sporazuma razdeljeno med prvega in drugo nasprotno udeleženko. Sklenilo je še, da bosta elaborat za vzpostavitev etažne lastnine in elaborat parcelacije izdelana po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (3. točka izreka), o možnosti delitve dela nepremičnine, ki je v solastnini, pa bo odločeno s končnim sklepom (4. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožujeta predlagatelja. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa spremembo sklepa in ugoditev njunemu predlogu. Opozarjata, da sodišče v nepravdnem postopku ne more odločati o spornih vprašanjih, ampak je dolžno, če med udeleženci obstoji spor o predmetu delitve oziroma velikosti njihovih solastninskih deležev, postopati po tretjem odstavku 118. člena ZNP3 in udeležence napotiti na pravdo, česar pa v predmetnem postopku ni storilo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, med udeleženci obstoji spor tako glede lastništva zemljišča s parc. št. 001, glede veljavnosti temelja, ki ga je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, tj. Sporazuma, katerega ničnost sta predlagatelja uveljavljala v postopku, kot tudi glede obstoja lastninske pravice na dodatnih 6 m² kleti. Menita, da o vprašanju velikosti solastninskih deležev oziroma o obstoju solastninske pravice ni bilo odločeno v za to predvidenem sodnem postopku, saj sodišče veljavnosti Sporazuma ne bi smelo presojati v nepravdnem postopku, kot tudi ne bi smelo iz zemljiške knjige izbrisati solastninske pravice predlagateljev na nepremičnini parc. št. 001. V postopku za delitev solastnine namreč sodišče ne more ugotavljati, ali imajo udeleženci, konkretno predlagatelja, lastninsko pravico na zemljišču, če gre po zemljiškoknjižnih podatkih za solastnike nepremičnine. Sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava, kršitev določb 118. člena ZNP in 19. člena ZPP4, absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22., 23., 67. in 69. člena URS5. Izpodbijani sklep ne upošteva predloga predlagateljev. V nasprotju s stališčem, na katerega se je sodišče postavilo v 12. točki obrazložitve, da v predmetnem postopku ne more ugotavljati, ali določena nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, je zaključilo, da v primeru parc. št. 001 za takšno zemljišče ne gre. V navedenem predlagatelja vidita nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa. Zmotni so po mnenju pritožnikov tudi razlogi, ki jih sodišče navaja v utemeljitev te ugotovitve. Če se je sodišče postavilo na stališče, da gre v predmetni zadevi za dejansko etažno lastnino na temelju Sporazuma in je na tej podlagi opravilo delitev po 107. členu SPZ6, in da zemljišče s parc. št. 001 ne predstavlja pripadajočega zemljišča, v takšnem okviru ne bi smelo odločati o razdelitvi navedene nepremičnine, saj na golem zemljišču etažna lastnina, niti s Sporazumom, ne more obstajati. Sklicevanje sodišča na izvedensko mnenje, ki ni bilo izdelano za namen ugotovitve pripadajočega zemljišča, ne vzdrži resne presoje. V zvezi z zaključkom, da zemljišče s parc. št. 001 ne predstavlja pripadajočega zemljišča, bi sodišče moralo smiselno uporabiti merila iz 7. člena ZVEtL7, med katera sodi tudi vprašanje pretekle redne rabe, ki bi jo lahko ugotavljalo z zaslišanjem predlaganih prič in predlagateljev. Nepravilno oblikovan in protisloven (najmanj nepotreben) je že sam izrek v 1. točki sklepa, saj po mnenju predlagateljev o dejanski etažni lastnini, ko je stvar razdeljena, ni več mogoče govoriti. V nadaljevanju obširno grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje glede veljavnosti Sporazuma, ker ni bil sklenjen med vsemi solastniki. Ničnost sporazuma vidita tudi v tem, da se je funkcionalno zemljišče s parc. št. 001 s Sporazumom delilo samo med tri solastnike. Nasprotujeta zaključku, da je njun pravni prednik B. P. s podpisom aneksa odobril navedeni sporazum in zato ni postal solastnik nepremičnine s parc. št. 001, kot tudi interpretaciji kupoprodajne pogodbe in aneksa, po kateri je kupil točno določen posamezni del stavbe in ne idealnega (solastninskega) deleža nepremičnine s parc. št. 000. Glede na navedeno je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bila na tej parceli učinkovito ustanovljena etažna lastnina. Trdita, da bi bilo treba solastnino razdeliti po določbah 70. člena SPZ. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zmotna tudi odločitev glede dodatnih 6 m² kleti in garaže. Navajata še, da je sklep nerazumljiv, saj ni mogoče ugotoviti, kako in zakaj je sodišče opredelilo posamezne in skupne dele, kot izhaja iz 1. točke izreka. Ker o tem ni razlogov oziroma so ti pomanjkljivi in nerazumljivi, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Druga nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o predlogu za delitev dveh nepremičnin (nekdaj enotne parcele) v solasti predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ki v naravi predstavljata stavbišče z večstanovanjsko stavbo ter zemljišče okoli stavbe. Predlagatelja sta predlagala delitev solastnine na način, da skladno z dejansko uporabo prejmeta v izključno last del nepremičnin (stanovanjskih delov stavbe), ki ustreza njunemu solastninskemu deležu, pri čemer skupaj z nasprotnima udeležencema (p)ostanejo solastniki (posebnih) skupnih delov stavbe in zemljišča oziroma ti predstavljajo solastnino vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Nasprotna udeleženka pa je trdila, da je bila s Sporazumom iz leta 1977 celotna nepremičnina (hiša in zemljišče) že razdeljena, tako da je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina, pri čemer je predlagateljema oporekala lastninsko pravico na parc. št. 001, ki v naravi predstavlja vrt oziroma zemljišče okoli hiše. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni imelo podlage v zakonu. Vmesno sodbo in smiselno tudi vmesni sklep je mogoče v postopku izdati le v primeru, ko je toženec oziroma nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku izpodbijal tako podlago kakor tudi višino zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločbo (315. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predloga za delitev solastnih nepremičnin pa smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe v delitvenem postopku ne pride v poštev. Cilj postopka za razdelitev solastnine je izdaja sklepa, s katerim sodišče odloči, naj se solastna stvar razdeli in kako naj se razdeli. Pri fizični delitvi sodišče odloči, katere stvari ali njihove dele pridobijo v last posamezni od dotedanjih solastnikov. Pri tem mora celovito presoditi vse okoliščine, ki po določbi 70. člena SPZ vplivajo na delitev stvari (velikost solastninskih deležev, upravičen interes za prevzem (dela) stvari), in nato izdati (enoten) sklep o delitvi. Narava tovrstnega postopka zahteva, da so vsa vprašanja delitve celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno.8 Tudi v postopku delitve solastnine v etažno lastnino oziroma vzpostavitve etažne lastnine (in ugotovitve pripadajočega zemljišča) mora sodišče upoštevati kriterije, ki jih za to določa, v tem primeru poseben zakon - ZVEtL oziroma ZVEtL-19. Pristop sodišča prve stopnje, ki je z vmesnim sklepom odločilo o fizični delitvi stavbe, pri tem pa dejansko (dokončno) vzpostavilo etažno lastnino (določilo posamezne in skupne dele stavbe ter ugotovilo obstoj lastninske pravice za vsak posamezni del stavbe in pripadajoče zemljišče), ne da bi pri tem postopalo po posebnem postopku in zakonsko določenih kriterijih za vzpostavitev etažne lastnine, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju, se tako izkaže kot napačen. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 315. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba.

7. Ob izdaji odločbe, kakršna je izpodbijani sklep, se zastavlja tudi vprašanje, kakšen je pomen takšne odločbe, če, kot razlaga sodišče prve stopnje, pravno formalno vzpostavlja zgolj predmet delitve in razrešuje vprašanje, v katerem delu sploh obstaja solastnina udeležencev, pri čemer naj bi bil ugotovljeni obstoj dejanske etažne lastnine podlaga za izdelavo elaborata etažne lastnine oziroma tehnične izvedbe sklepa, ki bo izvedena šele v nadaljevanju. Po presoji pritožbenega sodišča ob ugotovitvi, da je sodišče z izpodbijanim sklepom že vzpostavilo etažno lastnino10, ni povsem jasno, o čem naj bi v nadaljevanju - glede etažne lastnine (razen izdelave elaborata) sploh (še) odločalo. Smisel izdaje vmesnega sklepa je torej povsem izničen.11 Kot že rečeno, pravne podlage za vmesni sklep glede na vsebino predloga in predmet odločanja sodišče ni imelo, zato ga je bilo treba že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek.

8. Tudi sicer pa bi prvostopenjsko sodišče moralo, kot je pritožbeno sodišče že nakazalo, če je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru stavba št. , stoječa na parc. št. 000 že razdeljena na posamezne dele in je nastala dejanska etažna lastnina, spornost razmerij med udeleženci reševati v posebnem postopku vzpostavitve oziroma formalnega oblikovanja etažne lastnine in določitve (ugotovitve) pripadajočega zemljišča, po kriterijih, ki jih za to določa poseben zakon, ne pa v nepravdnem postopku delitve solastnine, v katerem sodišče tudi sicer ne more odločati o spornih lastninskopravnih vprašanjih.

9. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno opredelilo jedro spora in opozorilo na ustaljeno stališče sodne prakse, da je pred uveljavitvijo SPZ etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo zemljiškoknjižno evidentirano na način, kot to sedaj zahteva SPZ. Značilno za te primere je, da je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri je stavba stala, na enak način pa je tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. Prav t. i. navidezna solastnina kot ena od oblik dejanske etažne lastnine pa je bila ciljni primer postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga je zakonodajalec predpisal z ZVEtL in kasneje ZVEtL-1, in ki je namenjen reševanju in urejanju prav takšnih zatečenih razmerij oziroma odpravi opisanih anomalij dejanske etažne lastnine.12 Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa, takih razmerij ni mogoče reševati v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Gre namreč za že razdeljeno nepremičnino oziroma že pridobljeno etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno zemljiškoknjižno urediti in uskladiti z veljavnimi predpisi, zato je ni mogoče (ponovno) deliti. Kljub pravilnemu materialnopravnemu izhodišču pa je sodišče v konkretnem primeru sprejelo nepravilno oziroma vsaj preuranjeno odločitev, saj je v izreku izpodbijanega sklepa ugotovilo obstoj (dejanske) etažne lastnine, ne da bi pri tem postopalo v skladu z zakonom, ki določa postopek in pravila za vzpostavitev etažne lastnine in določitev (ugotovitev) pripadajočega zemljišča k stavbi. Hkrati je samo ugotavljalo lastniško stanje na nepremičnini s parc. št. 001, ki je (bilo) med udeleženci sporno.13 Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da sodišče v nepravdnem postopku za to ni imelo podlage, saj mora v skladu s 118. členom ZNP prekiniti postopek, če je med udeleženci postopka spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev.

10. Po obrazloženem bi sodišče prve stopnje glede na opis razmerja predlagateljev14 in navedb nasprotnih udeležencev, ter ob ugotovitvi, da gre za dejansko etažno lastnino, moralo razmerje med udeleženci presojati po določbah ZVEtL oziroma ZVEtL-1 ter v tem okviru v skladu z zakonskimi merili odločiti tudi o nepremičnini s parc. št. 001, ki po zatrjevanjih predlagateljev predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v nepravdnem postopku, ki ima drugačno naravo kot pravdni, ureja razmerja med udeleženci, zato ni vezano izključno na predlog oziroma "zahtevek" predlagatelja, kako naj odloči. Stranke oziroma udeleženci morajo le podati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo predloga predlagateljev, tako ni utemeljen.

11. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne odvzema pravice, da ne bi mogli morebitnih sporov glede posameznih ali skupnih delov reševati v pravdi. Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti (17. člen ZVEtL in 24. člen ZVEtL-1) odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna. O sporih v zvezi z lastništvom in o pravicah na skupnih delih stavbe se lahko še po pravnomočnosti odločbe v postopku po ZVEtL ponovno odloča, kar izrecno predpisuje 35. člen ZVEtL-1 (prej 25. člen ZVEtL). Udeleženci bi tako imeli možnost, da bi vprašanje veljavnosti (ničnosti) Sporazuma in s tem povezano vprašanje lastništva na skupnih in posameznih delih, če bi bili s končno odločitvijo po ZVEtL še vedno nezadovoljni, reševali v kasnejši pravdi. Na morebitno pravnomočno odločitev o obstoju lastninske pravice pa je sodišče, ki odloča v postopku po ZVEtL, vezano.

12. Zaradi nepravilne uporabe določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Izhodišča za nadaljnje postopanje so razvidna iz predhodne obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP). Sodišče naj v okviru trditev in predlogov udeležencev, upoštevaje ustrezne materialnopravne določbe (ponovno) presodi, ali je na spornih nepremičninah mogoče vzpostaviti etažno lastnino po ZVEtL ali pa je glede spornih (so)lastninskih vprašanj (na določenih delih nepremičnin) udeležence vendarle smotrno napotiti na pravdo, ter o zadevi odloči z enotnim (končnim) sklepom.

13. Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ker za sprejeti zaključek zadoščajo že navedeni razlogi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo .

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel, saj se obe parceli nahajata v isti k. o. (X). 2 V nadaljevanju Sporazum. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami, v nadaljevanju ZNP. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 5 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS. 6 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju SPZ. 7 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZVEtL. 8 Glej sklep VSL II Cp 929/2014. 9 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 10 kar nenazadnje izhaja tudi iz same obrazložitve v 12., kot tudi 21. točki sklepa. 11 Naloga vmesne sodbe (sklepa) je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljani zahtevek sploh obstaja, in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 63). 12 Prim. odločbe VS RS II Ips 390/2009, II Ips 151/2014, II Ips 2072018. Glej tudi Debevec, J., Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ (t. i. dejanska etažna lastnina), Pravna praksa, 2012, št. 43, str. 9. 13 Spor med udeleženci postopka glede predmeta delitve ali velikosti deležev obstoji, kolikor hitro eden izmed njih uveljavlja, da to ni predmet delitve ali, da so deleži na njem drugačni, kot so zabeleženi v zemljiški knjigi (v primeru nepremičnine), s čimer preostali udeleženci postopka ne soglašajo. 14 Iz predloga izhaja, da sta tudi predlagatelja navajala, da udeleženci nepremičnino, na kateri je stavba, ter parcelo 001, ki po njunih navedbah pripada k stavbi, v naravi uporabljajo kot dejansko etažno lastnino.