Jedro

V primerih, ko se prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-144/2008/27 (1312-14) z dne 14. 9. 2012. S to odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam in odločitvi tožene stranke ter se na razloge odločbe na podlagi drugega odstavka 71. člena (ZUS-1) sklicuje. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so pravno relevantni samo razlogi, zaradi katerih je bila prosilcu priznana ta oblika zaščite, priznana pa mu je bila zaradi njegove takratne mladoletnosti in varnostnih razmer v Afganistanu. Tožnik je sedaj polnoleten, varnostne razmere v provinci Ghazni (kjer je živel pred odhodom iz Afganistana) so sicer slabe, vendar možnost vsesplošnega nasilja nad skupnostjo Hazarov, ki ji pripada tožnik, ni verjetna. Tožnik bi lahko živel tudi v Kabulu, ki ga nadzirajo afganistanske varnostne sile, po oceni tožene stranke in prvostopnega sodišča pa varnostna situacija niti v tožnikovem domačem okraju niti v Kabulu ni takšna, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopnemu sodišču očita, da je enako kot v drugih azilnih zadevah ignoriralo vrsto tožbenih ugovorov, na tiste, na katere ni znalo odgovoriti, pa preprosto ni odgovorilo. Ugovor o napačno ugotovljenem dejanskem stanju je obšlo s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, z napačno interpretacijo 106. člena ZMZ pa je kršilo materialno pravo. Na tožbeni ugovor v zvezi z varnostjo poti v okraj Jaghori je sodišče neargumentirano navedlo le to, da ne vidi razlogov, zakaj naj bi bile informacije, ki jih je uporabila tožena stranka, preskope. Prav tako ni odgovorilo na ugovor v zvezi s ciničnim sklepanjem tožene stranke o nevarnosti, ki preti prebivalcem Afganistana v zvezi s statistično verjetnostjo, da bodo postali žrtve vojne, ki poteka v Afganistanu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je bila tožniku, državljanu Islamske republike Afganistan, po narodnosti Hazaru, ki izhaja iz okraja Jaghori v provinci Ghanzi, z odločbo tožene stranke, št. 2142-44/2008/7 (1232-05) z dne 14. 5. 2009, priznana subsidiarna oblika mednarodne zaščite. V tem postopku tožnik ni izkazal svoje identitete, izjave, s katerimi je utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, pa so bile ocenjene za neverodostojne. V dvomu je tožena stranka štela, da je tožnik mladoleten, status subsidiarne zaščite pa mu je priznala zaradi njegove mladoletnosti (mladoletnik brez spremstva) v povezavi z varnostno situacijo v njegovi izvorni državi. V predmetnem postopku podaljšanja oziroma zavrnitve podaljšanja subsidiarne zaščite pa je ugotovljeno, da razloga, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite, ne obstajata več. Tožnik, rojen ... 1993, je postal polnoleten, varnostna situacija v okraju Jaghori, kjer prebivajo izključno Hazari, pa je stabilna, tožnik pa lahko živi tudi v Kabulu, kjer so Hazari dobro zastopani, kot prišlek pa bi se lahko vključil v že obstoječo skupnost. 7. Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene ugovore, ni utemeljen. Glede ocene varnostnih razmer v okraju Jaghori in v Kabulu ter ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite, se je sodišče prve stopnje strinjalo z ugotovitvami tožene stranke, kar je, da se izogne ponavljanju, posebej poudarilo ter se pri tem oprlo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ki to izrecno omogoča. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede uporabe te določbe, saj sklicevanje sodišča na razloge oziroma utemeljitev izpodbijanega akta zakon posebej predvideva in dopušča. Tako sklicevanje tudi ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta (ki pa jih sodišču zaradi navedene zakonske določbe ni treba ponavljati). Ta zakonska določba je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe in v ničemer ne posega v strankino z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravico iz 22. člena. Na jasno postavljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghori, je sodišče prve stopnje zadostno odgovorilo. Pri tem se je sklicevalo na poročilo avstralske Enote za smernice o državah, Podružnice za kopensko zaščito, Oddelka za priseljevanje in državljanstvo, iz katerega izhaja, da do okraja Jaghori vodijo tri poti. Cesta, ki vodi iz province Bamyama v Jaghori in iz Behroude v Nawur pa je sicer slaba, vendar varna. Ker tožnik, razen pomisleka, da gre za skopo informacijo, ni navedel argumentov, ki bi izpodbili ali vsaj relativizirali pravilnost tega poročila, Vrhovno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da ni razlogov, da se ta informacija ne bi štela za jasno, dorečeno in zanesljivo.

8. Vrhovno sodišče soglaša z razlago 106. člena ZMZ, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Po tej določbi pristojni organ, po tem ko opravi razgovor z osebo, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila tej osebi že priznana subsidiarna zaščita. Če obstajajo razlogi za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero prosilcu podaljša subsidiarno zaščito za dve leti. V primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Tudi iz določbe prvega odstavka 16. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju Direktiva) izhaja, da posameznik, ki mu je bila priznana subsidiarna zaščita, do te zaščite ni (več) upravičen, če prenehajo, ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Tožniku je bil podeljen status subsidiarne zaščite zaradi njegove takratne mladoletnosti in splošne varnostne situacije v Afganistanu; iz ugotovitev tožene stranke v tem postopku, ki temeljijo na splošnih in specifičnih informacijah o razmerah v provinci Ghazni pa izhaja, da možnost vsesplošnega nasilja nad skupnostjo Hazarov v tej provinci ni verjetna, da je dostop do okraja Jaghori možen po varni poti in da se tožnik lahko razseli in nastani v Kabulu, kjer živi skupnost Hazarov, varnostne sile pa imajo nadzor nad mestom.

9. Prvostopno sodišče je (smiselno) pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja, ki ga tožnik navaja v tožbi in ponavlja v pritožbi, in sicer glede ogroženosti civilnega prebivalstva zaradi samovoljnega nasilja (indiscriminate violence), ko nasilje ne predstavlja realne nevarnosti za vse prebivalce posamezne države temveč predstavlja nevarnost vsakogar, ki se znajde na kraju, kjer izbruhne nasilje. Tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja individualne grožnje v smislu resne grožnje, kot jo določa 28. člen ZMZ; v izjemnih okoliščinah, ki presegajo „običajno“ tveganje, ki so mu sicer izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev v situaciji notranjega oboroženega spopada, pa lahko splošno nasilje preraste v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika. Od razmer v prosilčevi izvorni državi, kot izhajajo iz splošnih in specifičnih informacij, pa je odvisna ocena, ali gre za izjemne okoliščine, ki presegajo „običajno“ tveganje.

10. Pojem individualne grožnje, uporabljen v 15.(c) členu Direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je interpretiralo sodišče Evropske unije v zadevi C-465/07. Ta pojem zajema napade, usmerjene zoper civilno prebivalstvo, ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilna za potekajoč oborožen spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da se bo posameznik, če se bo vrnil v izvorno državo oziroma pokrajino, že zaradi navzočnosti na ozemlju izvorne države, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da upravičenosti do subsidiarne zaščite ni mogoče ugotavljati s statistično verjetnostjo, ali bo nekdo postal smrtna žrtev, je pa število žrtev eden izmed kriterijev, ki lahko pokaže, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna stopnja oziroma intenzivnost nasilja ali ogroženosti (ob nespornem dejstvu, da se sicer nasilje v Afganistanu dogaja) pa, kot izhaja iz poročil, na katerih temelji odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, tožniku v primeru vrnitve v okraj Jaghori oziroma Kabul ne grozi.

11. Pritožbeno sodišče je glede na določbo 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 presodilo tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.