Jedro

Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače (vključno z božičnico) in porabe s plačilno kartico je določba prvega odstavka 190. člena OZ. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače in božičnice in iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice, zato je prejeti znesek tožeči stranki dolžan vrniti. Glede na to, da toženec pri neupravičeni pridobitvi ni bil nepošten, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se razveljavita zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in točka II izreka sklepa sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba toženca se zavrne in se potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 35.779,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2009 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji zahtevek.

Z izpodbijanim sklepom je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na neupravičeno plačilo odvetniku v višini 13.075,61 EUR in v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper celotno izpodbijano sodbo in zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izreka sodbe ne da preizkusiti glede na obrazložitev, ki se nanaša na vtoževane zneske. Sodišče prve stopnje naj bi listine, ki sta jih predložili obe stranki „obravnavalo in obrazložilo v nasprotju z navedbami, kot jih je naslovno sodišče obrazložilo v obrazložitvi sodbe“. Tožeča stranka povrnitve vtoževanih zneskov ni zahtevala le na podlagi neupravičene obogatitve, temveč je vtoževala tudi škodo, ki jo je toženec povzročil s tem, da je nekomu tretjemu izplačal denarna sredstva, ne da bi za to imel pravno podlago. Tožencu je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 853/2006 naloženo, da tožeči stranki vrne 32 fasciklov, ki vsebujejo poslovne listine in spise, česar toženec ni storil, zato bi sodišče moralo slediti predlogu tožeče stranke, da uporabi odločbo petega odstavka 227. člena ZPP. Toženec ni zanikal trditev tožeče stranke o tem, da se določene listine nahajajo ravno v teh 32-tih fasciklih. Ti fascikli so vsebovali poslovne listine in spise, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke v obdobju od 2002 do 2006, kar pomeni, da je tožeča stranka vseskozi trdila, da se v njih nahajajo listine iz katerih izhaja, kaj je toženec kupoval s kreditno kartico, zakaj je plačeval sodnega izvedenca, kakor tudi listine, ki bi se nanašale na potne naloge in nakup GSM. Toženec je podpisoval potne naloge in potrjeval njihov obračun, računovodski servis ga je velikokrat opozoril, da potnim nalogom niso priložena poročila. Tožeča stranka je navajala, da se poročila o utemeljenosti izplačil potnih nalogov nahajajo v 32-tih fasciklih, ki jih zadržuje toženec. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se je toženec s 1. 5. 2005 zaposlil pri tožeči stranki in sklenil pogodbo o zaposlitvi po delovnopravnih predpisih, ki veljajo na območju Republike Slovenije, vendar je pri tem spregledalo, da je bila plača predsednikov sindikata do 31. 12. 2004 fiksna neto plača, v kateri so bili upoštevani tudi ostali zneski, ki jih je tožeča stranka od 1. 5. 2005 dalje mora izplačevati tožencu (regres, nadurno delo in podobno). Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je potrebno plačo, ki jo je prejemal toženec obračunati na 8 mesecev ter, da jo je potrebno zmanjšati za znesek, ki ga je toženec prejel iz naslova dopusta in regresa. Predsedniki sindikata, ki so bili do 31. 12. 2004 zaposleni pri družbi G.C. na delovnem mestu 1. častnika krova oziroma stroja niso prejemali plačila za dopust in tudi ne regresa, božičnice in nadurnega dela. Med strankama je bilo nesporno, da je osnova za izračun plače predsednika sindikata plača pomorščaka s posebnimi pravicami zaposlenega pri podjetju G.C. na delovnem mestu 1. častnika krova oziroma stroja po Kolektivni pogodbi za pomorščake na ladjah, torej po prilogi, ki je sestavni del te kolektivne pogodbe, to je v znesku 3.000 oziroma 3.500 USD, vendar ne v neto znesku, ampak v bruto znesku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec na podlagi 33. člena Statuta upravičen plačo prejemati vsak mesec, torej 12 mesecev. Toženec je bil do 31. 12. 2004 zaposlen pri tuji firmi, kjer se mu je obračunavala neto plača. Od 1. 5. 2005 pogodba ne določa več neto plače, vendar pa tudi bruto zneska ni možno upoštevati za vsak mesec v koledarskem letu, temveč je potrebno ta bruto znesek obračunati na 8 mesecev, kolikor so pomorščaki dejansko na ladjah. Toženec si je v času od 1. 5. do 31. 12. 2005 izplačeval bruto znesek v višini, kakršna je izhajala iz 33. člena Statuta tožeče stranke, januarja 2006 pa je naročil poračun in upoštevanje določbe 33. člena Statuta v neto znesku. Toženec je tako dvakrat kršil slovenske predpise, saj je opravil poračun iz bruto na neto zneske in ni upošteval preračuna na 8 mesecev. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo neupravičeno obogatitev toženca za del obračuna plače v neto zneskih, ni pa upoštevalo, da je toženec neupravičeno obogatel, ker je celo koledarsko leto prejemal enako plačo, namesto da bi se ta znesek zmanjšal za regres in letni dopust. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je v plači v višini 3.000 oziroma 3.500 USD upoštevan letni dopust in regres, tako pa je te zneske tožencu še enkrat dosodilo. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo glede upravičenosti do regresa za leto 2006, do katerega je toženec še manj upravičen, saj to leto ni „pokrito“ s poročilom konference z dne 4. 11. 2006. Stališče sodišča prve stopnje, da tožencu pripada regres za letni dopust je v nasprotju z ugotovitvijo, da je po kolektivni pogodbi regres že upoštevan v višini plače. Toženec je izplačilo božičnice izvedel brez pravne osnove, saj božičnica ni določena ne v Pogodbi o zaposlitvi, ne v Statutu in tudi ne v Kolektivni pogodbi za pomorščake na ladjah. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec božičnice ni dolžan vrniti, ker je sindikalna konferenca sprejela sklep, da pri izplačilu tožnikove plače ni bilo nepravilnosti. Ta sklep zgolj določa, da je bilo materialno poslovanje v skladu z dogovorjenimi nameni, ki izhajajo iz Statuta, izplačilo božičnice pa ne izhaja iz Statuta in božičnica tudi ne predstavlja plače. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izračun izvedenca o prikrajšanju na podlagi 8 mesecev, ki skupaj s prispevki in davki na plačo, za katero je bila tožeča stranka prav tako oškodovana, znaša 72.250,02 EUR. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev neupravičeno izplačanih stroškov za službena potovanja. Sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očita, da bi morala predpisati postopek izpolnjevanja potnih nalogov, saj je bil v spornem obdobju za to pristojen izključno toženec. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da nadzorni odbor oziroma izredna sindikalna konferenca v decembru 2006 nista imela pristojnosti, da ponovno preverjata poslovanje za leto 2005. V Statutu ni omejitve, da sindikalna konferenca ne bi mogla biti sklicana večkrat v posameznem letu. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost finančnega poslovanja za leto 2005, s čemer je poseglo v pristojnosti posameznih organov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno oprlo na izpovedbo priče B.K., saj ta ni mogel vedeti, kakšne sindikalne sestanke je izvajal toženec in kako je posloval s potnimi nalogi. Sklepi sindikalne konference z dne 4. 11. 2006 ne morejo biti razlog za zavrnitev zahtevka za povrnitev zneskov zaradi neupravičene uporabe plačilne kartice. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec povrnil izplačila za leti 2005 in 2006 oziroma na podlagi česa je ocenilo, da za leto 2006 dolguje samo še znesek 62,59 EUR. Okoliščina, da je konferenca 4. 11. 2006 potrdila poslovanje za leto 2005, še ne pomeni, da ni prišlo do neupravičene obogatitve. V postopku je bilo ugotovljeno, da študentje niso opravili dela, ki jim je bilo plačano preko študentskega servisa, kar pomeni, da je toženec zavestno kršil predpise ter odobril izplačila za neopravljeno delo. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov nakupa mobilnega telefona oprlo na izpovedbo priče B.K., čeprav je tožeča stranka opozorila, da gre za prekluzijo, saj toženec v svojih vlogah ni trdil, da bi se mobilni telefoni kupovali iz kvote sredstev ITF. Sredstva ITF so bila namenjena izključno za delovanje inšpektorja ITF in ne za predsednika sindikata. Namen cenitve zemljišča je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi navedb toženca, čeprav je tožeča stranka opozorila, da za te trditve ni nobenega dokaza. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče prve stopnje tožencu moralo naložiti, da tožeči stranki povrne njene stroške postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in izpodbijani del prvostopenjskega sklepa ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

Toženec v pritožbi, ki jo je vložil po svojem pooblaščencu, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je podlago za določitev plače predsednikom sindikata predstavljal drugi odstavek 33. člena Statuta tožeče stranke, ki se po 1. 1. 2005 ni spremenil. Prav tako se ni spremenila Kolektivna pogodba za pomorščake na ladjah, ki je določala višino plače na delovnem mestu 1. častnika krova oziroma stroja pri družbi G.C.. Ker je bil predsednik sindikata pred 1. 1. 2005 na podlagi teh aktov upravičen do enakega neto zneska plače kot 1. častnik krova, ni nobenega razloga za drugačno tolmačenje toženčeve plače po 1. 1. 2005. Pogodba med tožečo stranko in družbo G.C. z dne 1. 3. 2005 dokazuje, da se je ta družba zavezala, da bo tožeči stranki mesečno plačevala znesek v višini bruto plače predsednika sindikata. Iz tega zneska si je toženec nato izplačal plačo, saj je šlo za enak princip kot prej, ko je plačo predsedniku sindikata zagotavljal delodajalec na podlagi Pogodbe o zaposlitvi. Znesek je bil sedaj bistveno višji zato, ker so se zvišali prispevki in druge dajatve. V zvezi z umetno sproženo afero o nezakonitosti toženčeve plače je toženec predlagal izvedbo večjih dokazov (zapisnik konference, zaslišanje članov nadzornega odbora in B.K.), sodišče pa se je oprlo na izpovedbo predsednika revizijske komisije M.K., čeprav ta pri tožeči stranki nikoli ni imel te funkcije, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sklep sindikalne konference z dne 4. 11. 2006 ne pomeni, da konferenca ni obravnavala dejanskih izplačil toženca za leto 2006, čeprav je formalno odločala le o poslovanju v letu 2005, saj se leto 2006 takrat še ni izteklo. Trditve, da si toženec izplačuje nerazumno visoke plače so del poskusa delodajalca, da vnese razdor v sindikat, kar je potrdil kot priča zaslišani B.K.. Glede na to, da se višina toženčeve plače v letih 2005 in 2006 ni spremenila, da sta pravilnost takšnega načina izplačevanja plačo potrdila tako nadzorni odbor kot letna konferenca in da je bil za razlaga Statuta pristojen toženec, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo delu tožbenega zahtevka za povrnitev preveč izplačane plače. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokazov z vpogledom v spisi Okrajnega sodišča v Piranu P 261/2008 in spis sodišča prve stopnje Pd 12/2007. Toženec je s kopijami pravnomočnih sodb dokazal, da je zakonito sklicana letna konferenca tožeče stranke z dne 4. 11. 2006 potrdila dotedanje delo toženca in da so bili razveljavljeni sklepi o imenovanju M.K. in P.K., zato sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na njuno izpovedbo. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaslišalo M.G., direktorja računovodstva splošne plovbe, saj ta od 1. 1. 2005 ni imel ničesar z obračunom toženčeve plače. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi ta del tožbenega zahtevka.

Toženec je tudi sam vložil pritožbo. Navaja, da bi sodišče prve stopnje pri opredelitvi toženčeve plače moralo upoštevati določbo 33. člena Statuta, ki določa, da predsedniku pripada plača, kot pomorščaku s posebnimi pravicami. Tako že Statut določa neto plačo po tabeli iz kolektivne pogodbe. Zaradi neupoštevanja specifike in določil kolektivne pogodbe sodišče ponovno enači neto – bruto plačo pomorščaka, ki je brez posebnih pravic s pomorščakom s posebnimi pravicami. V 57. členu kolektivne pogodbe za GSH je slednjim poleg plače po tabeli iz kolektivne pogodbe priznano tudi plačilo prispevkov za pokojninsko in socialno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi M.G. o tem, da je bruto plača v bistvu neto plača, vendar ta razlaga velja samo za slovenskega pomorščaka brez posebnih pravic. Naslednji argument za stališče, da je plača po tabeli s KP v neto znesku je v tem, da je bil pomorščak zaposlen po KP za GSH s strani podjetja deležen plačila dohodnine na neto plačo. Do te posebnosti v kolektivni pogodbi je prišlo zaradi prezaposlitve pomorščakov iz splošne plovbe na hčerinsko podjetje G.C.. Tudi iz sporazuma z dne 17. 9. 1992 je razvidno, da je plača iz kolektivne pogodbe neto prejemek. Tožeča stranka je sama navajala, da tožencu pripada dohodnina v določeni višini, kar dodatno dokazuje, da je plača po kolektivni pogodbi določena v neto znesku. Posebne pravice zapisane v sporazumu z dne 17. 9. 1992 pomorščaku o prezaposlitvi jamčijo prejemek čistega neto zneska, ne glede na nove davčne obremenitve. Te pravice so bile s sodbo sodišča prve stopnje degradirane, zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil izvedenec jasen in prepričljiv v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje ni iskalo listin, s katerimi bi preverilo pravilno izhodišče za izračun plače. Tožeča stranka ni predložila niti listin o dohodnini (sporazum), zato bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dodatna dokazila, ne glede na določila ZPP. Tožeča stranka tako ni predložila sporazuma o kolektivni pogodbi in tudi ne sporazuma z dne 17. 9. 1992 o prezaposlitvi na GSH, ki je izhodišče za postavitev kolektivne pogodbe. Na podlagi tega sporazuma bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je plača po kolektivni pogodbi določena v neto znesku. Priča M.G. je v zvezi z dohodnino povedal, da podjetje ne zaposluje pomorščakov na kopnem, ni pa pojasnil, da sporazum rešuje polno plačilo dohodnine pomorščakov, kadar ta ne izpolnjuje pogojev, da je bil deležen dohodninske olajšave. Sporazum o dohodnini je razviden iz sindikalne brošure „marec 2006“. Dokumentacija v zvezi s plačilom cestnine je bila v prostorih sindikata, cestnina pa je bila plačana za službena potovanja. Tožnik je bil upravičen do božičnice, ker slovenska zakonodaja izrecno določa, da se božičnica lahko izplača vsem zaposlenim v podjetju in ne le nekaterim. Ker je B.K. prejel božičnico, je bilo potrebno to urediti tudi za tožnika.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala toženčeve navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tudi toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožeče stranke Pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu izreka odločilo zgolj to, da se višji zahtevek zavrne, ne da bi pri tem navedlo kakšen znesek zavrača. Celo več, niti v uvodu izpodbijane sodbe, niti v odločitvi ni navedeno kolikšen je celotni vtoževani znesek, o tem ni mogoče sklepati niti na podlagi navedb o vtoževanih zneskih za posamezne vrste neupravičenih izplačil tožencev, saj sodišče prve stopnje pri teh navedbah ni dosledno in teh zneskov ne navaja pri vseh neupravičenih izplačilih. Navedeno pomeni, da izpodbijanega zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe ni možno preizkusiti in ker bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbenem postopku ni možno sanirati, je ta del prvostopenjske sodbe potrebno razveljaviti že iz tega razloga.

Ne glede na to, da je izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe potrebno razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na bistvene pritožbene ugovore tožeče stranke.

Zmotno je pritožbeno sodišče, da bi bil toženec v spornem obdobju upravičen do plače le 8 mesecev na leto oziroma, da bi bilo bruto zneske plače potrebno preračunati na 8 mesecev. Res je sicer, da zaposleni pri družbi G.C. na delovnem mestu prvega častnika krova oziroma stroja plačo prejemajo 8 mesecev in da je v skladu s kolektivno pogodbo v to plačilo všteto tudi nadomestilo oziroma preživnina za letni dopust, ki traja 4 mesece. Vendar pa iz določbe 13. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo stranko in tožencem, da toženčeva plača za delovni čas, dogovorjen s to pogodbo, znaša toliko kot plača pomorščaka s posebnimi pravicami pri podjetju G.C. na delovnem mestu prvega častnika krova oziroma stroja, ni mogoče sklepati, da bi tožencu plača pripadala le za 8 mesecev. S pogodbo o zaposlitvi namreč ni bil dogovorjen 4 mesečni dopust, temveč je bilo glede delovnega časa določeno le, da je praviloma razporejen na 5 dni v tednu in 40 ur tedensko. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožniku s pogodbo dogovorjena plača v višini plače pomorščaka s posebnimi pravicami pri podjetju G.C. na delovnem mestu prvega častnika krova oziroma stroja pripada za vseh 12 mesecev v letu.

Zmotno je pritožbeno stališče, da toženec ni upravičen do regresa za letni dopust, saj okoliščina, da mu je s pogodbo o zaposlitvi plača določena v višini, ki jo za prvega častnika določa priloga h kolektivni pogodbi za pomorščaka na ladjah, ne pomeni, da zanj veljajo tudi ostale določbe te kolektivne pogodbe. Nenazadnje je s to kolektivno pogodbo izrecno predvideno, da bodo pomorščaki zaposleni za dobo 7 mesecev, ki se po potrebi lahko podaljša na 8 ali skrajša na 6 mesecev.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za vračilo neutemeljeno izplačane božičnice za leto 2005 zavrnilo z utemeljitvijo, da je letna sindikalna konferenca sprejela sklep, da ni bilo nepravilnosti pri izplačilu toženčeve plače, s čemer naj bi potrdila njegovo upravičenost do tega izplačila. Sklep letne konference je sprejet v zvezi s poročilom nadzornega odbora, da je bilo finančno materialno poslovanje tožeče stranke v letu 2005 v skladu z dogovorjenimi nameni, ki izhaja iz Statuta, da ni ugotovljenih nepravilnosti pri višini izplačil dohodka predsedniku SPS. Ta sklep ne pomeni nikakršne naknadne odobritve izplačil, ki so bila opravljena brez pravne podlage. Sicer pa sodišče prve stopnje tega dela tožbenega zahtevka sploh ni zavrnilo, saj je tožencu naložilo, da je tožeči stranki iz naslova preveč izplačanih plač povrne znesek 35.717,35 EUR, pri čemer je v tem znesku všteta tudi izplačana božičnica za leto 2005 v znesku 3.046,24 EUR, kakor je to razvidno iz izvedenskega mnenja.

Sklepi sindikalne konference o potrditvi finančnega poslovanja za leto 2005 tudi ne morejo biti razlog za zavrnitev zahtevka za vračilo domnevno neupravičeno izplačanih stroškov službenih potovanj in vračilo zneska v neupravičene uporabe plačilne kartice tožeče stranke. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje da tožeča stranka ni dokazala očitkov o neupravičeno izplačanih stroških službenih potovanj. Res je sicer, da je bil za neustrezno poslovanje odgovoren toženec, vendar je dejstvo, da je računovodski servis izplačeval potne stroške kljub temu, da nalogom niso bila priložena poročila, kar tudi ni bilo izrecno zahtevano z nobenim aktom tožeče stranke. Pač pa je sodišče prve stopnje zahtevek za vračilo zneskov neupravičenih nakupov s plačilno kartico v letu 2005 zavrnilo izključno s sklicevanjem na stališče nadzornega odbora. Tudi glede vtoževanih zneskov iz tega naslova za leto 2005 bi sodišče prve stopnje moralo opraviti vsebinsko presojo upravičenosti uporabe plačilne kartice, kakor je to storilo glede uporabe v letu 2006. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za povračilo izplačil preko študentskega servisa, stroškov nakupa mobilnega telefona in plačilo sodnemu izvedencu. V zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B.K. tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja prekluzijo, saj je glede zaslišanja prič B.K., A.U. in P.K. bil sprejet enak sklep, da se jih zasliši, glede načina določanja toženčeve plače, v resnici pa so vsi bili zaslišani tudi glede ostalih neupravičenih izplačil, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje smelo upoštevati izpoved priče B.K., glede nabave mobilnih telefonov.

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje o preostalem delu tožbenega zahtevka odločilo tako, da bo iz izreka povsem nedvomno razvidno, katere zahtevke je zavrnilo in katerim je ugodilo. V novem postopku bo tudi upoštevalo napotila pritožbenega sodišča glede ugotavljanja nezakonitosti tistih izplačil, za katere je sodišče prve stopnje štelo, da njihove utemeljenosti ni potrebno preverjati, ker je sindikalna konferenca finančno materialno poslovanje v letu 2005 potrdilo kot ustrezno in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti izplačil tožencu.

Pritožbeno sodišče je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo šele potem, ko bo dokončno odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

K pritožbi toženca Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo predsednika revizijske komisije M.K., čeprav ta pri tožeči stranki nikoli ni imel te funkcije. Ni sicer povsem jasno katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje po mnenju toženca s tem kršilo, vendar je očitno, da navedeno ne more predstavljati nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Velja prosta ocena dokazov, sodišče prve stopnje se na izpovedbo priče M.K. opira le glede tega, da so v letu 2006 ugotovilo, da si je toženec previsoko obračunal plače, kar je povsem v skladu z zapisnikom poročila revizijske komisije z dne 3. 1. 2007 (priloga A4). Iz tega poročila tudi izhaja, da ga je kot predsednik revizijske komisije podpisal M.K., zato ni razumljivo, kaj je želel toženec povedati z navedbo, da priča nikoli ni opravljala te funkcije.

Pritožba sicer uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ne konkretizira glede katerih listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov naj bi bilo nasprotje med tem, kar se je v razlogih izpodbijane sodbe navajalo o njihovi vsebini in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. Ta določa, da če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano. Vendar pa tožencu v tem sporu ni bilo naloženo, da sodišču predloži 32 fasciklov, ki vsebujejo poslovne listine in spise tožeče stranke, temveč mu je to bilo naloženo v drugi pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Le v primeru, da bi sodišče prve stopnje tožencu v tem sporu naložilo predložitev določene listine, bi se lahko štela za dokazana tista dejstva, ki jih je tožeča stranka s temi listinami želela dokazovati.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa tista odločilna dejstva v tem sporu, (ki so bila podlaga za delno ugoditev tožbenega zahtevka). Ta dejstva pa so naslednja: - v spornem obdobju je bil toženec kot predsednik sindikata v delovnem razmerju pri toženi stranki; - tožnikova plača v spornem obdobju je bila določena v višini plače pomorščaka s posebnimi pravicami, zaposlenega pri podjetju G.C. na delovnem mestu prvega častnika krova oziroma stroja; - v obdobju med dvema sindikalnima konferencama je bil toženec kot predsednik sindikata edini dejansko delujoči organ, ki je bil edini pristojen za podpisovanje pogodb; - stranki sta 30. 4. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela predsednika sindikata za čas od 1. 5. 2005 dalje in sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko in 5 dni v tednu; - pred spornim obdobjem (to je pred 1. 1. 2005) je bil predsednik sindikata zaposlen pri družbi G.C., ki je šele od 1. 1. 2005 postala davčni rezident in je do takrat plače izplačevala tako, da je bila bruto plača pomorščaka enaka neto plači, posebej pa je obračunala prispevke za socialno varnost in prispevke za prostovoljno zdravstveno zavarovanje po najnižji prispevani stopnji; - računovodski servis, ki je v letu 2005 opravljal storitve za tožečo stranko je toženčevo plačo iz kolektivne pogodbe štel kot bruto plačo (730.000,00 takratnih SIT) in takšno izplačilo je toženec tudi odredil; - v januarju 2006 je toženec odredil, da se za nazaj opravi poračun tako, da se plače obračunajo od nove osnove (cirka 1.300.000,00 do 1.400.000,00 SIT) tako, da je prejšnji bruto pomenil novi neto; - izvedenec finančne stroke je izračunal, da ob upoštevanju toženčeve pravice do 12 mesečnih plač razlika med dejansko izplačano plačo v višini 24.211.536,50 SIT in pripadajočo plačo v višini 15.652,230,59 SIT znaša 35.717,35 EUR; - toženec je na cestninskih postajah s plačilno kartico tožeče stranke po bančnem izpisku z dne 22. 6. 2006 porabil 5.000,00 SIT, po bančnem izpisku z dne 23. 10. 2006 pa 10.000,00 SIT in glede te porabe ni predložil nobenih dokazil in tudi ni znal dati nobenih pojasnil; - priča L.K., zaposlena pri računovodskem servisu V. d.o.o. glede plačil s kartico v višini 15.000,00 SIT oziroma 62,59 EUR od toženca ni prejela računov.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne neutemeljeno izplačane plače v letu 2006. V pogodbo o zaposlitvi, ki se sta jo sklenili stranki tega spora (priloga A3) je bilo določeno, da plača toženca za čas, dogovorjen s to pogodbo, znaša toliko kot plača pomorščaka s posebnimi pravicami pri podjetju G.C. na delovnem mestu prvega častnika krova oziroma stroja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plača v našem sistemu pomeni bruto plačo, zato toženec neutemeljeno zahteva, da bi sodišče prve stopnje plačo, kakršno sicer prejme pomorščak zaposlen v družbi G.C. obravnavalo kot neto plačo, na katero bi potem obračunali davke in prispevke, kakor je to toženec zahteval od računovodskega servisa, ki je za tožečo stranko opravljal obračune plač.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožencu naložilo, da tožeči stranki v okviru neutemeljeno izplačane plače povrne tudi izplačano božičnico. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za takšno izplačilo toženec ni imel nobene pravne podlage, da gre za pravico, ki ni urejena z zakonom in da v pogodbi o zaposlitvi ni bila posebej dogovorjena. Brez pravne podlage so pritožbene navedbe, da bi toženec božičnico moral prejeti, ker jo je prejel tudi B.K.. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila v pogodbi o zaposlitvi za B.K. izrecno določena pravica do božičnice, v toženčevi pogodbi pa takšne določbe ni.

Toženec se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bil tudi po 1. 1. 2005 upravičen do enakih neto zneskov, kakršni so bili predsedniku sindikata izplačevani prej pri družbi G.C.. Ta je kot oseba tujega prava prispevke in davke dejansko plačevala od drugačne osnove, kot pa je bila obračunana in izplačana plača, tožeča stranka pa kot subjekt slovenskega prava tega ni moglo storiti, temveč je od bruto plače bila dolžna obračunati davke in prispevke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi navedenega za odločitev ni relevantna pogodba med družbo G.C. in toženčevim predhodnikom na funkiciji predsednika sindikata B.K., ki je tudi po prenehanju opravljanja te funkcije še naprej kot ITF inšpektor plačo imel določeno v neto znesku. Iz istega razloga so povsem nerelevantni dokazi, za katere toženec meni, da bi jih sodišče prve stopnje moralo pridobiti. Tako na odločanju o tem, kakšna plača tožniku pripada v spornem obdobju ne more vplivati sporazum z dne 17. 9. 1992 o prezaposlitvi (predsednika sindikata) na G.C.. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožeča stranka ni predložila listin o dohodnini.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženec dolžan povrniti znesek nakupov s plačilno kartico, za katerega ni predložil nobenih dokazil o tem, da je ta nakup bil opravljen za potrebe tožeče stranke.

Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače (vključno z božičnico) in porabe s plačilno kartico je določba prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). V skladu s to določbo je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače in božičnice v višini 35.717,35 EUR in iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice v višini 62,25 EUR, zato je bil ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bil toženec pri neupravičeni pridobitvi nepošten, zato je zakonske zamudne obresti v skladu s 193. členom OZ dosodilo od dneva vložitve tožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.