Jedro

I. Glede na vrsto poškodb, ugotovljen čas trajanja bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja šteje revizijsko sodišče, da na drugi stopnji ugotovljena višina primerne odškodnine za telesne bolečine v znesku 40.000,00 SIT ni pretirana.

II. Glede na ugotovljeno tožnikovo utemeljeno zaskrbljenost zaradi občasnih glavobolov, možnosti nastanka notranjih možganskih poškodb v smeri pretresa možganov in posledic na levem očesu, ki je trajala določeno obdobje, obstaja zakonska podlaga za odškodnino za strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu S.S., da plača tožniku I.G. odškodnino v znesku 84.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek tožnika S. na plačilo zneska 125.000,00 SIT s prip. Na pritožbo tožene stranke S.S. je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje toliko spremenilo, da je znižalo tožniku I.G. prisojeno odškodnino na 58.500,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec S.S. je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa obe sodbi glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnika I.G. tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, razveljavi pa obe sodbi glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe in v tem delu vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da dejansko stanje ni bilo točno in popolno ugotovljeno in da je bilo zato tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnikov prispevek k nastali škodi je bistveno višji kot 10 %. Prisojena odškodnina za telesne bolečine ni sprejemljiva. Za strah pa je bila prisojena odškodnina v nasprotju z določbo 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Višje sodišče ni zavzelo stališča glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Ob pravilni uporabI določbe 206. čl. ZOR bi moral toženec s svojim zahtevkom uspeti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP je podana, ker je bila obravnava dne 13.12.1991 opravljena brez toženčevega zastopnika, čeprav je ta zaradi zadržanosti predlagal preložitev. Zastopnik tudi ni prejel zapisnika te obravnave, na kateri je tožnik svoj zahtevek spremenil. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Če je sodišče prve stopnje na toženčev predlog opravilo obravnavo dne 13.12.1991 v odsotnosti njegovega pooblaščenca, tožencu ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem in ni podana kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Tudi določba 6. odst. 190. čl. ZPP v konkretnem primeru ni bila kršena. Glede na revizijske navedbe o pogojih za mirovanje postopka in presumpciji umika tožbe se pripominja, da je z narokov za glavno obravnavo izostajala le tožena ne pa tožeča stranka.

Toženec v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP), se revizijsko sodišče z zadevnimi revizijskimi navedbami ni ukvarjalo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženec S.S. v pretepu povzročil tožniku I.G. poškodbe, zaradi katerih zahteva v postopku odškodnino. Ob upoštevanju okoliščine, da se tožnik ni izognil konfliktni situaciji, sodišči ocenjujeta njegovo soodgovornost na 10 %. Revizijsko sodišče šteje, da je bilo pri oceni tožnikove soodgovornosti pravilno uporabljeno materialno pravo (192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Za večji delež tožnikove odgovornosti v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni podlage. Toženec tudi nima prav, ko meni, da odločitev o višini odškodnine za prestane telesne bolečine in strah nima podlage v 200. čl. ZOR. Tožnik je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje utrpel obtolčenine in podplutbo ob levem očesu, obtolčenino nad levo ličnico in obtolčenino glave. Glede na vrsto poškodb, ugotovljen čas trajanja bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja šteje revizijsko sodišče, da na drugi stopnji ugotovljena višina primerne odškodnine za telesne bolečine v znesku 40.000,00 SIT ni pretirana. Zaradi deljene odgovornosti je tožniku prisojeno iz naslova telesnih bolečin 36.000,00 SIT. Glede na ugotovljeno tožnikovo utemeljeno zaskrbljenost zaradi občasnih glavobolov, možnosti nastanka notranjih možganskih poškodb v smeri pretresa možganov in posledic na levem očesu, ki je trajala določeno obdobje, obstaja zakonska podlaga za odškodnino za strah. Tudi proti višini prisojene odškodnine v znesku 22.500,00 SIT revizijsko sodišče nima pomislekov.

Glede zahtevka iz nasprotne tožbe toženca S.S. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec poškodbe sicer utrpel, ni pa mu jih povzročil tožnik I.G., ampak V.K. Zato da ni podana tožnikova pasivna legitimacija. Toženec je v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje navedel le, da je z njegovimi izpovedbami, medicinsko dokumentacijo in mnenjem izvedenca jasno dokazan temelj njegovega tožbenega zahtevka. Ker se je pritožbeno sodišče strinjalo z vsemi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in tudi z njegovo uporabo materialnega prava (razen kolikor je sodbo spremenilo glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine), ni mogoče šteti, da ni zavzelo stališča glede pritožbenih navedb o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Pri ugotovljenem dejanskem stanju pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).